Na letošnjem LIFFU se 5 filmov poteguje za nagrado vodomec – z njo žirija izpostavi obetavne prvence ali druge filme perspektivnih filmskih avtoric in avtorjev z vsega sveta.
Filmska zgodovina je polna filmov o izgubi spomina. Človekovo spominjanje in možnosti, ki jih odpira igranje s časom in vednostjo gledalca, so sedmi umetnosti pisane na kožo. Tako kot si na kožo vgravira spomine Leonard v filmu Christopherja Nolana Memento ali kot se za izbris spomina odloči par v filmu Michela Gondryja Večno sonce brezmadežnega uma.
To sta le dva filma, ki odmevata v Sadežih pozabe, celovečernem igranem prvencu grškega režiserja in scenarista Christosa Nikouja. A treba je dodati, da filmu uspe povsem izvirna izpeljava zapleta. Sadeži pozabe zato gledalca postavljajo v poseben položaj: ne samo, da ga presenetijo, ampak od njega pričakujejo dober spomin, da bo film prevrtel nazaj vse do prvega prizora in ga – v prenesenem pomenu – pogledal znova.
Neimenovani lik, ki ga z izpraznjenim pogledom in otrplim obrazom odigra Aris Servetalis nekega dne izgubi spomin. Ne ve ne svojega imena niti pri sebi nima dokumentov. A ker v mestu že nekaj časa razsaja pandemija amnezije, oblasti vedo, kje mu lahko pomagajo. Odpeljejo ga na kliniko, kjer se vključi v program rehabilitacije z imenom Nova identiteta: dobi stanovanje in številne čudaške naloge. Še več, njihovo izpolnjevanje mora dokumentirati s fotoaparatom. Tako naj bi pridobil nove izkušnje, spomine, in počasi znova izumil samega sebe; tako rekoč »začel znova« kot otrok ujet v telo odraslega. Christos Nikou po projekciji na Noči evropskega filma:
»Distopični filmi so pogosto vsaj malo futuristični, sam pa verjamem, da delujejo močneje, če so bližje tako nam samim kot stvarem, ki jih poznamo. Verjamem, da je ekstenzivna raba tehnologije polenila naše možgane in vpliva na naš spomin, saj si danes marsičesa ni več treba zapomniti; če želimo priti iz ene točke na drugo, si raje pomagamo z googlovimi zemljevidi kot s spominom. Zato smo se odločili, da dogajanje postavimo v brezčasni, bolj analogni čas, kjer so zametki današnjih težav; da uporabimo skoraj pozabljene predmete, kot sta kasetofon in polaroid. Odločili smo se za nostalgičen ton filma.«
Nikouju uspe izdelati povsem samosvoj svet z zamolklimi, pastelnimi barvnimi odtenki, v katerem ne kraljujejo telefoni, računalniki, tablice in družabna omrežje, kamor v naši »resnični resničnosti« shranjujemo spomine. Ne preseneča, da se je Nikou kot asistent režije uril pri mojstrih, kot sta njegov rojak Yorgos Lanthimos in Richard Linklater, saj Nikouja z Lanthimosom povezuje estetizirana naklonjenost do čudaških, bizarnih svetov. Naj dodam še to, da so Sadeži pozabe so nastali v mednarodni koprodukciji, pri kateri je sodelovala tudi slovenska produkcijska hiša Perfo ter oblikovalca zvoka Sašo Kalan in Tom Lemajič.
Vsi trije filmi, o katerih govorimo danes, zgradijo samosvoj svet. Medtem ko ga Moj jutranji smeh in Sadeži pozabe opremita s prefinjenimi odmerki komičnega in bizarnega, je prvenec v Nemčiji živečega kosovskega režiser Visarja Morine poln tesnobnega razpoloženja.
Izgnanstvo, njegov psihološki triler z elementi grozljivke, predstavi Xhaferja, albanskega kemika v nemškem farmacevtskem podjetju, ki se počuti nadlegovanega in izključenega zaradi priseljenskih korenin. »Pojma nimaš, kako je biti tujec v tej zlagani deželi,« izbruhne med pogovorom z ženo Noro (igra jo Sandra Hüller), s katero sicer uživata ugodnosti srednjega razreda.
Xhafer (igra ga Mišel Matičević) ne vidi širše slike; tako je potopljen vase in v svoje težave. Kar je v filmu še posebej zanimivo, je grajenje mučnega razpoloženja. Rečeno z Woodyjem Allenom: Xhafer je paranoičen, a to še ne pomeni, da ga nekdo res ne preganja. Zanimiva je tudi njegova ambivalentnost: medtem ko se pritožuje nad odnosom »grdega, zlaganega sveta« do njega, ne opazi, kako ponižujoče se sam vede do ljubice, kosovske čistilke, in ne uvidi niti možnosti, da ga sodelavci ne marajo ne zato, ker je tujec, ampak preprosto zato, ker je kreten. Da ta pripomba pride iz ust njegove žene, je samo po sebi povedno.
Zadnji od filmov, Moj jutranji smeh, ima lahkotnejši ton, a nič manj resno temo: podaljševanje mladostništva v odraslost pod okriljem pokroviteljskih ali odsotnih staršev. Film Marka Đorđevića je suverena črna komedija, ki kaže naklonjenost do svojega protagonista, skoraj 30-letnega sramežljivega Dejana, ki je navezan na mamo, medtem ko mu gre pijani oče pošteno na živce.
Inteligentnost režiserjevega pristopa je razvidna iz kamere, iz nenavadnih mest, kamor jo postavi: statična kamera je, čeprav utegne gledalca dražiti, režiserjeva izjava, skladna z osrednjim filmskim motivom: z zataknjenostjo v nekem neobičajnem, komičnem položaju. Dejan tako kot kamera pasivno stoji, kamor ga postavijo, in moral se bo zgoditi že skoraj čudež, da se bo sam po svoji volji premaknil naprej.
