Navada, da se ob obletnicah spominjamo lika in dela velikih umetnikov, sta, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, dostikrat le naše filistrstvo in hipokrizija, ko nismo zmogli dovolj pozornosti in odprtosti ter predvsem zvedavega hotenja, da bi še za življenja ali pa sredi najustvarjalnejšega obdobja te osebe le-tej posvetili in namenili potrebno pozornost in priznanje. V primeru nocojšnjega portretiranca Arthurja Honeggerja pa se vse skupaj dodatno zaplete: nikakor se namreč ne more trditi, da ni doživel tako potrebnega kot tudi zaslužnega priznanja še za življenja, prej nasprotno – bil je cenjen in slavljen kot vrhunski ustvarjalni umetnik, celo klasik svojega časa. Še manj se ta slava in priznanje za njegovega življenja lahko povežeta z njegovima kakršnima koli družbeno močjo ali visokim položajem, ki bi pripomogla k ugledu, temveč je oboje izključno dosežek visoke umetniške kakovosti, globoke izpovedne moči ter katarze, ki jo slehernik občuti, poslušaje to zvočno umetnost.
Iskanje
