Prevajalec in literarni kritik Jaroslav Skrušný je napisal esej Novi zapiski iz klavzure. Objavil ga je na portalu za književnost in mišljenje Društva slovenskih pisateljev leta 2020. V njem med drugim, ozirajoč se na pandemični čas, zapiše:
"Po poti nizdol z Rožnika me nenadoma prevzame občutek izgubljenosti. Okrog poldneva je, dan je sončen, vroč, v zeleni katedrali gozda vlada spokojno zatišje, zdi se, da so se še ptice potuhnile in se predale opoldanski letargiji. Kar naenkrat okrog sebe začutim neznansko praznino, kot da sem se izgubil v prostoru, kjer mi je vse tuje, kjer z ničimer in nikomer ne morem vzpostaviti stika, kjer sem tuj in sam, brezpomočen, neskončno majhen delček, makovo zrnce v brezbrežju vsemirja. A ne občutim Roquentinovega gnusa nad nepredušno tujostjo sveta in stvari, ki me obdajajo, tudi ne groze pred praznino – saj je svet okrog mene poln, nabit s svojimi skrivnostnimi pomeni – bolj zaznavam nekakšno brezbrižnost kozmosa, ki me obdaja, prav fizično izkušam svojo absolutno nepomembnost. In hkrati zaznavam nekakšno totalno odprtost, darežljivo izročenost bivanju; ni me več oziroma, kolikor sem, sem le še ta odprta razpoložljivost, izvorna človeška mogočost, kot bi rekel Kocbek, večni vandrovec na križpotjih nikdirdoma, zablodeli tujec v hiši bíti."
Mihael Kozjek je izbral glasbo, ki poveže esej – to so odlomki iz Canzone serenate, šeste skladbe prvega zvezka Pozabljenih melodij Nikolaja Medtnerja. Pri klavirju je Lilya Zilberstein. Oblikovalec zvoka eseja Vito Plavčak, bralca Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Iskanje
