Minilo je deset let od smrti velikega kolumbijskega pisatelja Gabriela García Márqueza. Rodil se je leta 1927 in se uveljavil kot eden najpomembnejših prozaistov 20. stoletja. Študiral je pravo in delal kot novinar. V petdesetih letih je bil dopisnik v Parizu, Bogoti, nato je v New Yorku delal za agencijo Prensa Latina, ki jo je ustanovil režim kubanskega voditelja Fidela Castra. Pozneje se je preselil v Mexico City, med letoma 1967 in 1975 je živel v Španiji, pozneje tudi v Mehiki, Franciji in na Kubi.
Pred letom 1967 je García Márquez objavil dva romana, novelo in nekaj kratkih zgodb. Sledilo je Sto let samote, v katerih García Márquez pripoveduje o Macondu, osamljenem mestu; njegova zgodovina je kot zgodovina Latinske Amerike v malem. S prepletom realizma in fantastike je ustvaril t. i. magični realizem. Leta 1982 je za svoje pisanje (predvsem za roman Sto let samote) prejel Nobelovo nagrado za književnost. Pozneje je objavil še vrsto kakovostnih in uspešnih romanov, med njimi tudi Patriarhovo jesen. Navdih za roman je dobil ob begu venezuelskega diktatorja Marcosa Péreza Jiméneza. Kot je dejal, je "bilo to prvič, da smo v Latinski Ameriki videli padec diktatorja". Patriarhovo jesen je začel pisati leta 1968, dokončal leta 1971, popravljal pa jo je do leta 1975, ko je izšla v Španiji. Z besedami Garcíe Márqueza gre za "pesem o samoti oblasti".
Prevod Alenka Bole Vrabec,
interpretacija Vojko Zidar,
ton in montaža Mirko Marinšek,
režija Radivoj Podbršček.
Produkcija leta 1995.
Redakcija Staša Grahek.
Avtor: Ars
