V Berlinu so minuli konec tedna že 36. podelili evropske filmske nagrade. Po vzoru ameriških oskarjev zanje glasujejo člani in članice Evropske filmske akademije v klasičnih kategorijah »najboljšega« - tukaj evropskega - scenarija, režije, igralca in igralke, kratkega, dokumentarnega, animiranega filma, in seveda glavne nagrade, najboljšega evropskega filma. Poslanstvo evropske filmske akademije je seveda promocija in opolnomočenje evropskega filma nasproti prevladi Holivuda – koliko pa ji to uspeva zaradi evropskih filmskih nagrad, je drugo vprašanje.
Najpogostejši pomislek ob spremljanju prireditve je, da v primerjavi z ameriškimi oskarji, po katerih naj bi se zgledovala, deluje okorno, brez prestiža in »poceni«. Pri euronews so tako zapisali, da oder berlinske arene ni dovolj veličasten za takšno prireditev, da bi močnejše sporočilo poslalo denimo prizorišče Berlinala, Berlinale Palast, ki nima tako »nizkih stropov in poceni stolov«. Pa vendar so evropski avtorski filmi pogosto nekaj povsem drugega od holivudskih uspešnic; tako v smislu proračunov in zaslužkov kot same vsebine – poudarek naj ne bi bil na glamurju in vizualnem spektaklu, temveč na vsebini, na avtorski estetiki in umetniški vrednosti, pogosto tudi na politični angažiranosti filma.
Tu smo pri drugi veliki težavi evropskih filmskih nagrad – sploh v letošnjem letu. Kot piše Hollywood Reporter v pogovoru z dolgoletno predsednico evropske filmske akademije, Agnieszko Holland, je bilo leta 2016, kmalu po izvolitvi Donalda Trumpa, članice lahko zediniti pri političnih izjavah, kot je bil poziv k vrnitvi demokracije in strpnosti v ZDA. Še leta 2019 se je bilo veliko bolj preprosto veseliti, da so iz ruskega zapora izpustili ukrajinskega režiserja Olega Sencova. Lani in letos, ko vojna divja tudi v Evropi in razširjenem članstvu akademije, je situacija veliko bolj zapletena. Med člani akademije so tako Rusi kot Ukrajinci, tako Palestinci kot Izraelci; opozarjanje na zatirane skupnosti in podpora svobodi govora, ki so bili prej stalnica prireditve, so naenkrat postali veliko bolj tvegani. Letošnja prireditev se je tako pričela z opozorilom voditeljice, naj prejemniki nagrad »previdno ravnajo s svojo svobodo govora na odru«, in res, zmagovalci in zmagovalke so se ustavili pri nedoločnih pozivih »k miru«.
Evropska igralka, Sandra Hüller: "Rada bi, da si skupaj za nekaj trenutkov – ker to vse preredko počnemo – v tišini močno in živo predstavljamo mir."
Kot je povedala Agnieszka Holland, poznana po svojih družbeno in politično angažiranih filmih, je protislovno, da so Evropske filmske nagrade v svetu, ki gori, prisiljene biti vse manj politične. Uspehi filmov, kot so njena Zelena meja, italijanski film, ki prav tako pripoveduje o stiskah beguncev, Jaz, kapitan Mattea Garronea, in drama, postavljena v čas holokavsta, Interesno območje Jonathana Glazerja, pa po njenem dokazujejo, da si evropska občinstva v filmih želijo več politike, ne manj. »Filmi s težo, filmi, ki neposredno naslovijo politična vprašanja, so tisti, zaradi katerih gledalci in gledalke zapuščajo udobja svojih domov in se odpravijo v kino.«
In ko smo že pri teh filmih – na podelitvi evropskih filmskih nagrad so ostali bolj ali manj spregledani. Velika zmagovalka letošnjega leta je bila Anatomija padca režiserke Justine Triet, ki je postala evropska režiserka leta, njen film, ki je maja v Cannesu prejel zlato palmo, pa je na evropskih filmskih nagradah dobil nagrado za najboljši evropski film, scenarij, nastopajoča Sandra Hüller, pa je postala evropska igralka leta. Da na evropskih filmskih nagradah en sam film pobere večino nagrad, ni nič novega: leta 2019 je osem nagrad dobila Najljubša Jorgosa Lantimosa, leta 2017 in 2018 prav tako šest Kvadrat Rubna Östlunda in Hladna vojna Pawla Pawlikowskega, podobno je bilo s Trikotnikom žalosti, Nažganimi … in tako naprej. Ali to pomeni, da so Zelena meja, Jaz, kapitan, Interesno območje, Jesensko listje, Varen kraj kaj slabši filmi od Anatomije padca? Daleč od tega. Pomeni pa, da ima podelitev evropskih filmskih nagrad zato toliko manjšo težo – na škodo, seveda, evropskega filma.
Iskanje
