Po zgledu pianistov skladateljev, umetnikov, ki so zaznamovali glasbo 19. stoletja, smo sledili njihovim naslednikom, ki so jih z iznajdbo zvočnega snemanja že ujeli na nosilce posnetkov. O igranju Liszta, Schumanna, Chopina, Mendelssohna, Brahmsa imamo le pisne vire, že petdeset let mlajše pianiste pa lahko slišimo na zvočnih zapisih. Res je, da ti ne bodo nikoli nadomestili koncertnega doživetja oziroma igranja umetnika živo. Moč glasbe, izvajalca, ki jo predaja, je v neposredni povezavi s poslušalcem in zvok, ki ga slišimo, je le del te izkušnje.
Ne glede na to, da posnetek nima možnosti ujeti celote, je glasba kot umetnost skupek raznovrstnih dejavnikov, ki pa jih v igranju legendarnih izvajalcev na historičnih posnetkih lahko slišimo. Naj gre za odnos do lastnih ali skladb drugih skladateljev, izvajalsko filozofijo, pomembnost ali nepomembnost tona, zvoka, odnos do izvajalske tehnike, zgodovinske prakse, odnos do samega instrumenta ‒ s posnetka razumemo veliko o osebnosti izvajalca.
Iskanje
