Zunanje uho

Igor Likar: Brisanje resničnosti

Nam res ni pomoči?

Družbenopolitično kritično izredno aktualna arhivska radijska igra Brisanje resničnosti (1988) avtorja in režiserja Igorja Likarja 28. decembra 2020 ob 22:05 na Arsu kot da bi bila o dandanašnji, osamosvojeni slovenski politiki, a obenem zdaleč ne samo o njej

Ali nam res ni pomoči, se sprašujemo vsakič, kadar prisluhnemo kateri od arhivskih radijskih iger že izpred desetletij (ali si recimo tudi ogledamo katerega od tovrstnih filmov ali kaj podobnega), ki kljubujoč času še zmerom (ali pač spet) učinkuje družbenopolitično kritično izredno aktualno, kot da je prav o današnji družbi. Ob čemer malodane patetično ali kar fatalistično ugotavljamo, da se iz negativnih zgodovinskih izkušenj kot družba očitno ne naučimo ničesar. In za povrh skrajno naivno še zmerom pomislimo, da bi umetnost in kultura lahko vsaj malce spremenili družbo na bolje. A očitno ni tako, posebej kar zadeva tako imenovane družbene voditelje.
Natančno med igre te vrste sodi Brisanje resničnosti, pred skoraj že natančno 33. leti uresničena približno tričetrturna stvaritev dolgoletno prekaljenega avtorja in režiserja ter tudi glasbenega opremljevalca Igorja Likarja, ki se je v tokratnem terminu očitno nadvse dobrodošlega ponovitvenega predvajanja 28. decembra lani ob 22:05 na programu Ars izkazala kot družbenopolitično kritično izredno aktualna, saj skrajno prepričljivo učinkuje, kot da bi bila o dandanašnji, osamosvojeni slovenski politiki, a obenem zdaleč ne samo o njej, temveč še o (marsi)kateri v svetu. Ampak, ali bi igro zaradi tega, ker je bila uresničena že pred slovensko osamosvojitvijo, lahko označili kar za vizionarno ali pa se "samo" zgodovina brezupno ponavlja ...?
Nebrzdano umazanost političnega in kapitalskega zakulisja celo za ceno človeških življenj obravnava Likarjeva igra v dramaturgiji Pavla Lužana, zvočni uresničitvi tonskega mojstra Mira Marinška in igralskih oživitvah sicer žal že pred skoraj 13. leti veliko prezgodaj umrlega Slavka Cerjaka (radijski novinar Danijel Greif) pa Radka Poliča (radijski režiser Cimerman), Iva Bana (odgovorni urednik radia), Milene Zupančič (gledališka igralka in Greifova partnerica Mija) ter še številnih drugih, ki se pojavljajo v vlogah likov iz radijskega, teatrskega in družbenopolitičnega vsakdana: Tone Albreht, Zoran More, Janez Albreht, Janez Eržen, Franček Drofenik, Majda KohekJudita Zidar, Srečo Špik, Branko Šturbej, Iztok Jereb, Nataša Dolenc ter ne nazadnje Boris Kralj in Stanko Potisk kot predstavnika omenjenega umazanega zakulisja.
Zelo neposredno se igra začne s stopnjevano vznemirjenim pripovedovanjem moškega (v nadaljevanju izkazanega za novinarja Greifa), zvenečega kot po zvočniku oziroma radiu ali na posnetku, o tem, da se je med razkrivanjem ozadja naše družbene krize nepričakovano vpletel ali pa so ga, ne da bi vedel (in kar se nam zdi verjetnejše), vpletli v izredno nevarno zadevo, s tem ko je prišel do avtentičnega zvočnega posnetka sestanka skrivne lože, kjer je med posnetimi glasovi prepoznati nekatere najvidnejše osebe z različnih področij našega družbenega življenja, torej predstavnike nekakšnega lobija, ki izza (očitno zrežiranega) kaosa političnega dogajanja (in seveda mimo ljudstva) vodi svojo precizno načrtovano in vplivno "igro" predvsem za navidezno družbenokoristnimi projekti skritega povezovanja kapitala in centrov moči ... Zveni prepoznavno?
Zdaj da je že na begu, poroča Greif, ter da dokumentira in pazljivo skriva vse dokaze za svojo vse bolj napeto in nevarno avtodokumentarno dramo, ki jo zato prepušča v dokončanje svojemu edinemu res zaupanja vrednemu kolegu, radijskemu režiserju Cimermanu, ta pa po svojem prvotnem ne pretiranem verjetju v zvrst dokumentarne drame zdaj že ve, da je soočenje zvočnih fragmentov lahko pretresljivo, in si na njihovi podlagi prizadeva rekonstruirati potek Greifove zgodbe, da bi jo na njegovo izrecno željo naposled razkril javnosti.

Resničnost kot fikcija?

Zvočni fragmenti raznovrstno gradijo tudi vso igro, ki kot da je celo sama po sebi dokumentarna drama, od odlomka posnetka omenjenega sestanka lože, zvočno popačenega posledično zaradi skrivnega snemanja, prek posnetka Greifovega srečanja z osornim, arogantnim odgovornim urednikom radia, ki vse bolj nemilostno hoče vse skupaj prikriti, kot da se ni nikoli zgodilo, do ne nazadnje pristnega zakulisnega utripa neposredno med gledališko predstavo.

Temu radiofonskemu mozaiku organsko povezanih zvočnih fragmentov daje zelo svojstveno razsežnost njihova raznovrstna zvočnost, kako se fragmenti iz dokumentarno zvenečih, kot da slišanih na posnetkih, pretapljajo v živo delujoče tako rekoč tukaj in zdaj itn. Prav tako svojstveno vzdušje pa ustvarjajo glasbeni intermezzi z odlomki skladbe Gotham Lullaby velike ameriške skladateljice, pianistke in znamenite vokalistke Meredith Monk (z njene plošče Dolmen Music, 1981), ki učinkujejo pravzaprav elegično.
Dogajanje postaja brezizhodno in to najprej za Greifa, nato pa tudi za Cimermana, ki sicer uspe javno predvajati Greifovo zgodbo, vendar jo odgovorni na radiu naposled predstavijo javnosti kot fikcijo v slogu legendarne radijske igre Vojna svetov (War of the Worlds) znamenitega ameriškega mnogostranskega ustvarjalca Orsona Wellesa, ki je pred več kot osmimi desetletji bila neposredno predvajana načrtno med radijskimi novicami, saj je dokumentarno-poročevalsko učinkovito opisovala marsovsko invazijo in s tem med ameriškim poslušalstvom povzročila nepozabno paniko. Za razliko od tega pa je Greifova zgodba del radiofonske fikcije in obenem resnična, kar je izredno domiselno. Toda, če se jo smatra zares, je to brisanje resničnosti dejansko čista grozljivka - sploh, ker karavana gre naprej v duhu kaj nam pa morete ...! Kar je hočeš nočeš nadvse aktualno in pereče.