Žebretova glasbena govorica je bila na začetku njegovega ustvarjanja blizu najnovejšim glasbenim smerem sodobne evropske glasbe, pozneje pa se je skladatelj približal bolj umerjenim glasbenim tokovom.
Glasbeni portret posvečamo glasbi skladatelja Demetrija Žebreta, enega najtehtnejših slovenskih skladateljev 20. stoletja. Njegova kompozicijska ustvarjalnost je bila pogosto v senci obsežnega dirigentskega dela, saj je bil Žebre zelo prodoren in uspešen dirigent, kot ustvarjalec pa zelo samokritičen in zadržan perfekcionist. Žebre je bil tudi uspešen umetniški vodja in operni direktor, snovalec glasbenih programov in glasbeni organizator. Od leta 1936 do 1948 je bil operni dirigent ljubljanske operne hiše, med letoma 1949 in 1952 pa operne hiše v Mariboru. Bil je prvi umetniški vodja Mariborske filharmonije, ki je delovala med letoma 1950 in 1965, hkrati je bil pobudnik simfoničnega muziciranja v mestu. Leta 1952 je prejel Prešernovo nagrado za vodenje Opere in filharmonije v Mariboru. Nato je bil od leta 1952 do 1959 operni dirigent v Zagrebu, od leta 1958 do 1968 pa je bil direktor ljubljanske Opere. Predstavili bomo Žebretove skladbe: Suito za mali orkester, Caprice za violino in klavir, tri samospeve na verze Otona Župančiča, Tek za velik simfonični orkester, Godalni kvartet, Tri vizije za simfonični orkester, samospev Maja in morje za sopran in simfonični orkester, Tri samospeve na besedila Mitje Šarabona in zadnjo simfonično skladbo Allegro risoluto – marciale.
Avtor: Tjaša Krajnc
