Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med 19. in 21. aprilom v Slovenski kinoteki v Ljubljani poteka 23. izdaja Festivala neodvisnega filma. V treh dneh bodo na njem prikazali štiri sklope slovenskih kratkih filmov, celovečerni film Gepack režiserja Žige Kukoviča, pa tudi izbor Zlatih filmov festivala UNICA 2023, v katerem so češki, španski, britanski in slovaški kratki filmi. Pri Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki festival organizira, so zapisali, da »gre za filmsko ustvarjalnost, ki svojega mesta ne išče znotraj prevladujoče kinematografije, ampak oblikuje svojo posebno nišo«. Z Matjažem Šmalcem, direktorjem Festivala neodvisnega filma, se je pogovarjala Tina Poglajen.
Nevena Kordo poznamo kot člana skupine Borghesia, kot soustanovitelja in vodjo skupine FV, pa seveda kot režiserja, videasta in večmedijskega umetnika, ki je ključno pripomogel k razvoju videa kot novega medija, razširjenega v 80. letih minulega stoletja. V Slovenski kinoteki je od začetka januarja na sporedu cikel njegovih del, ki avtorjev opus prvič celovito postavlja na ogled, pripravili so ga v zavodu SCCA-Ljubljana in Slovenski kinoteki, spremljajo ga pogovori z avtorjem in predavanja. Korda, sicer univerzitetni diplomirani sociolog, je video začel uporabljati na začetku 80. let prejšnjega stoletja, ko je trg preplavila cenovno ugodna videooprema. Ta je postala dostopna tudi zunaj institucij, kot je televizija. O tem obdobju njegovega ustvarjanja se je z ustvarjalcem pogovarjala Tina Poglajen.
V Bologni odpirajo knjižni sejem, kjer bo Slovenija častna gostja. Z veliko razstavo bo predstavila 44 ilustratork in ilustratorjev, med njimi jih bo 12 še posebej izpostavljenih, v celotnem katalogu pa jih je zbranih 59. V Novi Gorici so odprli prenovljeni Rafutski park, edini eksotični park v Sloveniji, ki je obe Gorici povezal z zelenim koridorjem. Park je predviden tudi kot eno osrednjih prizorišč Evropske prestolnice kulture 2025. Govor bo tudi o letošnji prejemnici Glazerjeve nagrade za življenjsko delo, akademski slikarki Idi Brišnik Remec in prejemnikih Glazerjevih listin za posamezne dosežke. V Sloveniji je gostovala severnomakedonska pisateljica Rumena Bužarovska, v Aksiomi pa so odprli razstavo Enozvezdične ocene – vodeni ogled, ki je nastala v okviru serije Taktike in praksa.
Festival balKam predstavlja pregled najzanimivejših filmov z vidika filmske fotografije v regiji. Pripravljajo ga nacionalna združenja direktorjev fotografije Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Hrvaške in Slovenije. Letošnja novost je podelitev nagrade za najboljšo fotografijo v študentskem filmu, v spremljevalnem programu festivala pa so priredili tudi okroglo mizo na temo pogojev za delo filmskih snemalcev in snemalk, ki jo je moderiral Simon Tanšek. Na njej so sodelovali gostje iz Slovenije in držav Balkana. Delo filmskega snemalca, snemalke je avtorsko delo, filmska fotografija pa je ključni umetniški vidik filma, ki pomembno določa samo filmsko pripoved. Pa so jim pri nas in v regiji zagotovljeni pogoji za delo, ki zagotavljajo socialno varnost in možnost varnega in kontinuiranega ustvarjanja – nenazadnje pa tudi nastajanje kakovostne filmske produkcije? O tem Darko Herič, ki je kot snemalec oziroma direktor fotografije podpisal filme, kot so Vesolje med nami, Ne bom več luzerka, Dvojina in številne druge.
V ljubljanski Aksiomi odpirajo razstavo z naslovom Enozvezdične ocene – vodeni ogled, s katero Selena Savić, Gordan Savičić in !Mediengruppe Bitnik raziskujejo, kako sistemi ocenjevanja oblikujejo dojemanje in izkustvo nekega kraja. Razstava je del programa Taktike&Praksa #15: (Ne)realni podatki – realni učinki, ki se sprašuje, kako je z dvoumno naravo podatkov moč vplivati na dogajanje v resničnem svetu. Celje pa gosti 35. Mladinski pevski festival. Na uvodnem koncertu se bo predstavilo pet zborov, v revijalnem delu festivala šest, na državnem tekmovanju pa bo tekmovalo 13 mladinskih pevskih zborov iz vse Slovenije.
V kinu je svojo pot začel film Kraljevski Artur. Naslov bo marsikoga najbrž hudomušno zavedel: ne gre za še eno različico angleške legende o kralju Arturju, temveč za film o psu z imenom Artur. Posnet je po resnični zgodbi tekmovalca, ki je med petdnevno vzdržljivostno dirko v Dominikanski republiki rešil potepuškega psa in ga poimenoval Kraljevski Artur. Predloga za film je bila sicer knjižna uspešnica Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom avtorja Mikaela Lindnorda (prevod Miriam Drev), v glavnih vlogah nastopita Mark Wahlberg in pes Ukai, samega sebe pa na kratko odigra tudi pustolovec Bear Grylls. Film je bil pri občinstvu doslej pretežno dobro sprejet in ob tej priložnosti je Tina Poglajen pobrskala po spominu za filmi, v katerih so glavne vloge odigrali psi.
V Slovenski kinoteki 28. marca odpirajo retrospektivo, posvečeno Michaelu Hanekeju, enemu najuspešnejših avstrijskih in evropskih filmskih avtorjev. Ob tem so zapisali, da Haneke kot ustvarjalec neizprosno nastavlja ogledalo sodobni družbi ter s pogledom ostro reže njene moralne in etične postavke. Od leta 1974 do danes je s triindvajsetimi igranimi televizijskimi in kinematografskimi celovečerci ustvaril enega najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot v formalnem pogledu izjemno celovit in avtorsko prepoznaven. Filme je večinoma posnel po lastnih scenarijih ali literarnih predlogah. Ena od osrednjih tem njegovih filmov je nasilje, ki izrašča iz odtujenosti in nezmožnosti komunikacije sodobnega človeka. Z Anjo Banko, urednico filmskega programa v Slovenski kinoteki, se pogovarja Tina Poglajen.
Ob 120. rojstnem dnevu Srečka Kosovela v Kosovelovem domu v Sežani premierno uprizarjajo predstavo Vlak št. 1 2 3 v bodočnost, prisluhniti ji bo mogoče tudi na programu Ars in radiu Trst A. Pred tem smo pred mikrofon povabili režiserko in scenografko Jasmin Kovic. Pesniku so se poklonili tudi v Trstu. V Kino Šiška pa so na sporedu izvedbe sodobnih elektroakustičnih kompozicij v prostorski zvočni postavitvi. Zavod Cona je v goste ponovno povabil akuzmatičnega zvočnega umetnika Patricka K. H., ki na Dunaju vodi zvočno galerijo Floating Sound Gallery.
V Ljubljani se je pričel že 26. Festival dokumentarnega filma, ki ga je odprl film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna Maje Weiss, prvi slovenski v celoti arhivsko kolorirani celovečerni dokumentarni film – ki tekmuje tudi za nagrado za najboljši film na temo človekovih pravic Amnesty International Slovenije. To pa ni edini slovenski film na letošnjem festivalu: pred mikrofon smo povabili Majo Prettner, ki je posnela z dvema vesnama nagrajeno Duhovnico, film o svobodomiselni evangeličanski duhovnici Jani; ta se sooča z življenjsko dilemo, ali naj zapusti duhovniški poklic. In še - oglašamo se iz grškega Soluna, kjer prav tako poteka festival dokumentarnega filma.
V gledališču Dolby v Los Angelesu so podelili že 96. oskarje. Po napovedih je oskarje za najboljši film, režijo in še pet drugih dobil Oppenheimer, film o znanstveniku J. Robertu Oppenheimerju, ki je odigral ključno vlogo pri razvoju atomske bombe. Dobro so se odrezala Nesrečna bitja Jorgosa Lantimosa s štirimi oskarji, slavilo je tudi Interesno območje, film, umeščen v »običajno življenje nacistov« in pa japonski animirani film, Mijazakijev Fant in čaplja. Po prečuti oskarjevski noči smo pred mikrofon povabili predsednico društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI in Dnevnikovo publicistko Veroniko Zakonjšek, filmsko kritičarko Nevo Mužič in programskega selektorja in sodelavca Slovenske kinoteke, Matevža Jermana.
V gledališču Dolby v Los Angelesu so podelili že 96. oskarje. Po napovedih je oskarje za najboljši film, režijo in še pet drugih dobil Oppenheimer, film o znanstveniku J. Robertu Oppenheimerju, ki je odigral ključno vlogo pri razvoju atomske bombe. Dobro so se odrezala Nesrečna bitja Jorgosa Lantimosa s štirimi oskarji, slavilo je tudi Interesno območje, film, umeščen v »običajno življenje nacistov« in pa japonski animirani film, Mijazakijev Fant in čaplja. Po prečuti oskarjevski noči smo pred mikrofon povabili predsednico društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI in Dnevnikovo publicistko Veroniko Zakonjšek, filmsko kritičarko Nevo Mužič in programskega selektorja in sodelavca Slovenske kinoteke, Matevža Jermana. Foto: Reuters
Scenaristka in režiserka Sara Kern, prejemnica nagrade Prešernovega sklada, živi v Melbournu v Avstraliji. Leta 2013 je diplomirala iz filmske režije na AGRFT in pred selitvijo v Avstralijo več let delala kot scenaristka za otroški in mladinski program slovenske Radiotelevizije. Mednarodno uspešen je bil leta 2016 že njen kratkometražni film Srečno, Orlo!, za katerega je prejela Štigličev pogled za režijo Društva slovenskih režiserjev. Nagrado Prešernovega sklada so ji podelili za režijo celovečernega prvenca Mója Vesna, ki je bil premierno prikazan v sklopu Generacije Kplus na Berlinalu, na 25. festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel vesno za najboljšo režijo. Filmska zgodba, ki prepleta teme žalovanja, priseljenske izkušnje in prezgodnje odraslosti, je postavljena v predmestje Melbourna, kjer desetletna Mója, ki se ne more sprijazniti z nedavno materino smrtjo, živi s slovenskim očetom in nosečo dvajsetletno sestro Vesno.
V noči z nedelje na ponedeljek bodo v gledališču Dolby v Hollywoodu kot vsako leto podelili nagrade ameriške Akademije filmskih umetnosti in znanosti – oskarje. Tokrat že šestindevetdesetič – prvič so jih podelili leta 1929, kar pomeni, da gre tudi za najstarejšo podelitev nagrad v okviru zabavne industrije na svetu. V nekaj kategorijah so favoriti bolj ali manj jasni – na primer, oskarja za stransko igralko bi lahko dobila Da’Vine Joy Randolph za svojo vlogo v Bartonovi akademiji, kjer upodablja mamo, ki žaluje za sinom, padlim v Vietnamu. Oskarja za glavno igralko večinoma napovedujejo Lily Gladstone za nastop v filmu Morilci cvetne lune, tako bi postala tudi prva ameriška staroselka s to nagrado. Oskar za najboljši tujejezični film, bi denimo lahko pristal v rokah ustvarjalcev filma Interesno območje. Na splošno pa se kot veliki zmagovalec noči izrisuje Oppenheimer. Spomnimo: Minulo leto je zaznamoval fenomen, ki so ga na družbenih omrežjih in nato še v medijih poimenovali kar »Barbenheimer«; dva mega-uspešna filma, Barbika in Oppenheimer, sta lansko poletje občinstvo po pandemiji spet množično pritegnila v kino in pri prodaji vstopnic podrla vse rekorde. Skupaj sta dobila 21 nominacij za oskarje – Barbie oz Barbika osem, Oppenheimer pa trinajst. Več Tina Poglajen.
Ob sodelovanju med Arsovim Igranim programom, ZKP RTV Slovenija in Beletrino je nastala nova zvočna knjiga Joži. Režirala jo je Špela Kravogel, prebira pa jo glavna oseba, Jožica Avbelj. Pri Cankarjevi založbi je pred kratkim izšlo nekaj novih romanov: Cartagena Lene Eltang, drugi del trilogije Vernon Subutex Virginie Despentes in znanstvenofantastični roman Isaaca Asimova. V Pomniku miru na Cerju bo do konca maja na ogled razstava o reševanju zavezniških vojakov na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno, ki nosi naslov Ponovno rojeni; rešeni letalci in vojni ujetniki so namreč v svojih spominih večkrat poudarili, da so se ob pomoči partizanov znova rodili.
Maja Gostič, doktorica znanosti, psihologinja in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, se je v svoji doktorski disertaciji posvečala konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Izraz »intimnost«, ki se nanaša na osnovno človeško potrebo, uporabljamo pogosto, morda celo vsakodnevno, a kot zapiše, ni nujno, da ga tudi zares poznamo. Vsekakor se spreminja glede na zgodovinski trenutek in družbo, o kateri govorimo. V času pozne moderne, kot jo poimenujejo sociologi, ki jo zaznamuje tudi individualnost, so romantični odnosi po eni strani razbremenjeni pritiskov tradicije, po drugi pa lahko prihaja tudi do njihovega poblagovljenja. Odnosi na daljavo, ki so morda pogostejši tudi zaradi večjih možnosti povezovanja s komunikacijskimi tehnologijami in dostopnejših potovanj, imajo v primerjavi s tradicionalnimi svoje posebnosti. Kaj torej pomeni intimnost brez fizične bližine in kako jo partnerji in partnerice nadomeščajo?.
Med najstarejšimi še delujočimi ljubljanskimi kinodvoranami sta današnja Kinodvor in Slovenska kinoteka na Kolodvorski in Miklošičevi, ki sta lani praznovali okrogli obletnici – in to v času, ko se način gledanja filmov močno spreminja. Pandemija koronavirusa je leta 2020, kot vemo, grobo zarezala v družbene in intimne navade posameznika in temeljito pretresla ne samo filmsko industrijo, temveč tudi filmsko kulturo – sta zapisali Anja Banko, sicer urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki, in Ana Šturm, urednica revije Ekran, ki uredniško podpisujeta zbornik Mednarodnega simpozija filmske kritike in teorije Jesenska filmska šola. Tega so lani oktobra ravno zato posvetili mnogoterosti filmske izkušnje in spreminjajoči se kinokulturi v sodobni družbeni krajini ter ga podnaslovili »Mi gledamo film, film gleda nas«. Zbornik besedil domačih in tujih filmskih teoretičark, kritikov, kuratorjev in ustvarjalk, ki so sodelovali na simpoziju, prinaša premisleke o novih načinih gledanja filma v času, ko filmskemu platnu predstavljajo močno konkurenco ne le najrazličnejši zasloni, temveč tudi vsebine na zahtevo.
Na malem odru SNG Nova Gorica premierno postavljajo slovensko uprizoritev sodobne tragedije Piera Paola Pasolinija Ubesedovanje, ki prinaša razmislek o razrednem boju, nasilju in moči umetnosti v dobi kapitala. Režiser je Jan Krmelj. V Ljubljani pa začenjajo s prvo izdajo Neskončne sedanjosti, mednarodnega festivala performansa in drugih izvedbenih praks v produkciji gledališča Glej.
V Slovenski kinoteki v Ljubljani z Rezervnimi deli odpirajo cikel filmov, posvečenih igralcu Petru Musevskemu. Na velikem platnu si bo mogoče ogledati njegove vloge od prve v študentskem kratkem filmu Lojze se je zbudil, tako kot ponavadi vse do njegove zadnje filmske vloge v celovečercu Zastoj in dokumentarno-esejističnem portretu Pero, s katerim se je Damjan Kozole poklonil spominu na velikega igralca in prijatelja. Ob tem je Kozole zapisal, da so »gledalci, ne samo slovenski, v Musevskem vedno znova prepoznavali sebe«.
V kinih po vsej Sloveniji je svojo pot uspešno začel celovečerni prvenec režiserja Tosje Flakerja Berceta, nekonvencionalna romantična komedija z naslovom Kaj pa Ester?, ki se odvija v srednješolskem okolju. Pred mikrofon smo povabili režiserja in glavno igralko Katjo Predan. Sledi recenzija filma in v nadaljevanju oddaje še kritiška refleksija Prehodov neodvisnega ameriškega režiserja Ire Sachsa in Ptičarja slikarja in režiserja Roberta Černelča. V oddaji Gremo v kino redno poročamo o tematiki digitalne obnove filmov. Filmski trakovi namreč nepovratno propadajo, zato je digitizacija in restavracija naše filmske dediščine vselej bitka s časom.
V Berlinu so minuli konec tedna že 36. podelili evropske filmske nagrade. Po vzoru ameriških oskarjev zanje glasujejo člani in članice Evropske filmske akademije v klasičnih kategorijah »najboljšega« - tukaj evropskega - scenarija, režije, igralca in igralke, kratkega, dokumentarnega, animiranega filma, in seveda glavne nagrade, najboljšega evropskega filma. Poslanstvo evropske filmske akademije je seveda promocija in opolnomočenje evropskega filma nasproti prevladi Holivuda – koliko pa ji to uspeva zaradi evropskih filmskih nagrad, je drugo vprašanje. Najpogostejši pomislek ob spremljanju prireditve je, da v primerjavi z ameriškimi oskarji, po katerih naj bi se zgledovala, deluje okorno, brez prestiža in »poceni«. Pri euronews so tako zapisali, da oder berlinske arene ni dovolj veličasten za takšno prireditev, da bi močnejše sporočilo poslalo denimo prizorišče Berlinala, Berlinale Palast, ki nima tako »nizkih stropov in poceni stolov«. Pa vendar so evropski avtorski filmi pogosto nekaj povsem drugega od holivudskih uspešnic; tako v smislu proračunov in zaslužkov kot same vsebine – poudarek naj ne bi bil na glamurju in vizualnem spektaklu, temveč na vsebini, na avtorski estetiki in umetniški vrednosti, pogosto tudi na politični angažiranosti filma. Tu smo pri drugi veliki težavi evropskih filmskih nagrad – sploh v letošnjem letu. Kot piše Hollywood Reporter v pogovoru z dolgoletno predsednico evropske filmske akademije, Agnieszko Holland, je bilo leta 2016, kmalu po izvolitvi Donalda Trumpa, članice lahko zediniti pri političnih izjavah, kot je bil poziv k vrnitvi demokracije in strpnosti v ZDA. Še leta 2019 se je bilo veliko bolj preprosto veseliti, da so iz ruskega zapora izpustili ukrajinskega režiserja Olega Sencova. Lani in letos, ko vojna divja tudi v Evropi in razširjenem članstvu akademije, je situacija veliko bolj zapletena. Med člani akademije so tako Rusi kot Ukrajinci, tako Palestinci kot Izraelci; opozarjanje na zatirane skupnosti in podpora svobodi govora, ki so bili prej stalnica prireditve, so naenkrat postali veliko bolj tvegani. Letošnja prireditev se je tako pričela z opozorilom voditeljice, naj prejemniki nagrad »previdno ravnajo s svojo svobodo govora na odru«, in res, zmagovalci in zmagovalke so se ustavili pri nedoločnih pozivih »k miru«. Evropska igralka, Sandra Hüller: "Rada bi, da si skupaj za nekaj trenutkov – ker to vse preredko počnemo – v tišini močno in živo predstavljamo mir." Kot je povedala Agnieszka Holland, poznana po svojih družbeno in politično angažiranih filmih, je protislovno, da so Evropske filmske nagrade v svetu, ki gori, prisiljene biti vse manj politične. Uspehi filmov, kot so njena Zelena meja, italijanski film, ki prav tako pripoveduje o stiskah beguncev, Jaz, kapitan Mattea Garronea, in drama, postavljena v čas holokavsta, Interesno območje Jonathana Glazerja, pa po njenem dokazujejo, da si evropska občinstva v filmih želijo več politike, ne manj. »Filmi s težo, filmi, ki neposredno naslovijo politična vprašanja, so tisti, zaradi katerih gledalci in gledalke zapuščajo udobja svojih domov in se odpravijo v kino.« In ko smo že pri teh filmih – na podelitvi evropskih filmskih nagrad so ostali bolj ali manj spregledani. Velika zmagovalka letošnjega leta je bila Anatomija padca režiserke Justine Triet, ki je postala evropska režiserka leta, njen film, ki je maja v Cannesu prejel zlato palmo, pa je na evropskih filmskih nagradah dobil nagrado za najboljši evropski film, scenarij, nastopajoča Sandra Hüller, pa je postala evropska igralka leta. Da na evropskih filmskih nagradah en sam film pobere večino nagrad, ni nič novega: leta 2019 je osem nagrad dobila Najljubša Jorgosa Lantimosa, leta 2017 in 2018 prav tako šest Kvadrat Rubna Östlunda in Hladna vojna Pawla Pawlikowskega, podobno je bilo s Trikotnikom žalosti, Nažganimi … in tako naprej. Ali to pomeni, da so Zelena meja, Jaz, kapitan, Interesno območje, Jesensko listje, Varen kraj kaj slabši filmi od Anatomije padca? Daleč od tega. Pomeni pa, da ima podelitev evropskih filmskih nagrad zato toliko manjšo težo – na škodo, seveda, evropskega filma.
