Piše Iztok Ilich.
Bere Jure Franko.
Med postopno otoplitvijo po Osimskem sporazumu se je pogled na polpreteklo zgodovino odnosov med Italijani in Slovenci oziroma kraljevino in po vojni republiko Italijo ter slovensko entiteto v obeh Jugoslavijah in samostojno državo razcepil v dve prevladujoči smeri. Po eni strani so potomci ezulov in pripadniki skrajne desnice leta 2004 v Rimu dosegli razglasitev dneva spomina na fojbe in italijanski eksodus ter tudi na vladni ravni uvedli retoriko o nedolžnih žrtvah divjaških Slovanov »samo zato ker so bili Italijani«. O fašizmu, okupaciji, nasilju nad civilisti pa niti besede. Eden prvih odgovorov je bil dokumentarno pričevanje o trpljenju in umiranju otrok v fašističnih taboriščih, predstavljeno na razstavi v Gorici, ki ji je sledila knjiga Metke in Borisa M. Gombača Ko je umrl moj oče.
Razpoke v dolga desetletja trdnem zidu med resnicama obeh strani so se začele kazati že prej, posebno po nastanku Poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o dogajanju v obdobju 1888–1956, ki ga je slovenska stran objavila, italijanska pa ne. Kljub temu so ta dokument preučili in upoštevali tudi mnogi italijanski zgodovinarji. Ob prehodu 20. v 21. stoletje je bila v italijanščino prevedena vrsta literarnih del Borisa Pahorja in drugih slovenskih pisateljev o fašizmu. Hkrati so se začele množiti tudi do uradnega zgodovinopisja kritične raziskave italijanskih avtorjev, kot sta Piemontese in Capogreco. Zbliževanje se je nadaljevalo s predsedniškim srečanjem na Bazoviški gmajni in vrnitvijo Narodnega doma v Trstu.
Razprava Užaljeno maščevanje v tem kontekstu širše odpira še ena priprta vrata v preteklost. Čeprav je bilo o trpljenju in umiranju internirank in internirancev napisanih že veliko knjig, še nobena ni bila tako temeljita in znanstveno utemeljena. Njeno jedro so z odprtimi oziroma narativnimi intervjuji pridobljeni spomini Slovencev in Slovenk na fašistična taborišča, kamor so jih okupacijske oblasti največ poslale iz Ljubljanske pokrajine. Večino po zaostritvi režima zaradi krepitve odpora, predvsem pa potem, ko so Italijani sprevideli, da z zmernejšimi ukrepi ne bodo dosegli načrtovanega cilja – ne le umiritve, temveč tudi poitalijančenja in fašizacije slovenske družbe. Sorazmerni popustljivosti je nasprotoval tudi vojaški vrh, ki je komaj čakal, da se, potem ko ni mogel uničiti partizanske vojske, med veliko ofenzivo leta 1942 s požigi in pokoli znese nad nemočnimi civilisti.
Avtorji knjige, zgodovinarji Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle, italijansko divjanje z elementi rasistične politike imenujejo užaljeno maščevanje gospodarja, nezadovoljnega s potekom vojne in razdraženega zaradi občutka, da ga je preslepil lažni lesk višje omike okupiranih prebivalcev. Vojaško nasilje so dopolnile grobe oblike internacije v taborišča za civiliste na otoku Rabu, v Julijski krajini in globlje v Italiji. V taboriščnih barakah in šotorih je v pogosto nič manj grozovitih razmerah kot v nacističnih uničevalnih taboriščih zaradi lakote in bolezni pomrlo več tisoč Slovencev in Slovenk, tudi otrok; zaradi pomanjkljive in deloma uničene dokumentacije njihovo natančno število ne bo nikoli znano!
Interniranci in interniranke – raziskavo v letih 2012–2015 jih je živih dočakala manj kot polovica – ter njihovi svojci so osebne ali družinske izkušnje raziskovalcem posredovali v okviru raziskovalnega projekta Javne agencije za raziskovalno dejavnost s sodelovanjem Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Oddelka za zgodovino Univerze v Ljubljani. Avtorji raziskave, pravzaprav soavtorji povezovalnih in pojasnjevalnih besedil, ki so jih med seboj dopolnjevali in usklajevali, so se na pogovore temeljito pripravili. Upoštevali so nove metodološke pristope, ki onemogočajo ali vsaj močno omejujejo možnost najrazličnejših zunanjih vplivov in notranjih vzgibov na pripoved pričevalcev. Zabeležene izjave, spomine pa tudi v pozabo potlačene izkušnje 54 sogovornikov in sogovornic so pretresli skozi sita preverjanja pristnosti in zanesljivosti ter jih sproti potrjevali s podatki iz italijanskih in slovenskih arhivov. Da bi jim bilo lažje slediti, so v najobsežnejšem 4. delu pripovedi sogovornikov razporedili v več tematskih krogov. Na primer: Pomoč in sočutje, Nasilje, Sprejem in namestitev, Bivalni pogoji in obleka, Higiena, bolezni, smrt, Hrana, voda, Špiclji in kapoti, Družbeno življenje in intima ter Vera, bogoslužje, politika.
Objave tako zbranega besedilnega in dokumentarnega gradiva o italijanskih fašističnih zaporih in taboriščih v knjigi Užaljeno maščevanje večina njihovih žrtev ni dočakala. So pa redki preživeli, predvsem pa njihovi mlajši in najmlajši potomci dobili v roke izčrpen, na več ravneh preverjen prikaz prikrivane, tudi drugod po Evropi malo znane tragične izkušnje Slovenk in Slovencev na Rabu, v Gonarsu in drugih krajih nesrečnega spomina. Obsežni komentarji avtorske trojice omogočajo tudi boljše razumevanje problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov, ki mu še kar ni videti konca.
Iskanje
