Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami, ki jih tudi na televiziji vrtijo najpogosteje, so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen. Zgodbe vseh so postavljene v čas Božiča: v filmu Sam doma, danes za mnoge že nostalgični komediji, osemletnika Kevina, družina, ki odpotuje za praznike, pozabi doma. V akcijski klasiki Umri pokončno newyorški policist John McClane v upodobitvi Bruca Willisa na božični zabavi svoje žene rešuje svoj zakon, presenetijo pa jih teroristi; v filmu Pravzaprav ljubezen, ki ga nekateri obožujejo, drugi pa sovražijo, nastopi britanska igralska smetana: Hugh Grant, Colin Firth, Alan Rickman, Liam Neeson, Emma Thompson in Keira Knightley; premier se zaljubi v svojo asistentko, pisatelj v Portugalko, ki mu čisti stanovanje, poročena ženska pa izve, da se je njen mož spustil v razmerje z drugo žensko. Prispevek Tine Poglajen.
Te dni si bomo kar pred domačimi zasloni ogledali nekaj božičnih filmov. Med klasikami so filmi Sam doma, Umri pokončno ali pa britanska romantična komedija Pravzaprav ljubezen
Božični filmi so od prazničnih filmov, ali filmov, ki so povezani s kakšnim letnim časom, gotovo najbolj priljubljeni. Zima je čas, ko se še posebno prileže, če se zleknemo na kavč pred televizor, s toplo odejo čez noge in s skodelico vročega čaja v rokah. A priljubljenost božičnih filmov ni povezana le z letnim časom. Če filmi nasploh pogosto predstavljajo možnost pobega, prinašajo fantastične svetove, kjer bi radi živeli, ali kjer si nikakor ne bi želeli pristati, je to še toliko bolj res, ko gre za božične filme. Večina njih pripoveduje o idealiziranih svetovih, v katere slabe stvari, ki nas pestijo v resničnosti, nimajo vstopa; to so filmi, ob katerih se počutimo dobro. Določeni božični filmi, ki so na sporedu leto za letom, celo če so slabi, lahko postanejo celo nekakšen ritual: gledamo jih kot del praznovanja.
To velja že za zgodnjo filmsko božično klasiko, posneto v črno belih tonih – Čudovito življenje iz leta 1946, pod katero se je podpisal sloviti režiser Frank Capra. V njem je nastopil Jimmy Stewart, ikona ameriškega filma, ki je nemudoma postal prepoznaven po simpatičnem zavijanju, saj je odraščal v Indiani, in je morda tudi zato vedno znova igral like »preprostih fantov«. Predstavljal je celo ideal ameriškega moškega dvajsetega stoletja. V filmu Čudovito življenje igra obupanega moškega, ki zaradi težkih okoliščin, v katerih se je znašel, razmišlja o samomoru, a ga nato obišče angel, ki mu pokaže, kakšna bi bila življenja ljudi, če ne bi nikoli obstajal. Film naslika vizijo skupnosti, v kateri je pomemben prav vsak član, in v kateri dobro vedno premaga slabo. Posneli so ga leto zatem, ko se je končala druga svetovna vojna, v kateri je veliko ljudi izgubilo svojce – in so morda zato še toliko bolj cenili filme, v katerih bi lahko našli vsaj kanček utehe. Danes Čudovito življenje velja za enega najboljših filmov vseh časov. Takole je Frank Capra v sedemdesetih letih opisal nastajanje filma:
»To je bil moj prvi film po tem, ko sem bil pet let v vojski. Na smrt sem bil prestrašen. Tako dolgo že nisem pogledal skozi objektiv kamere, saj je v tem času nisem imel. Spraševal sem se, o čem bo moj film pripovedoval. Prav gotovo ne o vojni. Te sem imel čez glavo, naredila me je za popolnega pacifista. O čem torej? Nekdo mi je rekel, imam zgodbo zate. Idejo je dobil, ko je kupil božično voščilnico. Napisati so jo poskušali trije vrhunski scenaristi, pa jim je spodletelo. Zgodba je vsebovala kratek zapis o zgubi, moškem, ki mu je v življenju spodletelo, pa je dobil priložnost, da bi videl, kakšen bi bil svet, če se nikoli ne bi rodil. Ugotovi, da nihče ni zguba. Zgodba se me je res dotaknila. Nato sem napisal scenarij, in začela se je zgodba Čudovitega življenja. Zame je bila ta pripoved nekaj povsem novega, pa tudi zelo človeški način sem našel, kako poudariti pomen posameznika, kar je bila vedno rdeča nit mojih filmov.«
Za tiste, ki imajo radi filmske klasike s preloma 20. stoletja, sta gotovo še dva božična filma: prva je priredba dobro znane kratke zgodbe Charlesa Dickensa z naslovom Božična pesem, v kateri nastopa Skopušnik, stiskaški in ozkosrčni sovražnik Božiča, ki ga obiščejo trije duhovi, in sicer duhovi preteklega, sedanjega in prihodnjega Božiča. Pripravijo ga do tega, da naposled postane bolj priljuden človek. Dickens je zgodbo napisal v času, ko so v Angliji božično praznovanje izumljali na novo; ravno v pravem trenutku je ponudil zgodbo o tem, kaj naj bi Božič sploh bil: dobra volja, širokosrčnost, krepitev medsebojnih vezi in morda celo priložnost za to, da se človek lahko spremeni. Leta 1951 je tako nastal film Skopušnik z Alastairjem Simom v glavni vlogi, ki je v Veliki Britaniji hitro postal eden najbolj priljubljenih božičnih filmov. Tri leta pozneje so v ZDA posneli Beli Božič z Bingom Crosbyjem, v katerem vojna veterana začneta nastopati kot pevca in plesalca, ko pa srečata še dve mladi ženski, ki prav tako plešeta in pojeta, se med njimi splete tudi romanca. Glasbo za to delo je napisal sloviti filmski skladatelj Irving Berlin.
Tudi filmi iz devetdesetih let so postali svojevrstne klasike – mnoge današnje mlade odrasle spominjajo na čas otroštva ali zgodnje mladosti. Poleg filmov Sam doma in Umri pokončno so tu še Muppetki in Božična pravljica – pri slednji gre spet za priredbo Dickensove Božične pesmi, a tokrat so ustvarjalci uporabili žanr komičnega mjuzikla. V filmu nastopajo slavne lutke varietejskega Muppet Šova, ki je postal svetovna televizijska uspešnica, v vlogi Skopušnika pa nastopi Michael Caine. Morda si tako ne bi mislili, da se bo film z Muppetki znašel na seznamih najboljših božičnih filmov, a ga mednje redno uvrščajo ugledni filmski kritiki, za marsikoga pa so Muppetki in Božična pravljica celo najboljša – in najbolj izvirna – priredba Dickensove klasike. Besedila pesmi o odrešitvi je napisal Paul Williams, sloviti tekstopisec, ki se je sam dolgo boril z odvisnostjo:
»Moja kitara in glasba, ki sem jo igral, še posebej pa moja besedila, so postala dnevnik tega, kar se je dogajalo v mojih prsih. Ko sem začel pisati o svojem življenju, sem dobil občutek, da sem našel tisto, kar mi gre res dobro od rok. Ko sem pisal besedila pesmi za žabca Kermita iz Muppetkov, sem se zavedel, da je to žaba, ki razmišlja. Ima svoj notranji svet, sprašuje se o marsičem. V močvirju, kjer živijo žabe, imajo vodo, zrak in svetlobo. To so tri stvari, iz katerih nastane mavrica. Ta žabec pa je bil že v kinu. Pozna pesmi, ki jih v filmih pojejo o mavrici, zato o njej razmišlja drugače. In mislim, da je vse, o čemer poje, lažje sprejeti, ker o tem poje žaba.«
V devetdesetih je nastal tudi film Družinske božične počitnice, v katerem je nastopil Chevy Chase, ikona komedij osemdesetih in devetdesetih. Igra moža in očeta v družini nerodnežev; rad bi jim pripravil popoln Božič, a gre pri tem vse narobe: prikažejo se težavni sorodniki, šef mu noče plačati božičnice, na koncu pa se na prizorišču pojavi še policijska specialna enota. Film je zabavna situacijska komedija, še posebej navdušujoče pa so Chaseove burke.
Tistim, ki imajo raje novejše filme, priporočam, da letos film Pravzaprav ljubezen preskočijo. Kljub temu, da je nastal leta 2003, se je v tem, kako prikazuje razmerja med moškimi in ženskami, postaral slabše kot marsikateri drug film z našega seznama. Boljša izbira je Škrat, ki je nastal istega leta, v njem pa nastopi komik Will Ferrell, ki je svojo kariero začel na ameriškem varietejskem šovu Saturday Night Live. V filmu igra človeka, ki so ga vzgajali kot Božičkovega škrata, in ki odpotuje s Severnega pola, da bi poiskal svojega biološkega očeta, v New Yorku, kamor pripotuje, pa se zaljubi v prodajalko, ki jo igra Zooey Deschanel in povzroči pravo zmešnjavo. Tudi Škrata vedno znova uvrščajo na seznam najboljših božičnih filmov. Morda zato, ker je humor v njem sodobnejši, a ima hkrati dovolj topline in nostalgije – to dvoje pa v božičnih filmih v resnici iščemo.
