Letos februarja smo se spomnili stote obletnice rojstva esejista in literarnega kritika Frančka Bohanca. Bohanec je bil med uredniki Slovenskega poročevalca, odgovorni urednik Tovariša, urednik knjižnih zbirk Kondor, Naša knjiga, Gubčeva knjižica, Pričevanja itn. Ob osemdesetletnici pisatelja Antona Ingoliča je Bohanec napisal esej Visoka pesem Ingoličevega pripovedništva, ki je izšel leta 1987 v reviji Sodobnost.
"Ingolič človekovo "usojenost" sprejema in zavrača. Utemeljuje jo psihološko: človek se znajde brez svoje odločitve v različnih družbenih, nacionalnih in drugih okoljih, a njemu ostaja le to, do kod se osamosvoji, ali z drugimi besedami, kako je v sebi prebudil primarne človeške lastnosti, dane od narave. A tudi te lastnosti so podrejene. Človek je končno bitje, a ker je "vržen" v človeško skupnost, je njegova "funkcija" omejena – nosi neuničljivost narave iz roda v rod, pač križev pot človeških postaj za Golgoto. Če pa je močnejši, se dopolni. Dopolnitev pa je lok, ki je podoben loku ribe, kadar se vrže nad vodno gladino. Ta lok je lahko višji ali nižji."
Vmesne glasbene vrinke je izbiral Mihael Kozjek, ti so odlomki iz Suite v starem slogu Petra Šavlija; igrajo oboistka Breda Jerič, klarinetist Darko Brlek in fagotist Zoran Mitev. Tonska oblikovalka eseja Klara Otorepec, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič.
Iskanje
