Poleg Moriza Rosenthala, Leopolda Godowskega, ki smo ju že predstavili, je tako imenovani pianistični eliti nesporno pripadal italijanski pianist in skladatelj Ferruccio Busoni. Ko kritiki in muzikologi izpostavijo tri ali štiri največje pianiste tistega obdobja, seznami variirajo od posameznika do posameznika; nekdo izpusti Paderewskega, spet drugi Godowskega ali von Sauerja, nikoli pa Busonija. Njegov položaj enega največjih pianistov v zgodovini je nesporen in očiten vsakemu glasbenemu strokovnjaku ali ljubitelju.
Če se s pogledom ozremo po glasbeni zgodovini, zlepa ne srečamo tako kompleksne in kontradiktorne osebnosti kot je Busoni. Čeprav rojen Italjan, se je kot umetnik filozofsko bolj nagibal k germanskemu dojemanju umetnosti. Preziral je italijansko podleganje strastem in banalnostim. Zvesto sledeč svojemu neizmerljivemu in - kakor so ga večkrat označili - jedkemu intelektu, je rušil vsakršne ustaljene norme, odklanjal tradicije in zakone ter neustavljivo iskal esenco glasbe in umetnosti na izvirnih temeljih dojemanja in podajanja.
Iskanje
