Osnovno razpoloženje druge enote Puccinijevega Triptiha je lirsko, zato prevladujejo nežni in mehki toni. Zgodba pa je brez dveh elementov, ki bi edina lahko povsem razvnela skladateljevo domišljijo, in sicer brez erotične teme in brez trpljenja, izhajajočega iz ljubezni. Tako po mnenju večine raziskovalcev Puccinijeve tvornosti kaže partitura znake ustvarjalne utrujenosti in enoličnosti, pa tudi melodična invencija je občutno šibkejša. Kot pri Plašču lahko tudi v zvezi s Sestro Angeliko govorimo o izrisu razpoloženja: v tem primeru ga ustvarja religiozno obarvana glasba; molitev na začetku in sklepni slavospev sta vsekakor izvrstna primera Puccinijevega teatralnega cerkvenega sloga, pa čeprav je ta brez pravega polifonskega elementa.
Iskanje
