Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
215 prispevkov
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega premierno predstavljajo prvo slovensko uprizoritev komedije Lunapark v prevodu Saša Puljarevića, v kateri se srečujemo z medgeneracijskim konfliktom in konfliktom kultur. Igro o prepadu med dvema generacijama, ki se kljub nepremostljivim razlikam vrtita v istem krogu občečloveških občutij in pričakovanj, je režirala Tijana Zinajić. V Narodnem domu Celje je na sporedu koncert Godalnega orkestra Ljubljanski solisti s Petro Kovačič, s katerim praznujejo 10. obletnico od svojega prvega koncerta, v SNG Maribor pa četrti koncert Simfoničnega cikla. Zazvenele bodo skladbe Jeana Markiča, Wolfganga Amadeusa Mozarta in Antonina Dvoržaka.
S filmom Bella Ciao – za svobodo Giulie Giapponesi o izvoru in širjenju znamenite italijanske uporniške pesmi, odpirajo 25. izdajo Festivala dokumentarnega filma. Film je uvrščen v sklop Miti, ikone, mediji, ki je posvečen tistemu, kar družbo tako ali drugače navdihuje ali celo obseda. V tem sklopu je letos na ogled še Pohod na Rim Marka Cousinsa, ki s pomočjo arhivskega gradiva dekonstruira in demitizira Mussolinija in fašistično gibanje. Tretji film pa je Dekliška druščina režiserke Susanne Regine Meures, ki sledi 14-letni berlinski vplivnici Leoobalys, katere spletna podoba je postala družinski posel. Tina Poglajen razmišlja o slednjem delu in o filmu Bella Ciao:
V Mestnem gledališču ljubljanskem poteka festival Ruta Grupa Triglav. Na odru se bo drugič zvrstilo šest vrhunskih uprizoritev gledališč iz šestih republik nekdanje Jugoslavije, odpira pa ga predstava Praznovanje v režiji Janusza Kice. Festival se seli po odrskih deskah šestih prestolnic in piše odmevno zgodbo o povezovanju mestnih gledališč. Obiskali smo tudi Tržaški filmski festival, na program se je uvrstil slovenski celovečerec Zbudi me v režiji Marka Šantića ter kratki filmi Tako se je končalo poletje, O denarju in sreči ter Pentola.
Pred mikrofon smo povabili Carlo Simón, režiserko z berlinskim zlatim medvedom nagrajenega filma Alcarras, ki po uspešni festivalski poti prihaja na naš kinospored. Film, ki je postavljen v majhno vas v osrčju Katalonije, kjer gojijo breskve, ostro politično kritiko uravnoteži z nežno opazovano družinsko dramo, so zapisali pri reviji Variety. Predstavljamo, katere projekte bo Slovenski filmski center podprl v prihodnjem letu in ocenjujemo grenko-sladko komedijo o moškem prijateljstvu na irskem otoku, film Duše otoka Martina McDonagha, ki je za filmom Vsepovsod naenkrat prejel največ nominacij za letošnje oskarje. Obiskali pa smo tudi Slovensko kinoteko - tam je eden najvznemirljivejših domačih ustvarjalcev, Tomaž Grom, predstavil svoj novi film Ne misli, da bo kdaj mimo, njegova filmska poetika pa je neločljivo povezana z glasbeno - z glasbeno spremljavo ob filmu v živo.
V SNG Drama Ljubljana premierno uprizarjajo igro Mrtvaški ples Augusta Strindberga v režiji Eduarda Milerja. Predstava je absurdistična komedija o strupeni zakonski skupnosti in razlogih za vztrajanje v njej, so zapisali v Drami. V glavnih vlogah bodo nastopili Igor Samobor, Nataša Barbara Gračner in Bojan Emeršič. Na Ljubljanskem gradu pa odpirajo razstavo vizualne umetnice in izredne profesorice na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Zore Stančič, ki v svoji praksi raziskuje grafiko in grafične tehnike. Tokrat jo je nagovoril Peterokotni stolp na Ljubljanskem gradu in svojo razstavo v njem je naslovila kar Življenje v stolpu.
V kinu je svojo pot začel Pošvedrani klavir, film videasta Mihe Vipotnika, ki je oktobra na festivalu slovenskega filma v Portorožu dobil vesno za najboljšo izvirno glasbo in nagrado slovenskih filmskih publicistov in publicistk. Ideja za film se je na nek način pričela na našem radiu – in sicer v Studiu 01, kjer je zanimanje skladatelja Gregorja Strniše zbudil zapuščen klavir. Za našo oddajo je kritiko napisala Špela Barlič. Kritiki in kritičarke po vsem svetu pa so konec leta planili v zrak zaradi korenito pretresene lestvice najboljših filmov vseh časov pri cenjeni britanski reviji Sight and Sound, ki že desetletja kroji tisto, čemur rečemo klasični filmski kanon. O tem z gostjama v oddaji, Anjo Banko s filmskega programa Slovenske kinoteke in Ano Šturm, urednica revije Ekran. V kinu gledamo še Zeitgeist: devetdeseta in Dvojno prevaro.
V ZDA živeča latvijska režiserka Signe Baumane je navdušila že s svojim avtobiografskim celovečernim filmom Kamenje v mojih žepih (predstavljen je bil tudi na Animateki); v njem ob pomoči vizualnih metafor obravnava duševno zdravje žensk, odkrito govori tudi o depresiji. Njen novi celovečerni film Moja romanca z zakonom nadaljuje črnohumorno seciranje ženskih življenj v patriarhalni družbi, pripoveduje o fantaziji in realnosti zakonske zveze, kot jo je avtorica doživela sama. Signe Baumane se je Tini Poglajen oglasila iz svojega studia v newyorškem Brooklynu.
Plesno-gledališka predstava Stopi iz moje sence PI314 v režiji Nede R. Bric je posvetilo delu in življenju Pie in Pina Mlakar. Osrednji motiv predstave s plesalcema Nastjo Bremec Rynia in Michalom Rynia je jadrnica, Galeb PI314, s katero sta zakonca Mlakar jadrala do pozne starosti. V Galeriji Equrna pa zadnji mesec letošnjega leta obeležujejo z malim festivalom sodobnega slovenskega slikarstva. Pod naslovom Meantime/Paintings only razstavljajo slike slikark in slikarjev, ki so zaznamovali slikarsko produkcijo zadnjih let.
Nocoj bodo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v sodelovanju s Slovensko kinoteko prikazali nemo filmsko klasiko Nosferatu – Simfonija groze, »nesmrtno grozljivo-romantično klasiko«, ki jo je nemški ekspresionist F. W. Murnau posnel pred stotimi leti. Izvirna glasbena partitura Hansa Erdmanna se je v tem času izgubila, nocojšnjo projekcijo bo spremljala partitura skladatelja in pianista Andreja Goričarja z Orchestra of the Imaginary. Poleg Goričarja v vlogi pianista in dirigenta so to še Ana Julija Mlejnik, violina; Nejc Mikolič, viola; Milan Hudnik, violončelo; Janez Avšič, kontrabas; Jan Gričar, saksofon; Jakob Bobek, klarinet in Primož Zemljak, rog. Dogodek nastaja v sodelovanju z RTV Slovenija, glasbo bomo neposredno prenašali na Programu Ars. Foto: MMC / IMDB
Evropska filmska akademija je v koncertni dvorani Harpa v Reykjaviku podelila 35. evropske filmske nagrade v 24 kategorijah. V kategoriji kratkih filmov je slavil slovenski animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić, ki so ga navdihnila pričevanja žensk v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače Milene Miklavčič, kritiki pa so nagradili slovensko manjšinsko koprodukcijo, italijanski film Telesce Laure Samani. Že pred podelitvijo je bilo znano, da so za njuno filmsko ustvarjanje nagradili Margarethe von Trotta in Elio Sulejmana, evropski študentje in študentke so nagrado podelili filmu Ia Jerzya Skolimowskega. Veliki zmagovalec večera pa je bil Trikotnik žalosti režiserja Rubna Östlunda. Foto: MMC / EFA/Sigurjon Ragnar
Ob koncu 19. Animateke in podelitvi evropskih filmskih nagrad, na katerih je nagrado za najboljši kratki film dobil film z naslovom Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić in sorežiserke Emilie Pigeard, oddajo namenjamo dogajanju v sodobnemu animiranemu filmu. Ko govorimo o animaciji, veliko ljudi najprej pomisli na filme, namenjene otrokom, ali pa animirane filme velikih holivudskih studiev, kot sta denimo Pixar in Disney, morda tudi na japonski studio Ghibli. Pa vendarle se na področju sodobnega animiranega filma dogaja veliko več kot to. Animirani filmi obsegajo vse od umetniških, eksperimentalnih, dokumentarnih, pripovednih; obravnavajo teme in slikajo podobe, ki jih film z živimi nastopajočimi ne more. Nekateri animatorji in animatorke ustvarjajo samo z digitalnimi orodji, drugi si radi umažejo roke in prisegajo na analogne pristope, veliko jih združuje oboje. Animacija je umetnostna zvrst, ki zahteva najbolj natančno obvladovanje filmskega medija od vseh – zakaj torej skoraj povsod po svetu ostaja na obrobju filmske umetnosti? Ali v zadnjih letih vendarle vse bolj dobiva mesto, ki ji pripada? Z gosti Igorjem Prasslom, Tino Smrekar in Leo Vučko. Foto: SFC/Urška Djukić
Pred vrati je 38. festival LGBT filma, najstarejši festival, posvečen kvirovskemu filmu v Evropi in najstarejši mednarodni filmski festival v Sloveniji. Prvič se je namreč odvil že leta 1984 v okviru tedanjega festivala Magnus. Letos bo v Ljubljani, Mariboru, v Idriji, na Ptuju, v Kopru in drugod po Sloveniji. V Slovenski kinoteki so v sodelovanju z SCCA Ljubljana in RTV Slovenija začeli z retrospektivo vsestranskega umetnika: kiparja, videasta, peformerja in gledališčnika Marka A. Kovačiča, ki bo na sporedu do marca, v kinu pa vrtijo Obe strani rezila, Meni in Dobo armagedona.
V Beogradu so ta teden potekali dnevi slovenskega filma, Karpu Godini pa so podelili zlati pečat Jugoslovanske kinoteke za izjemen prispevek h kinematografiji. Ob tej priložnosti so o njegovem delu spregovorili njegovi dolgoletni sodelavci, tudi Želimir Žilnik in Lordan Zafranović, razstavili so njegove avtorske fotografije, prikazali pa so tudi retrospektivo njegovih filmov, nastalih v 70. letih.
Včeraj se je končala letošnja izdaja mednarodnega festivala animiranega filma Animateka; ta je že 19. december zapored v Ljubljano pripeljala pisan izbor kratkih, celovečernih, dokumentarnih in kinotečnih animiranih filmov z vsega sveta. Poleg bogatega filmskega programa je festival ponudil pogovore z avtorji, predavanja, okrogle mize in razstave – denimo, razstavo skic, načrtov in zgodborisa za Legendo o Zlatorogu Lee Vučko, ki je oktobra v Portorožu dobila vesno za najboljši animirani film. Animatečne nagrade pa so podelili v soboto – zanje vsako leto tekmujejo filmi iz srednje in vzhodne Evrope, saj gre za regijo, ki na drugih evropskih festivalih pogosto ostane ob strani. Veliko nagrado mednarodne žirije in nagrado občinstva ;DSAF je prejel isti film – Sierra estonskega režiserja Sanderja Joona, ki je, zanimivo, v Ljubljani slavil že dva tedna prej, na LIFFeu, kjer je dobil nagrado za najboljši kratki film. »Žirija je očarana nad tem čistim burlesknim užitkom, ki oriše družinsko dinamiko z nepričakovano nežnostjo in se z brezhibnim tempiranjem razigrano in živahno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, pri čemer ga dovršeno podpirata zvočna krajina in mizanscena,« so med drugim v utemeljitvi zapisali Clémence Bragard, Jean-François Le Corre, Boris Labbé, Jelena Popović in Matija Šturm, ki so sestavljali veliko žirijo letošnjega festivala. Sander Joon je o Sierri, ekscentrični, nadrealistični črni komediji o družini, ki ne najde skupnega jezika, dokler se sin ne spremeni v avtomobilsko gumo, povedal, da si je želel vanjo vključiti film svojega očeta. Ta je pri šestnajstih na 16-mm filmski trak posnel film o avtomobilih in ga animiral na kuhinjskih in kopalničnih tleh. Sam je analogno animacijo zamenjal za digitalno: »Sierra je narejena v 3D tehniki – zdi se mi enaka, kot stop animacija, le da v virtualnem prostoru. Med animiranjem sem se z liki zelo zbližal. Ko ljudje govorijo o 3D animaciji, pogosto pravijo, da je hladna in brez duše, jaz pa nasprotno mislim, da ima srce. Zelo pomemben v filmu je tudi zvok – hoteli smo poudariti zvočno pokrajino, ki bi spominjala na 80. leta. Sodeloval sem z Misho Panfilovom, ki ima odličen občutek za naravno zvenečo glasbo. Liki se oglašajo z živalskimi glasovi. Fant je hijena, oče je tjulenj, žabe pa so žabe.« Zgodbo o materi, ki ves čas vrtnari, očetu, ki ga zanimajo le dirke in sinu, ki se spremeni v avtomobilsko gumo, je kljub nadrealističnemu zapletu navdihnilo avtorjevo osebno življenje: »Sierra pripoveduje o disfunkcionalni družini, je zgodba o moji družini. Moja starša sta odraščala v Sovjetski zvezi. Nista bila pripravljena na starševstvo v sodobnem smislu, ko veš, kako je treba z otroki. Ko gre za duševno zdravje, mislim, da bi morali starši podpirati otroke. Mislim, da bo ta film med menoj in mojima staršema zgradil most, da bosta razumela, kako sem se počutil kot otrok. Ko je moj oče prišel na premiero filma, je bil tako srečen, kot ga že dolgo nisem videl. Zdi se mi, da se je s tem filmom vse zelo lepo izšlo.« In še druge nagrade 19. Animateke: Nagrado otroške žirije Slon je dobil film Zanka argentinskega režiserja Pabla Polledrija, ki v zasvojljivem ritmu prepleta glasbe in animacije prikaže distopičen svet, v katerem se mora vse ponavljati v neskončnost. Nagrado Mladi talent Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici in Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pa je prejel Leo Černic za svoj film Pentola za »odlično režijo, ubranost likovnega jezika, zvočnega oblikovanja in izvirno obravnavo teme«.
Oglašamo se z 19. Animateke, ki v tem tednu poteka v Ljubljani in na spletu. Iz Brooklyna v New Yorku se nam je oglasila Signe Baumane, latvijska animatorka, ki je na festivalu že večkrat gostovala s svojimi filmi, tudi s filmom Kamenje v mojih žepih, tokrat pa predstavlja celovečerni animirani film Moja romanca z zakonom, v katerem nadaljuje kritično in ironično seciranje vloge ženske v patriarhalni družbi. Spremljamo tudi sklop animiranih dokumentarnih filmov, ki so v svetu vse bolj priljubljeni in uveljavljeni, ter program animiranih filmov za otroke. Pozabili nismo niti na redni spored v kinu, kjer smo si ogledali Zločine prihodnosti Davida Cronenberga in prvi domači božični film Kapa Slobodana Maksimovića.
Nedavno je v Slovenski kinoteki gostovala Kinoteka Severne Makedonije s programom, ki so ga sestavljali žanrsko raznovrstni filmi iz različnih obdobij. Program je ponudil odlično priložnost za pregled zgodovine makedonske kinematografije – ta se je začela že leta 1905 s filmi bratov Manaki, fotografskih in filmskih pionirjev na področju Balkana in tedanjega Osmanskega cesarstva. Njun prvi film, Tkalke, je prikazoval njuno babico Despino pri tkanju. Zelo pomembni so bili tudi etnografski filmi, med njimi filmi prve makedonske režiserke in scenaristke, pionirke etnofilma Vere Kličkove, pa makedonska animacija. Pregled zgodovinskega ozadja pojasnjuje mednarodni uspeh sodobnih makedonskih celovečernih filmov – in o njem je govoril direktor Kinoteke Severne Makedonije Vladimir Angelov. Na fotografiji sta brata Janaki in Milton Manaki.
Pred mikrofon smo povabili režiserja velikega zmagovalca letošnjega Liffa, v Nemčiji rojenega Juraja Lerotića, čigar film Varen kraj je prejel vodomca. Film pogumno odpira vprašanja o duševnem zdravju in tabuju samomora. Oglasila sta se nam tudi Sara Kern in Lev Predan Kowarski, režiserka in direktor fotografije slovensko-avstralske koprodukcije Moja Vesna, ki je v Portorožu prejel vesni za najboljšo režijo in najboljšo igralko. Ocenjujemo pa tudi filme, ki jih v teh dneh vrtijo v kinu – med drugim Črni panter: Wakanda za vedno in Trikotnik žalosti – ter napovedujemo 19. Animateko, ki se začne prihodnji teden.
Baletni ansambel SNG Opera in balet Ljubljana pod umetniškim vodstvom Renata Zanelle tudi v novi sezoni nadaljuje z uspešnimi gostovanji v tujini. Ljubljanski baletniki so tako v nedeljo navdušili občinstvo na razprodanem gala baletnem večeru v gledališču Málibran v Benetkah, ki je potekal v okviru v okviru letošnje 16. izvedbe festivala Venezia in Danza.
Kdo je bil Nikola Tesla, eden najbriljantnejših znanstvenikov sodobnosti, ki je s svojimi »čudodelnimi« izumi in raziskavami – od indukcijskega motorja na izmenični tok do magnetizma, rentgenskih žarkov, letečih naprav, brezžičnega prenosa elektromagnetne energije itn. – za vedno spremenil podobo sveta? Kakšen človek se zavestno odpove neizmernemu bogastvu, ker bi raje pomagal sočloveku? Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor uprizarjata Teslo, operni muzikal v šestih prizorih skladatelja Slavka Avsenika ml. in libretista Nejca Gazvode, v režiji Aleksandra Popovskega in pod taktirko Simona Krečiča. V naslovni vlogi nastopa Klemen Slakonja.
4000 razstavljavcev iz 95 držav se bo spet srečalo na frankfurtskem knjižnem sejmu, ki se je začel sinoči s slavnostno prireditvijo v navzočnosti nemškega zveznega predsednika in španskega kraljevega para, saj je Španija letos častna gostja sejma. Slovensko nacionalno predstavitev pa kot že leta prej vodi Javna agencija za knjigo. V pričakovanju laskavega naziva častne gostje naslednje leto, Slovenijo na sejmu zastopa tudi ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko.
