Piše Nada Breznik.
Bere Eva Longyka Marušič.
Roman Marija Čuka Fojba je pripoved o travmatičnem obdobju za Slovence v Italiji pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. V tem času so se stopnjevali poniževanje, preganjanje in grožnje s strani večinskega italijanskega prebivalstva in fašistične oblasti z Benitom Mussolinijem na čelu. Sprejetje rasnih zakonov, ki so Italijane povzdignili v izbrano raso, črnce, Jude in Slovane pa razglasili za manjvredne ljudi brez rodovnika in zgodovine, je takšno stanje uzakonilo. Med Slovenci v Italiji se je porajal sprva tih upor proti prepovedi slovenskega jezika in s tem potujčevanju osebnih imen in priimkov, ukrepom, ki so pomenili izničenje osebne in narodne integritete. Naraščal pa je tudi upor proti drugim nečloveškim ukrepom italijanske vlade, ki so z dekreti in razglasi kratili Slovencem osnovne pravice, jim grozili s poboji in jih tudi izvajali. Na desetine ljudi v Istri je končalo v kraškem breznu, samo zato, ker so se upirali nasilni italijanizaciji in divjemu raznarodovanju.
Roman Fojba opisuje razmere skozi tragično zgodbo zavedne in premožne slovenske družine Vodopivec, ki je denarno podpirala slovenska društva in pomagala zgraditi Narodni dom v Trstu. Družina, ki je kljub šikaniranju v nasprotju s številnimi drugimi vztrajala v Trstu, z mislijo, da tako ohranja in brani svoj rod, jezik in rodbinsko lastnino, je doživela nepopisno nasilje v lastnem domu, kamor je vdrla skupina fašistov, umorila očeta in posilila mladoletno hčer, ta pa je, osramočena in omadeževana, storila samomor. Zločinsko dejanje se je zgodilo vpričo matere, ki je v šoku in grozi otrpnila in onemela. Prizor, ki je pričakal tisti trenutek odsotnega sina Rika, je usodno zaznamoval njegovo življenje in duševno zdravje.
Riko osrednji lik romana, je bil v času tragičnega dogodka še srednješolec. Ob materi trpi hude posledice družinske tragedije. Pisatelj opisuje njegovo življenjsko zgodbo melanholično in v intervalih, med katere se vrivajo drugi protagonisti in dogodki. Rikov spomin se vedno znova vrača k očetu in sestri in zamegljuje vse sprotno v njegovem življenju, tudi tisto, kar bi ga lahko osrečevalo. Jezik, ki ga uporablja Marij Čuk, je jezik esteta, poln, včasih celo prepoln, kot je prepolna trpljenja ranjena in oskrunjena mladost. Samo enkrat posveti vanjo prekipevajoče srečno obdobje zanosa zaradi osvoboditve Trsta in vihrave zaljubljenosti. Riko je človek z izrazito strogo vestjo, trpinči se zaradi lastnih dejanj, velikokrat pa tudi zaradi splošnih družbenih krivic ali nesreč, za katere ne nosi nobene krivde. Vse to omaje njegovo duševno zdravje, ki niha med obupom in evforijo.
Po osvoboditvi Trsta, ko je spet dovoljen slovenski jezik, usoda preganjanih zdaj doleti nekdanje preganjalce. Vrstijo se njihove aretacije. Dva iz skupine, ki je izvršila zločin v družini Vodopivec, sta odpeljana na morišče. Ustrelil naj bi ju prav Riko. Ko vrsta zajetih fašistov stoji na robu fojbe, eksekutor pred vsakim streljanjem ponovi njihove zločine. Vendar Riko, ki so ga v zgodnjih jutranjih urah v ta namen pripeljali na morišče, pred zločincema povesi pištolo. Še eno dejanje, zaradi katerega se bo njegova vest spraševala, kaj je prav in kaj ne, kaj bi moral in česa ne bi smel storiti.
Roman Marija Čuka Fojba je torej pripoved, ki iz ne tako daljne preteklosti govori o tem, kako hitro se lahko puškine cevi obrnejo od žrtev proti krvnikom. Pripoveduje o resnični zgodovini Slovencev v Italiji, ki je prinesla veliko krivic in trpljenja, podžigala pa tudi slo po maščevanju nad fašističnimi morilci in mučitelji. Vendar jo lahko beremo tudi kot pripoved o vseh mejah sveta, ob katerih, nič krivi, živijo pripadniki različnih narodov in narodnosti. Je tudi pričevanje o pogubnosti rasnih predsodkov in večvrednostnih kompleksov, ki bi morali v globalnem svetu že zdavnaj ponikniti v nepovrat. V nasprotnem primeru bomo vsi večno stali na robu fojb in čakali na odstrel.
Iskanje
