Izvirna študija Gledališče kot oblika spektakelske funkcije Zoje Skušek, osamljeno teoretično delo o gledališču iz 80. let prejšnjega stoletja, se loteva številnih značilnosti, zagat in problemov, ki so se v prostoru gledališča pojavili vse od atiške tragedije do aktualnega, tudi slovenskega gledališča.
Njeno delo, ki velja za pionirsko, z zanimanjem jemljemo v roke tudi sedaj, ko se ustavljamo ob avtoričini ugotovitvi, da gledališču umanjkata oba pogoja kapitalistične blagovne produkcije: dobrina (kot blago) in pa trg. Zato gledališče vselej že presega menjalno in tržno logiko kapitalistične, meni. Od drugih množičnih medijev, politični zborovanj, religioznih, artističnih manifestacij, hibridnih umetniških praks in drugega, se gledališče, kot piše, razlikuje tudi po tem, da vendarle ne deluje kot preprosto mamilo, ni navadno dražilo in ni uspavalo.
V novi, dopolnjeni izdaji knjige, je temeljito in izčrpno spremno študijo napisal gledališki režiser in profesor na AGRFT Janez Pipan, ki pravi, da je gledališče sicer ena izmed oblik spektakla, vendar je tudi kapitalizem spektakel, saj je uprizorjen. Živimo v času strahovite industrije čustev. Tudi totalitaristične idelologije so gradile na spektaklu in čustveni identifikaciji, ki je mnogokrat ostala brez refleksije. Čustva poganjano revolucionarno energijo, vse manj pa jih je v gledališču. Kot pravi Pipan, je sodobni oder kot prižnica, nekakšna poboljševalnica sveta, zato, če želimo, da gledališče naslovi človejkovo bitje v celoti, je potrebno je preseči dosedanjo zavrtnitev čustvovanja v sodobnem gledališču.
Avtor: Magda Tušar
