Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
4 prispevkov
Družabno življenje višjega sloja si je od nekdaj podajalo roko z umetnostjo. V 19. stoletju je bil Pariz mesto z najbolj živahnim salonskim življenjem. Organizirali so srečanja, na katerih so se zbirali pisatelji, umetniki, filozofi, glasbeniki in seveda njihovi meceni. To je spodbujalo druženje, ki je združevalo plemiče in meščane, sčasoma pa porušilo družbene ovire in salon spremenilo v institucijo razsvetljenstva. V prvih desetletjih je klavir postal najbolj priljubljen salonski instrument in v večini so otroci premožnejših obiskovali ure klavirja. To je še posebej veljalo za dekleta, od njih se je pričakovalo, da bodo v prostem času z glasbo zabavale svoje može ali nastopale na družinskih večerih.
Brata Philipp in Xaver Scharwenka sta v Berlinu ustanovila konservatorij s svojim imenom. Xaver je bil skladatelj in koncertni pianist, starejši Philipp, prav tako skladatelj, pa je predaval teorijo in kompozicijo ter živel daleč od bučnih uspehov mlajšega brata. Poleg tega, da je skladateljski talent Philippa Scarwenke vreden vse pozornosti, je po očetu podedoval izvirno nadarjenost za risanje. Z njo je že kot študent navduševal znance in prijatelje berlinskega kulturnega kroga. V tej sredini je nastala priljubljena satirična pripoved Alexandra Moszkowskega: Anton Notensquetscher – Anton mlatilec not – za katero je Philipp prispeval 23 izjemnih risb.
Glasbo bratov Scharwenka smo že vrteli v naših oddajah. Predvsem mlajšega, Xaverja, ki je bil konec devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja eden najuglednejših pianistov in skladateljev sveta. Priimek Scharwenka razodeva poljske korenine. Brata sta bila rojena v poznanski vojvodini, ki je takrat pripadala Prusiji. Mati je bila tista, ki je priskrbela klavir in po njej sta tudi podedovala glasbeni talent. Oče je bil iskan arhitekt, izvrsten risar in akvarelist. Edino institucionalno glasbeno izobraževanje sta Philipp in Xaver Scharwenka prejela na glasbeni akademiji v Berlinu.
Prihajajo spet delovni dnevi in s težkim srcem se poslavljamo od brezskrbnih dni poletja. Želimo si, da bi bile počitnice daljše ali pa da bi trajale kar vse leto. Prestopile bi zadnji avgustovski dan in se razlile po prihajajočih mesecih in letnih časih. Navsezadnje; zakaj pa ne? Zakaj se ne bi prepustili sanjarjenju o preprostih stvareh; prepustili domišljiji, svetu oddaljenih podob, tistih v nas, ki so nam blizu in so toliko resničnejše.