Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred mikrofon smo povabili Igorja Prassla, direktorja Animateke, ki bo razkril, kaj prinaša letošnja izvedba festivala - ki je tik pred vrati. Ljubljano sta obiskali igralki v filmu Julie molči, Tessa van den Broeck in Ruth Becquart, tudi soscenaristka filma. Ocenjujemo Konklave in Pa tako lep dan je bil.
Oglašamo se z Gospodarskega razstavišča, kjer poteka jubilejni, 40. Slovenski knjižni sejem. Učenci osnovne šole Ob Dravinji so predstavili glasbeno-gledališki dogodek Po Minattijevih stopinjah, v organizaciji Mladinske knjige pa je potekal pogovor z naslovom Kam gre slovensko založništvo? Okroglo obletnico, petdeseto, pa praznuje tudi Lutkovno gledališče Maribor. Ob tej priložnosti prirejajo hišni festival lutkovnih predstav, razstav in drugih spremljevalnih dogodkov.
Ljubljanski mednarodni filmski festival je v ponedeljek obiskal grško-francoski režiser Costa-Gavras, ki mu je letos na festivalu posvečena retrospektiva. Podpisal je veliko število političnih filmov, kot so Z, Odrasli v sobi, Človek preveč, Pogrešani in Noro mesto, v katerih med drugim obravnava diktature, državne udare, problematične sodne procese, krize, terorizem in delovanje medijev; ti filmi pa kljub obravnavanim tematikam ohranjajo klasično pripovedno strukturo in celo žanrske prijeme. Costa-Gavras je imel v Slovenski kinoteki mojstrsko delavnico, na kateri je govoril o svoji filozofiji filmskega ustvarjanja, posameznih filmih in anekdotah iz zakulisja svoje kariere. Nekaj režiserjevih misli je zbrala Tina Poglajen.
Ljubljanski mednarodni filmski festival – LIFFe se je prevesil v drugo polovico, mi pa tokrat poročamo o dveh filmih iz programskega sklopa Panorama: brazilskem Greice in nizozemskem filmu Alfa, pri katerem je z manjšinsko koprodukcijo sodelovala tudi Slovenija. V Centru Rog v Ljubljani pa se ta teden odvija prva izvedba festivala RogDizajnDnevi, ki je razdeljen na tri sklope: RogKreaton, RogExpo in RogForum.
Protagonistka prvega filma, ki ga je Mirjana Karanović podpisala tudi kot režiserka, Dobra žena, je naslov filma poosebljala delno ironično: Milena, ki živi lagodno življenje srednjih let, odkrije, da je njen mož odgovoren za grozljive zločine med vojno v Bosni in Hercegovini; liku tradicionalne "dobre zakonske žene", ki svojemu možu stoji ob strani ne glede na vse, se s svojim uporom izneveri – hkrati pa prav s tem postane dobra "žena" – ženska, človek, saj namesto lažje poti ubere odgovorno in moralno. Podobno deluje naslov filma Mati Mara, ki se začne s pogrebom Marinega edinega sina. Kot jo komično netaktno pomiluje njena nekdanja tašča, je zdaj popolnoma sama: ni več žena, ker že dolgo nima več moža, in ni več mati, ker zdaj nima niti sina več – ostala je sama. Hkrati je vloga matere tista, ki protagonistko definira: Mara žaluje za sinom, žaluje zaradi stvari, ki jih o njem ni vedela, obenem pa se – namenoma ali ne – s svojim žalovanjem požvižga na konservativna družbena pričakovanja v zvezi z vlogo matere. Bodisi s tem, ko je ne vidijo jokati niti na pogrebu niti pozneje, bodisi s tem, ko se takoj po pogrebu vrne na delo; še posebno pa s tem, ko začne kmalu zatem spati z veliko mlajšim moškim, prijateljem svojega umrlega sina, in se hkrati poda po stopinjah zadnjega obdobja življenja svojega sina, ki ji je bilo do tedaj popolna neznanka. Ob ljubljanski premieri je Mirjana Karanović povedala: "Ko sem se začela ukvarjati z režijo, sem se hkrati odločila tudi, da bom pripovedovala zgodbe o ženskih likih – o ženskih dušah, ki so sorodne moji. To so ženske, ki imajo veliko življenjskih izkušenj, ki niso več mlade, in ki se znajdejo v položajih, v katerih morajo sprejeti težke odločitve. Vse svoje življenje sem se otepala tega, da bi moje življenje postalo rutina. Na nek način si tudi kot režiserka in scenaristka želim, da bi s svojim delom iz rutinskega življenja, ki ga živijo, potegnila ženske svojih let. O ženskah, ki so starejše od 50 ali 60 let, ne posnamejo veliko filmov. Te ženske pa imajo vendarle svoja življenja, zanimiva življenja. Mislim, da jih bomo začeli zares odkrivati v prihodnjih desetletjih. Jaz sem torej ena izmed teh, ki ta trend začenjamo." In res – Mirjana Karanović se z likom Mare v filmu Mati Mara razgali, tako čustveno kot telesno. To, da je na velikem platnu skoraj osvežujoče videti starejšo žensko, ki ni samo mati, babica, ampak je ženska, ki sprejema svoje telo in seksualnost in to tudi živi, je opomnik, da smo vse preveč navajeni, da so vidna samo določena telesa, druga pa ostajajo nevidna, zakrita z normativno aseksualnostjo. Kot filmska pripoved pa Mati Mara ni povsem uspešna. Kljub obetavnemu začetku, ki uspešno združuje tragično in ironično, osrednji pripovedni lok kmalu po prvi četrtini filma razvodeni; s 96 minutami se film zdi daljši, kot je v resnici, in pripoved se – kljub temu da na papirju morda smiselno – izteče nekoliko mlačno.
V nedeljo se je s slavnostno podelitvijo vesen končal 27. Festival slovenskega filma. Veliki zmagovalec je film Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc, ki se je po uspešni turneji od Tribece do Sarajeva in redni kinodistribuciji v Art kino mreži ustavil še v Portorožu. Tam je dobil kar sedem vesen: za celovečerni film, scenarij, glavno žensko vlogo, glavno moško vlogo, žensko stransko vlogo, izvirno glasbo ter scenografijo. Med drugimi pa so slavili tudi filmi Niti besede, Cent'anni in Igrišča ne damo!.
Ljudje poznamo, vendar hkrati ignoriramo neprijetne resnice o okoljskih težavah in izkoriščanju živali, poudarja filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Za pomembne dosežke na področju okoljske etike in etike živali je letos prejel Zoisovo priznanje. Komisija je v obrazložitvi še zlasti izpostavila njegovo izvirno tezo o hoteni nevednosti, s katero pomembno osvetljuje prav to danes izrazito neodzivnost javnosti ob perečih okoljskih izzivih, s katerimi se spoprijema človeštvo. Zgolj informacije, četudi točne in preverjene, same po sebi namreč niso dovolj, še zlasti ne v času njihovega izrazitega preobilja. Ključna za kakršno koli ukrepanje v dobro planeta, je resnična želja po spoznavanju sveta. To pa je nekaj, na kar vse preveč pozabljamo, čeprav bi moralo biti deležno kar največje pozornosti.
Ob knjižnem sejmu v Frankfurtu se posvečamo tudi predstavi Žige DIvjaka Jata v Slovenskem mladinskem gledališču ter začetku koncertnega abonmaja zavoda Celeia Celje.
Jesensko filmsko šolo v Slovenski kinoteki organizirajo že desetletja, a kot pravi Anja Banko, urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki, se doslej še nobena izdaja ni posvetila filmskim ustvarjalkam. Mednarodni simpozij filmske kritike in teorije letos s podnaslovom »Ženske delajo film« torej prvič razpira perspektive feminizma. Kot so zapisali programski selektorji, Anja Banko, Ana Šturm, sicer urednica revije Ekran, in pa Vitja Dominkuš Dreu, bodo na tokratni izdaji premišljevali o sodobnih teoretskih tokovih, raziskovali različne filmske izraze, pretresali njihove politike in osvetljevali marginalne filmske zvrsti. Ena osrednjih feminističnih tem tokratnih predavanj, okrogle mize in filmske retrospektive pa bo tema travme in z njo skrbi za ohranjanje kolektivnega spomina. Z Anjo Banko in Ano Šturm se je pogovarjala Tina Poglajen.
Pri Založbi Pivec je letos izšel prevod romana Moje leto počitka in sprostitve ameriške pisateljice Ottesse Moshfegh, ki je v ZDA ob izidu leta 2016 naletel na odlične odzive in se je večkrat uvrstil tudi na lestvice najboljših romanov tistega leta. Črno-humorno zgodbo o mladem dekletu iz New Yorka, ki skuša življenjskim težavam ubežati s pomočjo dolgotrajne hibernacije, pri čemer ji pomaga trčena psihiatrinja dr. Tuttle s svojim gorečim predpisovanjem vseh mogočih psihofarmakov, je v slovenščino prevedla Miriam Drev. Prav zdaj prevaja že drugi avtoričin roman. Razgovorila se je o specifičnem okolju, upodobljenem v Moje leto počitka in sprostitve - privilegiranem, s potrošnjo in videzom obsedenim Manhattnom na prelomu tisočletja, njegovih kulturnih označevalcih in ženskem ponotranjenju idealov poznega kapitalizma. Z Miriam Drev se je pogovarjala Tina Poglajen.
Napovedujemo praznik stripa, festival Tinta, ki v Ljubljano v teh dneh prinaša pester izbor avtoric in avtorjev iz tujine. Letošnja izdaja je posebna, saj v ospredje postavlja striparke. V Mariboru se je sinoči z javnim branjem dramskih besedil mladih ustvarjalcev začel 6. Festival ZIZ – Dnevi mariborske alternativne gledališke produkcije, ki letos nosi podnaslov Gledališka puščava. Predstavljamo pa tudi tri nove knjige, ki so izšle pri Založbi Goga, in sicer izpod peres Mihe Mazzinija, Lucije Stepančič in Andreja Rozmana Roze.
Pričenja se jubilejna, 30. izdaja Mesta žensk, mednarodnega festivala sodobnih umetnosti. Ta ob okrogli obletnici odpira temo sestrstva, ki presega razlike in omogoča sodelovanje. V današnji oddaji se posvečamo filmskemu delu festivala; v Kinodvor in Slovensko kinoteko bo pripeljal dve feministični klasiki in zanimiv izbor sodobnih del. Z rednega kinosporeda pa ocenjujemo iranski film Moja najljubša torta, grenko-sladko zgodbo o romanci v zrelih letih, in novega Jokerja s podnaslovom Norost v dvoje, v katerem se je Joaquinu Phoenixu pridružila Lady Gaga.
V Galeriji Krka v Novem mestu so sinoči odprli razstavo slik Jadrana Lenarčiča Vrtovi naslade. Z domišljijske perspektive ustvarjene slike s spomini na mladost se radostno poigravajo z barvami in simboli, je o delih zapisala Tatjana Pregl Kobe. V Ljubljani pa bo Cukrarna v prihodnjih treh dnevih spet gostila festival Indigo, na katerem povezujejo sodobno kulturo, umetnost, oblikovanje in filozofijo. Tridnevni festival, ki povezuje sodobno umetnost in sodobne glasbene izraze, pa oblikovanje ter filozofijo, bo letos potekal pod naslovom Paralelni svetovi – paralelni čas.
V Slovenski kinoteki se prihodnji teden začenja prva pregledna retrospektiva Kire Muratove, ene največjih svetovnih cineastk, ki pa je do nedavnega ostala skoraj povsem spregledana. Pri Kinoteki so jo opisali kot večno obstranko, enfant terrible sovjetskega in ukrajinskega filma, provincialno anarhistko in drzno filmsko eksperimentatorko, ki skozi grotesko in absurd neutrudno preizkuša svoje občinstvo in premika meje filmskega jezika. Retrospektivo začenjajo s filmoma Bežna srečanja, ki bo na sporedu v ponedeljek, 30. 9., v Kinodvoru, in Dolga poslavljanja, s katero retrospektivo uradno odpirajo v torek, 1. 10., v dvorani Slovenske kinoteke. Poleg Kinoteke in Kinodvora pri dogodku sodelujeta tudi nacionalni center Aleksandra Dovženka iz Ukrajine in festival Kino Otok. Tina Poglajen se o retrospektivi pogovarja z Anjo Banko, urednico programa v Slovenski kinoteki.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so pripravili novo izdajo mednarodnega bienalnega festivala Lutke, s katerim so tudi letos v prestolnico privabili številne lutkarje iz različnih držav. Začela se je z lutkovno predstavo Nadobudne pošasti, uradno pa ga bo odprla Hiša za lutke. V Mariboru pa nocoj s prvim sklopom retrospektivnega programa odpirajo 14. izdajo mednarodnega filmskega festivala stop animacije StopTrik. Letošnja osrednja tema je transhumanizem, program bo tudi v znamenju solidarnosti s Palestinci. Prikazali bodo 131 animiranih filmov, spremljajo jih razstave, delavnice, razprave, koncerti in drugi dogodki.
V dvorani Alme Karlin v Cankarjevem domu bodo podelili Arsovo lastovko za najboljšo kratko zgodbo, nagrado, ki jo vsako leto razpiše Uredništvo za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija, programa Ars. Na 33. natečaj je letos prispelo 980 zgodb, ki so ustrezale pogojem natečaja. Strokovna žirija v sestavi Breda Biščak, Nada Grošelj in predsednik Vlado Motnikar je Arsovo lastovko podelila zgodbi z naslovom Trije asi in v utemeljitvi zapisala, da en sam prizor natančno slika dogajalni čas, prostor in osebe, drobni detajli v ozadju pa odsevajo našo polpreteklost in morda celo družbeno sedanjost. Pri Cankarjevi založbi pa sta v teh dneh izšla prevoda romanov pomembnih evropskih avtorjev: poljske nobelovke Olge Tokárczuk in češkega pisatelja Josefa Škvóreckega.
Na beneškem Lidu se počasi izteka 81. mednarodni filmski festival, vse oči pa so že uprte v zlatega leva in druge nagrade, ki jih bodo podelili v soboto zvečer. Med favoriti so Maria Pabla Larraína, Sosednja soba Pedra Almodovarja, Brutalist Bradyja Corbeta in Kvir Luce Guadagnina. V kinih pri nas pa sta na ogled dva filma: Jutri je še en dan Paole Cortellesi, ki je lani v Italiji povzročil pravo senzacijo v kinih in Italijane in Italijanke tako navdušil, da je po številu prodanih vstopnic prehitel celo holivudske blockbusterje, kot je Barbie. Igrišča ne damo pa je novi mladinski film Klemna Dvornika, klic k obuditvi živahnega blokovskega dogajanja pred razmahom pametnih telefonov in družabnih omrežij.
Na beneškem Lidu se znova odvija najstarejši filmski festival na svetu – tokrat že enainosemdesetič. Po lanskem letu, ki so ga zaznamovale stavke, so tam letos spet zvezdniška imena filmske industrije: med drugim, George Clooney, Angelina Jolie, Nicole Kidman, Daniel Craig, Cate Blanchett, Brad Pitt, Joaquin Phoenix in Lady Gaga. Film je odprlo nadaljevanje priljubljenega filma Tima Burtona iz osemdesetih, Beetlejuice, Beetlejuice, ki pa je pri kritikih zaenkrat naletel na mešane odzive. Angelina Jolie je odigrala Mario Callas v filmu Pabla Larraína, postavljenem v Pariz v sedemdesetih, veliko pa smo lahko brali tudi o dokumentarnem filmu, ki je prinesel nova odkritja o glavni filmarki nacističnega režima, Leni Riefenstahl. Ocenjujemo film Sonje Prosenc, Odrešitev za začetnike, z Markom Mandićem in Katarino Stegnar v glavnih vlogah, in V mojih sanjah rase vsako noč drevo, dokumentarni mozaik odročne pokrajine in njenih ljudi, Haloz in Haložanov, ki ga podpisuje Vid Hajnšek.
Začenja se 27. mednarodni festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti Mladi levi, gledališki festival, ki ga vsako leto organizira Bunker, zavod za organizacijo in izvedbo kulturnih prireditev. Iz gozda Koseškega boršta se seli na Tabor in v Staro mestno elektrarno. V Ljubljani in v Kranju pa odpirajo 4. kranjski Foto Fest. S festivalom že tretje leto sodeluje ljubljanska Galerija Fotografija, ki je v svojih prostorih na Trubarjevi v Ljubljani odprla razstavo iransko-kanadske fotografinje Kiane Hayeri z naslovom Obljube, vpisane v led, puščen na soncu. Prikazuje vsakdanje življenje žensk v Afganistanu med letoma 2018 in 2021, ko so se umaknile Zahodne vojaške enote.
Pred vrati sta dva filmska festivala, zanimiva tako za cinefile kot tudi za širše občinstvo. V Ljubljani se pričenja 10. izdaja Festivala kratkega filma FeKK, ki bo letos potekala pod geslom »To ni faza«. Festival je v preteklem desetletju postal izjemno priljubljen posebno med mladimi, prav tako pa je dosegel zavidljivo raven mednarodne prepoznavnosti. V naši širši okolici pa se pričenja najpomembnejši filmski festival jugovzhodne Evrope – govorim seveda o Sarajevu. Festival, katerega začetki segajo v medvojni čas, letos prav tako praznuje okroglo obletnico – trideseto. V kino prihaja mladinski film Igrišča ne damo Klemna Dvornika, ki smo ga ob tej priložnosti povabili pred mikrofon.
