Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakršna koli ustvarjalnost v slovenščini na neki način temelji na Primožu Trubarju, ki je prvi pisal v našem jeziku. In kaj je pri Trubarju še danes tako aktualno? Tako, kot je želel on v svojih knjigah širiti bralno kulturo med prebivalstvom, ki si v resnici slovenskega branja sploh ni želelo, smo tudi danes pred podobnim izzivom, kako ohranjati bralno kulturo, ki se bori s poplavo hitrih informacij, polnih zvočnih in vizualnih učinkov, opozori jezikoslovec in literarni zgodovinar dr. Kozma Ahačič. Vodnikova domačija, ki začasno gostuje v Trubarjevi hiši literature, je za ob 19-ih napovedala predavanje jezikoslovke dr. Alenke Jelovšek o reformaciji in protestantizmu v času Trubarja, pripravili pa so tudi sprehod po Trubarjevi in protestantski Ljubljani pod vodstvom dr. Luka Vidmarja. Na Trubarjevi domačiji na Rašici pa bodo tradicionalni literarni dogodek Dom v jeziku, pod scenarij katerega se podpisuje dr. Kozma Ahačič, povezali nagrajeni sodobni slovenski literati: Uroš Zupan, Roman Rozina, Mojca Kumerdej, Franci Novak, Nataša Velikonja in Maša Ogrizek. Foto: Boštjan Podlogar / Trubarjeva domačija
V Narodni galeriji v Ljubljani so podelili Steletovo nagrado in priznanja za leto 2022, ki so namenjena delu in dosežkom na področju konservatorstva in restavratorstva. Slovensko konservatorsko društvo je nagrado za življenjsko delo namenilo umetnostnemu zgodovinarju, geografu in konservatorju Gojku Zupanu za izjemne dosežke na področju ohranjanja in promocije kulturne dediščine doma in po svetu, podelili pa so tudi štiri priznanja. "Kulturna dediščina zame ni le poklic, ampak poslanstvo", pravi magister Gojko Zupan in to je razvidno tudi iz njegovega obsežnega in vsestranskega življenjepisa. Deloval je kot odgovorni konservator, skrbel za javne spomenike, s kolegoma izdelal topografijo Kočevskih cerkva, pokopališč in kočevarskih vasi. Sodeloval je pri zaščiti in urejanju področja povojnih grobišč, in kot pravi, je pri tem ključno vodilo pieteta. Na Ministrstvu za kulturo, kjer je zaposlen še danes, je med drugim sodeloval pri vzpostavitvi registra nepremične kulturne dediščine, ki je namenjen tudi širši javnosti. Podobno velja za njegova prizadevanja za vidnost in prepoznavnost dediščine, med drugim v turizmu in izobraževanju. Poudarja pomen stabilnih okvirov delovanja, ekipe sodelavcev ter opozarja, da to delo pogosto ni vidno. Poleg nagrade za življenjsko delo so podelili štiri Steletova priznanja – več o nagrajencih lahko izveste tudi na razstavi v avli ministrstva za kulturo. Foto: Grega Žorž
Na konferenci Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki se je zaključila sinoči v Cankarjevem domu, so prvič predstavili obsežno dvojezično antologijo Moj sosed na oblaku - Slovenska lirika 20. in 21. stoletja. Izšla je v zbirki eminentnih evropskih antologij, kar je velik poklon slovenski poeziji. Delo bo ena izmed osrednjih knjig na letošnjem častnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Direktor sejma Juergen Boos je povedal: Dolgo smo si želeli, da bi lahko enkrat v središče Frankfurta postavili poezijo. Iskanje nas je privedlo do dežele, ki pooseblja poezijo: to je Slovenija. Izid antologije je dokaz, da smo šli po pravi poti, čeprav je bilo nekaj ovinkov. A uspelo nam je in danes stojimo tu. Vemo, da nas v Frankfurtu čaka odličen program (foto: Katja Kodba).
Ljubljana ta konec tedna gosti spomladansko konferenco Nemške akademije za jezik in slovstvo. Gre za izjemen dogodek, saj še nikoli doslej ni bilo pri nas hkrati toliko vodilnih nemških literatov, jezikoslovcev in publicistov. Sinoči so nemški in slovenski akademiki razpravljali na temo jezika in kulture v času krize identitet. Predsednik akademije Ernst Osterkamp je o izzivih na tem področju povedal: Varovati se moramo neke vrste pavšalnega kulturnega pesimizma, ki ne vodi nikamor. V umetniškem sistemu se vedno nekaj spreminja in vedno na novo izoblikujemo in definiramo, kaj je res relevantno. Morda se bo res zgodilo, da se bo literatura na splošno na nek način umaknila v ozadje, po drugi strani pa se bodo pojavili, lahko bi rekel, obsedeni posamezniki, ki si življenja brez literature sploh ne bodo znali predstavljati. Razvijajo nove oblike ustvarjalnosti, morda v nakladi 100 izvodov, a tako je deloval že Stefan George na prelomu stoletja. To ni nič novega in podleganje kulturnemu pesimizmu ne bo kaj dosti koristilo (foto:Katja Kodba).
Joannes Antonius Scopoli je postavil temelje naravoslovne znanosti na Slovenskem. Različne naravoslovne ustanove v Sloveniji so zato združile moči in pripravile številne dogodke ob obletnici. V Prirodoslovnem muzeju so odkrili Scopolijev doprsni kip, Pošta Slovenije je izdala njegovo osebno znamko, v Idriji, v kateri je Scopoli služboval v tamkajšnjem rudniku, pa je bil mednarodni strokovni posvet. Foto (izrez): Wikipedia
V Cankarjevem domu v Ljubljani je bil sinoči pogovor z enim od najbolj prepoznavnih nemških avtorjev, filozofom Rüdigerjem Safranskim. Dogodek so pripravili na večer pred spomladansko konferenco Nemške akademije za jezik in slovstvo, ki jo ta konec tedna gosti Ljubljana. Safranski je razmišljal o nekaterih temeljni problemih sodobne družbe, kot so pomanjkanje časa in izzivi umetne inteligence (foto: EPA).
V mariborskem gledališču se začenja Borštnikovo srečanje. V prvem delu bo ponudil pester spremljevalni program, po petkovem uradnem odprtju festivala pa se bo v soboto začel še tekmovalni program z dvanajstimi uprizoritvami slovenskih gledališč. Festival se bo končal v nedeljo, 18. junija, s podelitvijo Borštnikovih nagrad in Borštnikovega prstana prvakinji mariborske Drame Nataši Matjašec Rošker. Foto: Borštnikovo srečanje (detajl fotografije)
Postprodukcija filmov in drugih avdiovizualnih del se začne, ko je snemanje končano. Ključni člen postprodukcije je montaža, ki lahko ustvari poseben filmski čas in ritem. Delo montažerja so prejšnji teden osvetlili nekateri izmed govornikov na 1. mednarodnem simpoziju oblikovanja vizualnih in zvočnih podob z naslovom Fade In v Slovenski kinoteki v Ljubljani. Pred mikrofon smo povabili srbsko montažerko Jelico Đokić in njeno hrvaško kolegico Višnjo Skorin. Montažerka Jelica Đokić, članica Evropske filmske akademije, je na simpoziju Fade In predstavila proces nastajanja še svežega celovečernega animiranega dokumentarnega filma Avanture karikature, ki je marca v Beogradu doživel svetovno premiero. Film režiserke in animatorke Vere Vlajić raziskuje zgodovino karikatur in medijev, ki so jih na področju nekdanje Jugoslavije objavljali vse od srede 19. stoletja do danes, in med njimi je kultni, danes žal ugasli humoristični časopis v slovenščini – Pavliha. Jelica Đokić pri montaži dokumentarcev poudarja poseben pomen začetka in konca: "Za dokumentarni film velja, da se ustvari v montaži. Ni si ga mogoče vnaprej zamisliti, kot pri igranem filmu, kajti šele med pregledovanjem gradiva ga montažer začne sestavljati v glavi: domisli se vrstnega reda, tega, s čim je najbolje začeti in s čim končati. Srednji del se vedno nekako zgodi … Mislim celo, da je začetek lahko nekoliko dolgočasen. Zakaj? Gledalec ali poslušalec najprej ne ve, kaj ga čaka, in je bolj potrpežljiv. Pozneje teže računamo na njegovo potrpežljivost. Konec pa je vsaj zame vedno najpomembnejši, saj z gledalci ostane tudi pozneje. Zadnji vtis, ki ga gledalec odnese s sabo, je tisto, kar ste mu s filmom dali. To je tudi razlog, zakaj me grozno žalosti, da na televizijah pogosto odrežejo odjavne špice. Gledalcu prav odjavna špica daje čas, da film doživi." Montaža velja za zadnjo fazo pisanja scenarija in to pri dokumentarnem filmu še bolj velja, dodaja hrvaška montažerka in univerzitetna predavateljica Višnja Skorin. Nekateri režiserji ustvarjalni prispevek kolegov montažerjev priznavajo ne le načelno, ampak jih dosledno navajajo kot soscenariste. Višnja Skorin je razmišljala o tem, zakaj ni dobro, da režiserji filme montirajo sami: "Kadar govorimo o dokumentarnem filmu, ima montažer pomembno soavtorsko, soscenaristično vlogo. Večina ustvarjalnih dokumentarcev se v montaži namreč spremeni; postanejo novi filmi. Prav to pa se pri igranem filmu ne sme zgoditi, kajne? Glavni razlog, zakaj priporočam, da režiserji, predvsem tisti, ki znajo montirati in obvladajo programsko opremo, k sodelovanju povabijo montažerja, je to, da morajo vzpostaviti dialog. Potrebujejo namreč sveže oči, ki bodo šele znale opaziti, kaj posneto gradivo v resnici omogoča. Dober montažer bo znal izkoristiti vse možnosti, ki jih gradivo ponuja; drugače je z režiserjem, ki je bil na snemanju in je zelo intimno navezan na posnetke in na nastopajoče. Morda vidi celo nekaj, kar se je na snemanju dogajalo, vendar kamera tega žal ni ujela. Zato je montažer prvi gledalec. Zelo je objektiven, na neki način je preizkusni gledalec." Če režiser sodelavcu montažerju dodeli in prizna soavtorsko vlogo, ubije dve muhi na en mah, ugotavlja Višnja Skorin: najverjetneje bo nastal boljši film. Ob tem je priznanje soavtorstva več kot simbolično; povezano je s plačilom nadomestil, do katerega so (v okoljih z urejeno avtorsko zakonodajo) upravičeni soavtorji avdiovizualnih del.
Legendarnega saksofonista in komponista. ki je preminul marca letos, se bomo spomnili v nedeljo, ko bo v ljubljanski Cukrarni nastopil Big Band RTV Slovenija. Vodil ga bo ugledni švedski dirigent, komponist in aranžer Mats Holmquist, ki bo v ljubljano prinesel svoje priredbe skladb slovitega Shorterja. Shorter je ena od osrednjih jazzovskih osebnosti zadnjega pol stoletja. Kot saksofonist in tudi kot komponist je usodno zaznamoval razvoj jazza. Najprej v zasedbi Arta Blakeya The Jazz Messengers, potem v kvintetu Milesa Davisa. Na povsem novo glasbeno pot je stopil z ustanovitvijo kultne skupine Weather Report. Med njegove najbolj znane kompozicije sodijo Footprints, Nefertiti, Pinocchio, The Three Marias, Ju Ju, Infant Eyes, Black Nile, E.S.P., Speak No Evil, Yes Or No. Wayne Shorter je prejel kar 12 nagrad Grammy.
V ljubljanski Cukrarni so pripravili prav poseben literarno-glasbeni dogodek. Založba Beletrina je z njim obeležila jubilej svojih dveh prepoznavnih avtorjev in sodelavcev: Aleša Štegra in Jurija Hudolina, ki oba v teh majskih dneh praznujeta 50. rojstni dan. Ob tej priložnosti je založba Beletrina med bralce poslala njuni novi knjigi: Jurij Hudolin je izdal roman Čas lepih žensk, Aleš Šteger pa je med platnicami znova zbral 12 besedil in številne fotografije, ki so nastajale zadnjih 12 let med njegovim projektom spontanih, nerevidiranih 12-urnih pisanj na različnih lokacijah po svetu z naslovom Na kraju zapisano. Foto: Beletrina
V Centru in galeriji P74 v Ljubljani so včeraj odprli razstavo nominirancev za nagrado skupine OHO in razglasili prejemnico te osrednje nagrade za mlade vizualne umetnike pri nas. To je postala Ana Likar, ki je prepričala s temo čarovniških procesov, poleg nje pa so bili nominirani še Nik Erik Neubauer, Maja Bojanić ter Nina Goropečnik in Rea Vogrinčič. "Prepričal nas je projekt, ki odpira vprašanja zgodovinjenja in na izviren način spregovori o zamolčanih temah ter se pri tem nevsiljivo navezuje na feministični diskurz, ki korenini v lokalnih zgodbah iz daljne preteklosti," so člani žirije zapisali v utemeljitvi nagrade. Delo Ane Likar se obrača k čarovniškim procesom in poskuša misliti manko perspektive obtoženih, navezuje pa se tudi na muzejske kontekste. Umetnica si želi, da prevprašamo pojem čarovništva. Osnova za izbor zmagovalca je sicer razstava, na kateri se štirje finalisti predstavijo z novimi deli. Ta imajo letos zanimiva konceptualna izhodišča in vsebinsko domišljene poudarke, član žirije, Marko Košan pa o prijavljenih delih in finalistih pove še, da prednjači preizpraševanje umetnostnega sistema. Nagrada, ki jo podeljuje Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., prejemniku med drugim omogoči rezidenčno bivanje v New Yorku, razstava vseh nominirancev pa bo v Centru in galeriji P74 na ogled do 10. junija. Foto: Dejan Habicht, arhiv Centra in galerije P74
Začela se je 19. izvedba Knjižnice pod krošnjami, ki prav vsem ponuja možnost, da v poletnih mesecih vsak dan na zelenih javnih površinah berejo izbrane knjige. Tokratna izvedba prinaša šestnajst krajev oziroma triindvajset bralnih otokov, razporejenih po prestolnici, širom Slovenije in v zamejstvu. Projekt podpirajo nevladne organizacije, javni zavodi, občine in zasebni pobudniki, pomembno vlogo pa imajo tudi slovenske založbe, ki projekt z donacijami knjig podpirajo od samega začetka. Organizatorji veliko pozornost namenjajo izboru kvalitetne literature, s katero k branju nagovarjajo vse starostne skupine. Čeprav je projekt namenjen predvsem branju, prinaša tudi nekaj dogodkov, ki bodo potekali vse poletje na lokacijah bralnih otokov. Za te skrbijo lokalne partnerske organizacije s svojimi podporniki in ekipami. Bralni otoki se razlikujejo po obsegu in vsebinah, vsem pa je skupna ljubezen do branja in knjig. Foto: Gaja Naja Rojec, zavod Divja misel
AIPA, zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, je tretjič podelila nagrade za slovenske avdiovizualne presežke. V osrednjem sklopu je kriterij gledanost na televizijskih programih lani – prvo zvezdo oriona je tako prejela humoristična serija Ja, Chef! v produkciji Pro Plus, ki je s prvo serijo prve sezone dosegla 272.692 gledalcev. Sledijo nadaljevanke Leninov Park, Dolina rož in v Imenu ljudstva 2, vse v produkciji RTV Slovenija, pa Pro Plusova serija Sekirca v med. Na šestem mestu je dokumentarec o Ivanu Krambergerju Beli bojevnik v črni obleki v produkciji Bela film in na sedmem RTV-jeva nadaljevanka Trigrad. Podelili so še nagrade za igro, za ustvarjalno izvirnost in študentsko nagrado. Strokovno žirijo so sestavljali publicistka Jedrt Jež Furlan, likovnica Zora Stančič, arhitekt Boštjan Vuga in kot predsedujoči kolumnist Leon Magdalenc. Pogovarjali smo se z njim in z idejnim očetom nagrad orion Metodom Pevcem, ki je predsedoval žiriji za študentsko nagrado Žarka Lužnika. Foto: Pixabay
Čas cesarske cenzure od Jožefa II. do prve svetovne vojne je za Slovence eno izmed najbolj dinamičnih in zanimivih obdobij v zgodovini cenzure. V Narodni in univerzitetni knjižnici je na ogled razstava o tem obdobju, ko je cenzura krojila podobo slovenske literature in kulture. Na fotografiji je Miroslav Vilhar (1818-1871), pisatelj in urednik, ki je leta 1864 prebil šest tednov v zaporu na ljubljanskem Žabjaku (hrani NUK).
Nocoj ob 20.00 bo v Komornem studia programa Ars premiera radijskega koncerta izjemnih glasbenih umetnikov: nastopila bosta saksofonist Miha Rogina in japonska pianistka Sae Lee. Po izvedenem koncertu poslušajte pogovor z umetnikoma, podrobneje o koncertu Tjaša Krajnc.
V Ljubljani so podelili Plečnikova odličja, najvišja strokovna priznanja na področju sodobne arhitekturne ustvarjalnosti pri nas. Strokovna žirija je Plečnikovo nagrado namenila projektu Odprta knjižnica v osnovni šoli Vič, ki ga podpisujejo Matjaž Bolčina, Ernest Milčinović in Jan Žonta, podelili pa so tudi tri Plečnikove medalje in dve štipendiji. Avtorji nagrajenega projekta so dobili nalogo vzpostaviti novo učilnico – to so uredili v stari knjižnici, novo knjižnico pa ustvarili kar v neizkoriščeni avli. Tako so po mnenju žirije vzpostavili nepričakovano novo stičišče vednosti in srečevanj. Gre za manjši projekt, kakršni redko prejmejo glavne nagrade, a kot pravi soavtor projekta, Matjaž Bolčina, ima lahko majhen projekt veliko idejo. Žirija je sicer izpostavila, da številni prispeli predlogi in odlikovani projekti oživljajo obstoječe stavbe, poudarjajo skupnost in materialnost, zlasti z vidika podnebnih in družbenih sprememb. Sklad Jožeta Plečnika letos zaznamuje jubilej – nagrade so podelili že petdesetič. Predsednik sklada, Boštjan Vuga, poudarja, da odlikujejo projekte, kjer ne gre le za snovanje prostorov, temveč sprememb v družbi. Glavni nagradi bo posvečena razstava v Galeriji DESSA, v Plečnikovi hiši pa so predstavljeni tudi drugi prejemniki odlikovanj. Foto: Ana Skobe
Veno Taufer, slovenski pesnik, prevajalec, kritik, teatrolog, dramatik in novinar ter urednik oddaj na Radiu Slovenija je umrl v enaindevetdesetem letu starosti. Literarni opus Vena Tauferja je obsežen in nespregledljiv v sodobni slovenski književnosti. Objavil je petnajst pesniških zbirk, prvo, Svinčene zvezde, leta 1958 in zadnjo, Pismo v steklenici, leta 2006. Veno Taufer je bil prvi pravi slovenski modernist in avantgardist v poeziji, kot piše Janko Kos: »motivi in ideje so zanj igra, resignacija in upor ostajata v okviru razumskega ali slikovitega sestavljanja pojmov.« Za pesniško ustvarjanje je dobil najvidnejše slovenske nagrade: Prešernovo, Župančičevo, Jenkovo, pa tudi mednarodne – bil je redni član evropske pesniške akademije. Kot pesnik je bil Veno Taufer tudi izjemen prevajalec poezije iz angleščine, prevajal je, na primer, Thomasa Stearnsa Eliota, Ezra Pounda, Teda Hughesa, pa tudi iz južnoslovanskih jezikov. Napisal je drami Prometej ali tema v zenici sonca ter Odisej in sin ali svet in dom. Leta 1990 je to dramo njegov sin Vito Taufer postavil na odru Slovenskega mladinskega gledališča in je imela velik odmev doma in na tujem. Leta 1986 je zasnoval mednarodni literarni festival Vilenica, ki je prispeval k povezovanju v srednjeevrospkem prostoru ter ga dvanajst let vodil kot predsednik. Veno Taufer se je vedno zavzemal za umetnostni in mišljenjski pluralizem in je bil izrazito družbeno angažiran. Kot tajnik Društva slovenskih pisateljev je sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije - bil je soustanovitelj Slovenske demokratične zveze - SDZ in soavtor Majniške deklaracije leta 1989.
Na kratko – festival ponuja odličen tekmovalni program, ki ga bomo v naslednjih mesecih lahko videli na festivalih, ta konec tedna pa so prikazali tudi vrsto netekmovalnih filmov, ki bodo v naslednjih mesecih polnili kinodvorane. Iz Cannesa se oglaša Ingrid Kovač Brus. Foto: EPA
Kaj je prostor? To vprašanje si zastavlja in nanj ustvarjalno odgovarja več kot 30 umetniških projektov 17. mednarodnega festivala Svetlobna gverila. Iskanje dialoga med Svetlobno gverilo in mestom, njegovim javnim prostorom, je od vedno bistvo festivala – svetloba se plazi v pore Ljubljanskih ulic, celo v smetnjake, na strehe – a letos je v tej temi še nekaj več: raziskuje mentalni, metafizični, socialno-politični, vesoljni in nenazadnje, jasno, virtualni prostor. Foto: Svetlobna gverila, projekt Sophie Guyot Pomen pomena na Trgu francoske revolucije
Danes so v Haagu razglasili rezultate 69. mednarodne skladateljske tribune Rostrum, edinstvenega foruma za radijsko izmenjavo in presojanje posnetkov sodobne glasbe. Ponovil se je za slovensko glasbo izjemen razplet iz leta 2015, ko je v mladi kategoriji slavil Matej Bonin, priporočilo v splošni pa je prejel Vito Žuraj. V mladi kategoriji skladateljev pod 30 letom starosti je letos največ točk namreč prejela skladba The Card Players za godalni orkester slovenskega skladatelja Matica Romiha, rojenega leta 1996. Z letošnjim letom mladi skladatelji ne prejmejo naročila novega dela, bo pa zato Matic Romih, ki je navdušil delegate, kot spodbudo za nadaljnje delo prejel finančno podporo. Skladba The Card Players izhaja iz slike Kvartopirci baročnega slikarja Almanacha, katere motivi so igranje kart, veseljačenje, družabnost in sproščenost. Vse to je mladi skladatelj skušal izraziti v delu, ki je nastalo po naročilu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije za Sozvočje svetov – Slike z razstave v sodelovanju z oddelkom za kompozicijo Akademije za glasbo v Ljubljani. Edinstven uspeh slovenske glasbe je, da je hkrati v splošni kategoriji med devetimi priporočenimi deli, ki bodo deležna še posebej pogostega predvajanja na radijskih postajah, tudi delo Larise Vrhunc Tako tiho v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Skladba je nastala v okviru projekta B-Air, izvedena je bila na več koncertih za dojenčke, malčke, otroke z motnjami v razvoju, njihove starše in spremljevalce, sledila pa je še izvedba v klasičnem koncertnem kontekstu za odraslo publiko. Letos sta bili v splošni kategoriji na vrhu izenačeni deli Nuit francoskega skladatelja Othmana Louatija in Jubelhemd Švedinje Lise Streich – slednja je prejela več najvišjih ocen, dvanajstic, in bo zato dobila naročilo za novo večjo orkestrsko skladbo. Poleg tega so na Rostrumu potekale volitve novega predsedujočega tribuni in na tem mestu je švedskega glasbenega producenta nasledil Gregor Pirš, urednik uredništva za resno glasbo programa Ars. Veliko več o dogajanju v Haagu lahko na programu Ars slišite naslednji teden v sredini večerni oddaji Arsov art atelje.
