V Animatekinem glavnem tekmovalnem programu filmov iz Srednje in Vzhodne Evrope tudi Steakhouse Špele Čadež
Steakhouse Špele Čadež prikaže skrajnost igre moči v partnerskem odnosu ter opozori na psihološko nasilje. Možev jezik kot prispodoba verbalnega napada se znajde tam, kjer bi se moral zrezek – v marinadi in na ponvi. ''Moj film je pogumno nagraditi, ker ni samo prijazen in lep,'' ga opiše Čadež. A uspehe kar niza, po številnih nagradah v tujini je tisto za najboljši kratki film prejel še na letošnjem Liffu v Ljubljani.
Kakovost in izziv animiranih filmov sta, kako zgodbo povedati v kratkem času. Pogosta je odsotnost dialogov. Hrvaška animatorka Lucija Mrzljak, ki ustvarja v Estoniji, se v glavnem tekmovalnem programu predstavlja s filmom Štorklja. Moškega iz blokovskega naselja prešine, da bi se spremenil v ptico.
''Ta film je značilen za estonsko animacijo, v kateri se pojavlja dvoje: veliko nadrealizma, hkrati pa močna struktura. Že študenti na akademiji v Talinu se hitro spopadejo z izzivom, kako oblikovati dobro strukturirano zgodbo. No, v Estoniji so štorklje vsakodneven prizor, in tako je prišla ideja o človeku, ki zapusti svoje utesnjeno življenje in postane nekaj drugega, ptica kot simbol svobode, in odleti stran od problemov. Film mora vsak razumeti po svoje, za umetnost je značilno, da ne daje jasnih odgovorov, ampak odpira vprašanja. Vsak, ki si bo film ogledal, bo imel svojo idejo, in to mi je zanimivo slišati.''
''Vse je lahko umetnost in ni je potrebno razumeti'' – to misel je mama zaupala dečku, ki v filmu po resnični zgodbi Imava eno srce pripoveduje o svoji družini na Poljskem. Babica je vedno trdila, da je dedek, Iračan, umrl v vojni, ko se je v domovino vrnil po vizum. 40 let pozneje se je izkazalo, da se je zlagala. Ponovno srečanje družine je v vseh prebudilo strast do ustvarjanja – dedek je napisal pesem, očka posnel ploščo in mama pripravila razstavo. V animaciji Poljakinje Katarzyne Warzeche so uporabili izvirna pisma starih staršev. Resnične videe pa je v animacíjskem eksperimentu z naslovom Doma: luna uporabil Tomek Popakul in z njimi ustvaril distopično vzdušje noči.
''Med sprehodi sem posnel naključne prizore in čakal na priložnost, da jih uporabim. Sodelovanje s televizijsko mrežo HBO, pri katerem so mi dali vso umetniško svobodo, se je izkazalo za pravi trenutek. Posnetkom sem dodal animacijo, da delujejo bolj kot abstraktna igra oblik, svetlobe in teme. Zaradi zaprtja javnega življenja so bile ulice brez likov, ki običajno dajo filmu zgodbo. Gre za sporočilo o samoti in o tem, kako smo prisiljeni biti s seboj, se poglobiti vase v teh časih. Motiv se mi je porodil, ko sem slišal skladbo švedska pevke Molly Nilsson Hey Moon! in v njem je verz: hej, luna, samo jaz in ti sva nocoj. Ja, luna, tako blizu in tako daleč hkrati, je prispodoba ljudi, ki mislijo eden na drugega, ko se ne morejo srečati, a obstaja neizrekljiva vez med njimi.''
Še en animirani film, ki ga je navdahnila glasba, je Raft, pod katerega se je podpisal znani hrvaški animator Marko Meštrović.
''Ideja filma je portret moje glasbene skupine – več kot 20 let namreč že igramo etno folk oziroma etno punk. Metafora je ta, da band igra na svoji scenografiji, ki ga je rešila pred poplavo zaradi globalne katastrofe. Oder postane splav. Voda, simbol glasbe, je zasičena s psihoaktivnimi snovmi. In tako plujemo na drogi, ki je v bistvu glasba. Ona spreminja našo zavest. Poslušamo jo z intuitivnim delom možganov. Sicer pa jaz vedno pristopam na sinestetičen način prepletanja zvoka in animacije. To je zame oboje pomembno, tako v življenju kot v filmu.''
Animirani filmi so pogosto ekspresivni, in zvok dobi izreden pomen. Kliče po tem, da izostrimo čute. Odmev, krušenje kamna, cvrčanje masla v ponvi, drsenje dlani po žametu ali prelivanje vode. Enostavni zvoki odločilno pospremijo Pesem kitov, film v tehniki klasične stop animacije, s katerim se v tekmovalnem programu Mladih talentov Evrope predstavlja Žoel Kastelic. Izdihi skozi dihalko potapljačice, kitovo petje in blago morsko valovanje. Prav voda je od nekdaj izziv animatork in animatorjev tudi za upodobitev.
Ne kot voda, ampak kot lava pa se počasi čez sivo mesto razleza rumen puding z rdečim prelivom v britanski animaciji, ki jo je ustvaril Roel van Beek. Zrasel je iz živil, ki so se peški raztresla iz nakupovalne vrečke na pločnik in jih je tam pustila. Film o pudingu je opozorilo, da kar pade od nas in ignoriramo, slej ko prej zahteva svoj dolg, ki ga potem ne moremo več prebaviti.
