Filmi

Michelangelo Antonioni: Rdeča puščava

Giuliana, žena direktorja tovarne, se ne znajde v svojem življenju in predvsem v okolju, v katerem živi – to pa je industrijski predel na periferiji Ravenne, ki je že povsem zastrupljen s petrokemijo

Rdeča puščava
foto: IMDb

60. leta so v zahodnem svetu predstavljala optimistično dobo, v Italiji je tisti čas dobil vzdevek il boom – vladal je optimizem glede prihodnosti, predvsem, ko je šlo za vprašanja tehnološkega napredka, ljudje so si lahko privoščili vedno več izdelkov, ki so jim olajšali ali obogatili življenja…

Michelangelo Antonioni je bil v tem pogledu eden prvih filmskih ustvarjalcev, ki je opozoril na senčne plati industrializacije – tako za pokrajino, ki je žrtvovana v imenu napredka, kot tudi za človeka, ki se v takšnem okolju ne prepozna več. Antonioni je torej ozavestil situacijo, v kateri se je znašel človek v 60. letih, razmere, iz katerih tudi dandanes ne najdemo izhoda.

Antonioni je dobro poznal predel okrog Ravenne, kamor je umestil dogajanje filma, spremljal je transformacijo okolice, kjer je bilo še v njegovem otroštvu nešteto borovcev, ki pa so odmrli, ko so tja naselili strupeno industrijo. V tem je režiser prepoznal neustavljiv trend za celoten svet…

V Rdeči puščavi je to umiranje pokrajine vseprisotno – vidimo rumene, očitno strupene oblake, ki se vijejo iz tovarniških dimnikov, siva smetišča, mastne madeže v lužah in drevesa, ki se zdijo mrtva. Lahko bi rekli, da gre za prikaz sence blišča produktov masovnega konzuma, tisto, česar rajši ne vidimo, o čemer ne razmišljamo, ko v trgovini sežemo po nekem izdelku.

Rdeča puščava je bila Antonionijev prvi barvni film, kot slikar, kar je tudi bil, pa barv ni želel uporabiti zgolj za bolj realistične učinke  oziroma za objektiven prikaz barv v pokrajini. Več mu je pomenilo, da bi podčrtal ekspresivnost linije, oblike in podobe, vendar ne v smislu estetiziranja. O tem je govoril tudi v svojih intervjujih in esejih.

Antonioni je sicer film snemal v resničnem okolju, a je vseeno vztrajal pri tem, da je barvo uporabil umetno oziroma umetelno. Pomembna mu je bila sugestivnost barve, ki je ni hotel prepustiti naključju.

Tako je na primer za neki prizor drevesna debla dal pobarvati z vijolično, za neki drugi prizor, ki ga v filmu nato ni uporabil, pa s sivo belo barvo. V zagovor temu je dejal, da naravna barva dreves ne bi pripomogla k vtisu umiranja…  Hotel je poudariti, da bo zeleno in rjavo dreves kmalu nadomestila siva barva betona in puščobe, iz dreves pa narediti nekakšne prikazni, jih upodobiti v njihovi prihodnji stvarni različici.

Tudi dim, ki se vije iz tovarn, je dal pobarvati rumeno, s čimer je želel poudariti strupenost teh izpustov.

Najpomembnejša barva filma Rdeča puščava pa je pričakovano rdeča. Ta je prisotna v večini kadrov – a zdi se, da predvsem podčrta duševno stanje protagonistke filma Giuliane. Gre torej za korespondenco med rdečo barvo in Giulianino zaznavo – njeno notranjo energijo, s katero ji je uspelo potlačiti nevrozo in ki iz nje vre kot samodestruktivna sila.

Zanimivo je tudi, da je Antonioni uporabil zelo ekspresivne, močne barve v prikazu pokrajine… lahko bi rekli, da so odtenki, s kakršnimi je pokrajino obarvala industrija, skoraj veseli… te barve simbolizirajo živobarvne produkte, ki so plod te industrije, pokrajina in na koncu tudi človek pa morata plačati za to s sivino in opustelostjo.  Barve nazadnje preglasijo človeka, ki živi sredi njih.

Tudi na ravni zvoka opazimo podobno – pogosto v filmu zvoki industrijskega obrata preglasijo dialoge med ljudmi. Prav tako večinoma elektronsko glasbo, ki jo je Antonioni uporabil v filmu, lahko zaznamo kot nečloveški element, ki človeka utiša.

Izstopajoči so trenutki v filmu, ko ljudje izginejo iz kadrov in pogled kamere zastane na prizorišču dogajanja. Antonioni je torej očitno hotel, da gledalec zares opazi filmsko prizorišče, se temeljito zazre vanj.

Lahko bi tudi rekli, da je prav zaradi slikarskega pristopa, poudarjenih, nenaravnih barv, ki jih je režiser uporabil v filmu, pa tudi samih kompozicij objektov pred kamero, film hkrati prežet z neko nenavadno vabljivostjo. Antonioniju ne gre za to, da bi moraliziral in zgolj opozoril na grozljivost industrijske pokrajine, ampak v njej išče in najde tudi lepoto – v geometrijskih strukturah industrijskih zgradb, svetlikajočih se barvitih površinah, v rdeči barvi rje ali v futurističnih arhitekturah. Ko gledamo pokrajino pred »očmi« kamere, se ta tudi nam zazdi fascinantna, energija industrijskih objektov, ki v njej vlada, pa močnejša od energije ljudi, ki so nosilci filmske zgodbe.

Giuliana ves čas filma poskuša zbežati iz okolja, ki je postalo njen dom, na koncu pa se odloči, da bo ostala, kjer je.

V eni od zadnjih filmskih sekvenc jo njen sinček vpraša, ali se ptiči, ki letijo skozi rumene strupene oblake, ne zastrupijo. Guiliana mu odgovori, da so se naučili v letu zaobiti oblake. In vendar nam je iz njene izreke jasno, da v svetu, v katerem sta se znašla skupaj s ptiči, ni možnosti, da bi se čemurkoli izognil.