Iskanje
7 min • 09. 02. 2022
Goriški virtuoz vskočil namesto priznane portugalske pianistke in navdušil domačo publiko
Na 2. koncertu Zimskega festivala bi pretekli torek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, s Simfonični orkestrom RTV Slovenija in pod taktirko brazilskega dirigenta Ricarda Castra, morala nastopiti portugalska pianistka Maria João Pires, ki pa je zaradi bolezni svoj koncert v zadnjem hipu odpovedala. Vskočil je domači pianist Aleksander Gadžijev, kar se je izkazalo za izjemno uspešno potezo Festivala Ljubljana. Dogodka se je udeležila Katja Ogrin, ki je po koncertu solista povabila pred mikrofon.
Aplavz navdušenega občinstva je v Gallusovi dvorani sledil Gadžijevi izvedbi Chopinovega koncerta za klavir in orkester št. 2 v f-molu, op. 62, s katerim je mladi slovensko-italijanski pianist nastopil tudi v finalu 18. mednarodnega Chopinovega klavirskega tekmovanja v Varšavi in si priigral drugo mesto. Gadžijev, ki ima omenjeno delo brez dvoma dodobra v prstih, je znova dokazal, da skladatelja zelo dobro razume in čuti. Gledalci so bili priča strastni, izjemno virtuzni in zelo čutni izvedbi koncerta, svoje vtise po nastopu pa je Gadžijev strnil takole:
» Vedno je nek nov občutek, ko se približam tej zelo bogati glasbi, ki jo lahko igraš stokrat in vsakič se rodi nekaj novega. Danes predvsem ob pomoči orkestra in dirigenta s katerim sva se zelo dobro ujela. V prvem stavku sem občutil neko globoko strast, neko neposredno energijo in potem v drugem iskal najbolj nežno nianso klavirja tako so mi ostali precej prijetni vtisi tega koncerta. »
Goriški pianist je s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v preteklosti že nastopal, tudi tokrat je bila očitna dobra energija med solistom in orkestrom, medtem ko z dirigentom Ricardom Castro, kot je povedal sam ...
» Z dirigentom sva se srečala prvič in upam, da ne zadnjič, ker sva se oba zelo dobro počutila. Pri RTV simfonikih je vedno občutit tako lepo, mlado energijo in se čuti, da ta orkester igra z užitkom. To se potem prenese tudi na solista in dirigenta in je zato lažje ustvarjati. »
Ustvarjalnega in izvedbenega navdiha ima Aleksander Gadžijev še na pretek zato mu vsak nastop predstavlja priložnost za novo občutenje in svežo energijo. Dela romantičnega skladatelja Frederica Chopina so zanj še vedno izziv, seveda pa rad izvaja tudi dela drugih skladateljev. Kot je sam povedal...
»Menjave so vedno na razpolago in tako čez dva tedna igram Schumanna na solističnem recitalu. S Chopinom in Schumannom pa sem našel lepo kombinacijo dveh romantičnih skladateljev. Ker pa je Chopinov repertoar velikanski je tudi tu vedno priložnost za nov izziv in se lahko ustvarjalec razvija tudi zgolj z njegovo glasbo. Njegova dva koncerta bom še nekaj časa igral in vsakič bo to novo doživetje saj je vse skupaj odvisno tudi od orkestra, dvorane in akustike. Tako je nov izziv ne samo glasba sama ampak tudi vsakokratna situacija in dolgčas mi gotovo ne bo.«
Dolgčas Gadžijevu letos brez dvoma ne bo, saj ga čaka daljša turneja po Poljski in Japonski, pa koncerti v Združenem kraljestvu ter na Nizozemskem in v Italiji. Pestro leto bo sklenil s turnejo po Avstraliji in Daljnem vzhodu.
»Seveda se veselim dolge turneje po Avstraliji, ki bo oktobra in verjamem, da bo to zelo presenetljivo doživetje. Najbližje pa sta koncerta v Kulturnem domu v Novi Gorici ter v Celju, štirinajstega in petnajstega februarja. »
Tako goriški, kakor celjski koncert Gadžijeva, ki velja za enega najboljših slovenskih pianistov mlajše generacije, sta že razprodana. Domače občinstvo zelo ceni mladega virtuoza, ki ima za seboj že uspehe na številnih prestižnih tekmovanjih v Italiji, na Japonskem, v Avstraliji in pred kratkim na Poljskem. Ponaša se tudi z nazivom BBC-jev umetnik nove generacije in uspešno koncertira po vsem svetu. Januarja letos je pod taktirko Valerija Gergijeva debitiral v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu. Kljub svetovni slavi pa Gadžijev ostaja skromen, pristen in čuječ. Pred nastopom, kot pravi sam, posebnega rituala nima.
»Vsakič se malo spreminja, iščem enostavno globok notranji mir.«
Njegovo notranjo umirjenost, nežnost in iskrenost je mogoče čutiti tako v pogovoru, kot tudi v njegovi izvedbi klavirskih del. Občinstvo drugega koncerta 5. Zimskega festivala je pretekli torek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma mladega umetnika nagradilo z bučnim aplavzom, solist pa se mu je zahvalil z nežnim in doživetim Chopinovim Preludijem v cis-molu. Izbral ga je po trenutnem navdihu in občutenju.
»Vedno imam na razpolago neko široko izbiro del in v tistem trenutku sem občutil, da bi bilo prav večer zaokrožiti ne zgolj virtuozno ampak tudi na nek drug način.«
Drugi koncert 5. Zimskega festivala je Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko brazilskega dirigenta Ricarda Castra odprl z Beethovnovo Uverturo Coriolan, v drugem delu koncerta pa sta zveneli dve deli, četrta iz zbirke devetih suit Bachianas Brasileiras Heitorja Ville-Lobosa in baletna suita Ognjeni ptič Igorja Stravinskega. V prvem delu je bilo med dirigentom in orkestrom zaznati nekaj neusklajenosti, ki so se mestoma tudi zvočno izrazile, vendar pa na navdušenje v dvorani niso vplivale. Orkester se je s solistom Aleksandrom Gadžijevim, ki je nastopil v prvem delu koncerta energijsko dobro ujel, izvedbeno pa popravil vtis v drugem delu koncerta, v izvedbi temperamentne, z Bachom navdahnjene brazilske suite skladatelja Ville-Lobosa ter simfonične suite iz leta 1919, ki osvetljuje najpomembnejše trenutke baleta Ognjeni ptič Igorja Stravinskega.
Kljub odpovedi portugalske pianistke Marie João Pires, s katero pianist in dirigent Ricardo Castro že leta uspešno sodeluje, je simfonični orkester RTV Slovenija s koncertnim mojstrom Benjaminom Ziervoglom in solistom Aleksandrom Gadžijevim navdušil občinstvo drugega koncerta Zimskega festivala. Zimski festival je že peto leto organiziral Festival Ljubljana.
Goriški virtuoz vskočil namesto priznane portugalske pianistke in navdušil domačo publiko
Na 2. koncertu Zimskega festivala bi pretekli torek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, s Simfonični orkestrom RTV Slovenija in pod taktirko brazilskega dirigenta Ricarda Castra, morala nastopiti portugalska pianistka Maria João Pires, ki pa je zaradi bolezni svoj koncert v zadnjem hipu odpovedala. Vskočil je domači pianist Aleksander Gadžijev, kar se je izkazalo za izjemno uspešno potezo Festivala Ljubljana. Dogodka se je udeležila Katja Ogrin, ki je po koncertu solista povabila pred mikrofon.
Aplavz navdušenega občinstva je v Gallusovi dvorani sledil Gadžijevi izvedbi Chopinovega koncerta za klavir in orkester št. 2 v f-molu, op. 62, s katerim je mladi slovensko-italijanski pianist nastopil tudi v finalu 18. mednarodnega Chopinovega klavirskega tekmovanja v Varšavi in si priigral drugo mesto. Gadžijev, ki ima omenjeno delo brez dvoma dodobra v prstih, je znova dokazal, da skladatelja zelo dobro razume in čuti. Gledalci so bili priča strastni, izjemno virtuzni in zelo čutni izvedbi koncerta, svoje vtise po nastopu pa je Gadžijev strnil takole:
» Vedno je nek nov občutek, ko se približam tej zelo bogati glasbi, ki jo lahko igraš stokrat in vsakič se rodi nekaj novega. Danes predvsem ob pomoči orkestra in dirigenta s katerim sva se zelo dobro ujela. V prvem stavku sem občutil neko globoko strast, neko neposredno energijo in potem v drugem iskal najbolj nežno nianso klavirja tako so mi ostali precej prijetni vtisi tega koncerta. »
Goriški pianist je s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v preteklosti že nastopal, tudi tokrat je bila očitna dobra energija med solistom in orkestrom, medtem ko z dirigentom Ricardom Castro, kot je povedal sam ...
» Z dirigentom sva se srečala prvič in upam, da ne zadnjič, ker sva se oba zelo dobro počutila. Pri RTV simfonikih je vedno občutit tako lepo, mlado energijo in se čuti, da ta orkester igra z užitkom. To se potem prenese tudi na solista in dirigenta in je zato lažje ustvarjati. »
Ustvarjalnega in izvedbenega navdiha ima Aleksander Gadžijev še na pretek zato mu vsak nastop predstavlja priložnost za novo občutenje in svežo energijo. Dela romantičnega skladatelja Frederica Chopina so zanj še vedno izziv, seveda pa rad izvaja tudi dela drugih skladateljev. Kot je sam povedal...
»Menjave so vedno na razpolago in tako čez dva tedna igram Schumanna na solističnem recitalu. S Chopinom in Schumannom pa sem našel lepo kombinacijo dveh romantičnih skladateljev. Ker pa je Chopinov repertoar velikanski je tudi tu vedno priložnost za nov izziv in se lahko ustvarjalec razvija tudi zgolj z njegovo glasbo. Njegova dva koncerta bom še nekaj časa igral in vsakič bo to novo doživetje saj je vse skupaj odvisno tudi od orkestra, dvorane in akustike. Tako je nov izziv ne samo glasba sama ampak tudi vsakokratna situacija in dolgčas mi gotovo ne bo.«
Dolgčas Gadžijevu letos brez dvoma ne bo, saj ga čaka daljša turneja po Poljski in Japonski, pa koncerti v Združenem kraljestvu ter na Nizozemskem in v Italiji. Pestro leto bo sklenil s turnejo po Avstraliji in Daljnem vzhodu.
»Seveda se veselim dolge turneje po Avstraliji, ki bo oktobra in verjamem, da bo to zelo presenetljivo doživetje. Najbližje pa sta koncerta v Kulturnem domu v Novi Gorici ter v Celju, štirinajstega in petnajstega februarja. »
Tako goriški, kakor celjski koncert Gadžijeva, ki velja za enega najboljših slovenskih pianistov mlajše generacije, sta že razprodana. Domače občinstvo zelo ceni mladega virtuoza, ki ima za seboj že uspehe na številnih prestižnih tekmovanjih v Italiji, na Japonskem, v Avstraliji in pred kratkim na Poljskem. Ponaša se tudi z nazivom BBC-jev umetnik nove generacije in uspešno koncertira po vsem svetu. Januarja letos je pod taktirko Valerija Gergijeva debitiral v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu. Kljub svetovni slavi pa Gadžijev ostaja skromen, pristen in čuječ. Pred nastopom, kot pravi sam, posebnega rituala nima.
»Vsakič se malo spreminja, iščem enostavno globok notranji mir.«
Njegovo notranjo umirjenost, nežnost in iskrenost je mogoče čutiti tako v pogovoru, kot tudi v njegovi izvedbi klavirskih del. Občinstvo drugega koncerta 5. Zimskega festivala je pretekli torek v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma mladega umetnika nagradilo z bučnim aplavzom, solist pa se mu je zahvalil z nežnim in doživetim Chopinovim Preludijem v cis-molu. Izbral ga je po trenutnem navdihu in občutenju.
»Vedno imam na razpolago neko široko izbiro del in v tistem trenutku sem občutil, da bi bilo prav večer zaokrožiti ne zgolj virtuozno ampak tudi na nek drug način.«
Drugi koncert 5. Zimskega festivala je Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko brazilskega dirigenta Ricarda Castra odprl z Beethovnovo Uverturo Coriolan, v drugem delu koncerta pa sta zveneli dve deli, četrta iz zbirke devetih suit Bachianas Brasileiras Heitorja Ville-Lobosa in baletna suita Ognjeni ptič Igorja Stravinskega. V prvem delu je bilo med dirigentom in orkestrom zaznati nekaj neusklajenosti, ki so se mestoma tudi zvočno izrazile, vendar pa na navdušenje v dvorani niso vplivale. Orkester se je s solistom Aleksandrom Gadžijevim, ki je nastopil v prvem delu koncerta energijsko dobro ujel, izvedbeno pa popravil vtis v drugem delu koncerta, v izvedbi temperamentne, z Bachom navdahnjene brazilske suite skladatelja Ville-Lobosa ter simfonične suite iz leta 1919, ki osvetljuje najpomembnejše trenutke baleta Ognjeni ptič Igorja Stravinskega.
Kljub odpovedi portugalske pianistke Marie João Pires, s katero pianist in dirigent Ricardo Castro že leta uspešno sodeluje, je simfonični orkester RTV Slovenija s koncertnim mojstrom Benjaminom Ziervoglom in solistom Aleksandrom Gadžijevim navdušil občinstvo drugega koncerta Zimskega festivala. Zimski festival je že peto leto organiziral Festival Ljubljana.
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.
6 min • 20. 04. 2026
Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.
9 min • 20. 04. 2026
Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.
8 min • 20. 04. 2026
NAPOVED: Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani je bila sinoči zadnja premiera te sezone, hkrati pa prva slovenska uprizoritev drame Komarji Lucy Kirkwood v režiji Maše Pelko. Prevedla jo je Tina Mahkota, dramaturg je bil Rok Ándres. Sodobna britanska avtorica Lucy Kirkwood nam je že dobro poznana po dveh uspešnih predstavah v ljubljanski Drami, to sta Otroci in Nebesje, zdaj sledi torej še drama Komarji iz leta 2017. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Igrajo Saša Tabaković, Nika Rozman, Maruša Majer, Zvezdana Mlakar, Jure Šimonka, Mina Švajger in Rok Vihar. Avtorsko ekipo uprizoritve, ki je nastala po prevodu Tine Mahkota in pod vodstvom režiserke Maše Pelko, sestavljajo dramaturg (in urednik gledališkega lista) Rok Andres, lektor Arko, scenograf in avtor videa Dorian Šilec Petek, kostumografinja Tina Bonča, oblikovalka odrskega giba Vita Osojnik, skladatelja Val Fürst in Pavel Panon Raščan, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, oblikovalec maske Tomaž Erjavec, asistentka režiserke Luna Pentek, asistentka scenografa Sara Kastelic in študijska asistentka dramaturga Nastja Uršula Virk.
1 min • 19. 04. 2026
Fiilm Čarobno drevo, britanski mladinski fantazijski filmo režiserja Bena Gregorja, je nastal po znameniti seriji knjig Enid Blyton. Gre za eno najbolj prepoznavnih klasikov otroške literature 20. stoletja, ki v filmski priredbi ohranja osnovni motiv: družino, ki na angleškem podeželju odkrije čarobno drevo, skozi katerega vstopa v vedno nove fantastične svetove. Čarobno drevo se tako umešča v dolgo tradicijo britanskih fantazijskih zgodb za otroke in odrasle, ki nostalgijo prepleta z aktualnim kontekstom – tokrat tudi z vprašanjem odnosa otrok do narave, domišljije in tehnologije. Film si je ogledala Gaja Pöschl.
3 min • 17. 04. 2026
