Veliki poletni požar na zahodnem Krasu je vnovič postavil izziv: kaj in kako saditi na gozdnih pogoriščih v izmeri okoli 3500 hektarjev tega za naše razmere posebnega biotopa. Raziskave so pokazale, da je v obdobju po tajanju ledenikov v zadnjih 10 tisoč letih listnati gozd segal prav do morja, in da je človekova dejavnost skozi srednji vek do 19. stoletja ustvarila kamnito kraško goličavo. Organizirano pogozdovanje z edino pionirsko vrsto, sposobno odrasti na njej, borom, je po desetletjih šele na začetku 20. stoletja pokazalo prve vidne rezultate. In sinonim tega prostora, bor, je ob podnebnih spremembah oziroma požaru ob suši tudi nakazal paradoks, saj ob njem tudi gasilci ob vetru težko pogasijo ujmo. Zeleni Kras je torej v veliki meri rezultat opuščanja paše in gospodarske odvisnosti domačinov od gozdnatih površin. Osrednje vprašanje, kaj in kako spet pogozditi Kras v prihodnosti bo načel prof.dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire ljubljanske Biotehniške fakultete.
FOTO: Kraški gozd z avtohtonimi vrstami hrasta, na fotografiji, in drugih listavcev je dolgoročni cilj gozdarske stroke
VIR: Robert Brus
Iskanje
