Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bralka: Maja Moll
Marija Švajncer
Darko Štrajn: Ali eksistenca ali subjekt?
Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2022
Filozof Darko Štrajn spada v povojno generacijo, rojeno konec štiridesetih in na začetku petdesetih let, skupino, ki jo sestavljajo pokojna Cvetka Hedžet Tóth, svetovno uveljavljeni Slavoj Žižek, nekoliko starejši Andrej Ule, Lev Kreft, Mladen Dolar in drugi. Pokazali so veliko miselno moč, nekateri od njih so se tudi družbeno angažirali. Cvetka Hedžet Tóth, Andrej Ule in Darko Štrajn so bili dejavni v študentskem gibanju, Štrajn se ves čas kritično odziva na dogajanje v družbi in opozarja na deviacije, nepoštenost, krivice in nemoralno ravnanje. Pričakovali bi, da bo novo delo namenjeno boju proti pojavnim oblikam ideologije in totalitarizma, vendar ni tako.
Poglavitni predmet njegovega premisleka v knjigi Ali eksistenca ali subjekt? je ustvarjanje danskega filozofa in tako imenovanega očeta ali, bolje rečeno, predhodnika eksistencializma Sørena Kierkegaarda. Nekateri mu odvzemajo status filozofa in ga imajo samo za misleca. Darko Štrajn je v knjigo vnesel nekaj že objavljenih razprav ter jih razširil, uredil in dopolnil. Pisanja se je lotil v neobičajnem času in razmerah omejitve gibanja zaradi pandemije covida-19. Pravi, da je tudi filozofija skupaj z drugimi panogami, ki se ukvarjajo z družbeno realnostjo, prispevala premišljevanje o pomenu, vplivu, prelomnosti in posledicah pandemije. Filozofa se polasti metodološki dvom o možnosti, da bi uresničil teorijo rešitve teh kompleksnih problemov, prizadeva pa si, da bi razbral eksistencialne poudarke in zato za izhodišče vzame prav Kierkegaarda. Loti se poglobljene filozofske analize, na novo premisli njegov odnos do nemške klasične filozofije, zlasti Hegla in Fichteja, se ustavi pri Descartesu in svoje ugotovitve dopolnjuje s stališči in interpretacijami filozofov frankfurtske šole, strukturalizma ter nekaterih filozofov in filozofinj današnjega časa. Nekaj kritičnih besed izreče na račun psihoanalize in psihologije.
Kierkegaarda predstavlja kot začetnika eksistencializma. Ustavi se predvsem pri pojmih subjekta in eksistence ter vse skupaj privede do vprašanj singularnosti, svobode, izbire in tesnobe. Štrajn uporablja termina posameznik in individuum, omeni pa tudi odločitev Primoža Reparja, filozofa, ki upravičeno velja za največjega slovenskega poznavalca Kierkegaardovega opusa in prevajalca iz izvirnikov. Repar je namreč uvedel izraz posamičnik.
Avtor poudarja, da je eksistenca določena s situacijo, ki vedno zadeva posameznika ali posameznico in je ujeta v strukturne določitve, ki jih praviloma zastopa pojem subjekta. Kierkegaard je spregovoril o filozofiji in se hkrati odločil za dejanje. Tedaj se je zgodil eksistencialni obrat, ki je pomenil izbiro odprtosti do drugosti in odločitev, da se individuum ne sme podrejati diktatom. Štrajn meni, da je bilo Kierkegaardovo mišljenje pretežno fragmentarno, tu in tam obarvano literarno ter vpisano v meščansko kulturo, kljub temu pa naj bi bil mislec soudeležen tudi pri mišljenju emancipacije. Polemiziral je z državno religijo in vero pojmoval kot nekaj, za kar se odloči posameznik in torej pomeni neodvisnost njegove izbire.
Diskurzivna forma Kierkegaardovega pisanja, piše Štrajn, je izrekanje individualnosti iz notranjosti eksistence. Ko spregovori, se oblikuje njegova pozicija znotraj kontinentalne filozofije 19. stoletja. Za danskega filozofa velja, da je anticipiral vrsto filozofskih pojmov, pojavov, smeri, problemov in mišljenjskih obratov. Sam ni navajal termina eksistencializem, uporabljal pa je pojem eksistence in atribut eksistencialnega. Štrajn ima Kierkegaarda za avtorja drže, ki je postala mejnik v zgodovini filozofije in vrsti humanističnih ved. Kot tak bi lahko pripomogel k razumevanju revolucije – Štrajn ima v mislih maj 1968. Revolucija v šestdesetih letih preteklega stoletja je v zvezi s posameznikovo vlogo prinesla vrsto zahtev in novih perspektiv. Kierkegaard je prav dobro vedel, da je sfera politike neizogibna, vendar se je osredotočil na neeksplicitno, se pravi posredno politiko. Štrajn je prepričan, da je Kierkegaardovo mišljenje kot neomajna utemeljitev prebujene subjektivnosti, ki zrcali človekovo individualnost, nakazalo izvirno politično stališče.
Posebno vznemirljiva, bralno privlačna in vsebinsko slikovita so poglavja, v katerih avtor piše o filmih švedskega režiserja Ingmarja Bergmana in prenosu literarnih del Dostojevskega na filmsko platno. Tako Kierkegaard kot Bergman sta zrastla iz skandinavskega in obenem protestantsko-luteranskega okolja, filmski režiser se je vpisal v zgodovino Evrope kot velik umetnik. Štrajn trdi, da sta filozofija in film prepletena, na filmskem platnu sta očitni estetika in zlasti etika. Pomudi se pri filmu Iracionalni človek Woodyja Allena in vprašanju izbire, ki je lahko celo tako skrajna, da se sprevrže v umor.
Filozofska monografija Darka Štrajna Ali eksistenca ali subjekt? je pojmovno zgoščeno, terminološko natančno, miselno tehtno in poglobljeno delo, filozofska pisava par excellence. Naslov knjige je parafraza Kierkegaardovega dela Ali – ali. V kriznem času nam je veliko do tega, da bi bila alternativa razrešena v obe možnosti oziroma pola – biti eksistenca v polnosti in smiselnosti bivanja ter hkrati subjekt z izbiro, v kateri se mu ne bo primerilo, da bi postal objekt kogarkoli ali česarkoli.
