Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Uredništvo za kulturo

Urban Tarman

534 prispevkov



20.2.2024

Priporočila z Berlinala ter predavanje Žižka in Simonitija pred polno Gallusovo dvorano

Odhajamo v Berlin na 74. mednarodni filmski festival, od koder se s filmskimi priporočili oglaša poročevalka Ingrid Kovač Brus. V nadaljevanju se odpravljamo v Novo Gorico na razstavo prostorske instalacije nagrajencev festivala Pixxelpoint: Andreja Štularja in Janeza Grošlja. V Gallsuovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani bosta nastopila filozofa Slavoj Žižek in Jure Simoniti.


19.2.2024

Knjižne novosti Slovenske matice in zgodbe o Negovskih čeladah iz starejše železne dobe

Predstavljamo knjižne izdaje, ki jih je ob 160-letnici ustanovitve med bralce poslala Slovenska matica, in se podajamo v Novo mesto, kjer je v Dolenjskem muzeju na ogled arheološka razstava, ki povezuje zanimive zgodbe treh Negovskih čelad iz starejše železne dobe. Slišali boste tudi izjavo režiserja Christopherja Nolana, ki je sinoči ob prejemu britanske filmske nagrade za najboljšo režijo za film o očetu atomske bombe Juliusu Robertu Oppenheimerju spregovoril o vnovični potrebi po jedrskem razoroževanju.


12.2.2024

18. Festival gorniškega filma se začenja z Viharnikom z roba, ki med drugim predstavi začetke slovenskega alpinizma

Festival gorniškega filma se je v skoraj dveh desetletjih od ustanovitve specializiral za gorniške in alpinistične teme, za filmske upodobitve narave in športnih podvigov v gorah. V Cankarjevem domu v Ljubljani ga letos odpirajo s projekcijo celovečerca Viharnik z roba s podnaslovom 100 let Skalašev. Film, ki je nastal v koprodukciji RTV Slovenija, je režiral Igor Vrtačnik. Z igrano-dokumentarnim pristopom predstavlja začetke slovenskega alpinizma in njegove pionirske osebnosti, kot je Joža Čop, pa tudi društvena prizadevanja tedanjih gornikov v Turistovskem klubu Skala. Festival gorniškega filma bo v Ljubljani, Domžalah, Radovljici in Celju do sobote ponudil projekcije 35-ih filmov z vsega sveta. Slovenskih bo letos kar sedem, je v pogovoru z Urbanom Tarmanom povedal alpinist in direktor festivala Silvo Karo.


5.2.2024

O pestrem društvenem življenju v habsburškem Trstu

V oddaji Svet kulture bomo tokrat spoznali nekaj novih knjig za otroke in mladino ter monografijo avtorice Daše Ličen z naslovom Meščanstvo v zalivu, ki s predstavitvijo pestrega društvenega življenja v Trstu letoma 1848 in 1914 ponazarja vpetost nekdanjih intelektualcev v tedanje svetovne nazore.


26.1.2024

Stric

Ocena filma Izvirni naslov: Stric Režiserja: David Kapac in Andrija Mardešić Nastopajo: Predrag Miki Manojlović, Goran Bogdan, Ivana Roščić, Roko Sikavica, Kaja Šišmanović Piše: Muanis Sinanović Bere: Ivan Lotrič Stric je psihološka grozljivka, ki se z zgodbo sicer zgleduje po delih nekaterih velikanov evropske kinematografije, recimo Michaela Hanekeja, pa vendar pomeni izviren prispevek k filmski umetnosti. Pri tem se spretno ogiba zankam, ki si jih po lastni naravi neogibno nastavlja. Tako se na primer ogne neposredni politizaciji, ki bi lahko izvirala iz zastavljene pripovedi. Zgodba namreč pripoveduje o družini, ki jo izsiljuje moten sorodnik. Želi si podoživeti popoln božič iz otroštva v obdobju nekdanje Jugoslavije, ko jih je obiskoval kot mogočni stric, gastarbajter. Gastarbajterji so uživali velik ugled in so si lahko zaradi svojega dobrega zaslužka privoščili tudi objestnost, vsaj če verjamemo prikazu v filmu. Temu bi lahko sledil neposreden politični komentar, vendar je ideološka ost prepuščena interpretaciji gledalca. Ravno zaradi te nenujnosti za samo zgodbo pa se lahko še bolj izrazi kot pri neposrednem podajanju sporočila. Stric, ki ga v njegovi duševni iztirjenosti posrečeno zadržano in na videz normalnega upodobi legendarni Miki Manojlović, dobro preigrava tako imenovana razmerja moči med zatiralcem in zatiranim ter v skupini zatiranih. Čeprav se sprva zdi, da ima nad družino popolno oblast, nam film s počasnim odmerjanjem podrobnosti ponuja tudi drugačne poglede na položaj oziroma na izmuzljivo psihologijo zatirane skupine same. Pri tem uspešno zajame naravo tipičnih družinskih odnosov med zakoncema in potomcem. Igralka Ivana Roščić v okviru, ki bi ga lahko imeli tudi za kritiko patriarhata oziroma predvsem jugoslovanske moškosti, s svojimi veščinami dobro uprizori tudi uničevalnost narcisoidne figure matere ob podrejenem očetu. Pri tem je pomenljiv tudi odnos med materjo in hčerko, ki jo je stric ugrabil kot talko, s katero izsiljuje družino. Predvsem na začetku se občasno zazdi, da se film opira na nekatere scenaristične klišeje, ki sicer niso pretirano opazni in so pri taki zgodbi delno neizogibni, pa vendar nas njihova izpeljava lahko zmoti. A z razvojem v drugem delu in razpletom nas prepriča z izvirnostjo. Svojega grozljivega učinka ne dosega toliko s samim prikazom nasilja, ki ga zunanja sila izvaja nad skupino, temveč s prikazom posledic na čisto vsakdanje prakse te družine, kadar ni pod neposrednim nadzorom, oziroma s prikazom podrobnosti družinskega življenja, skozi katere odseva duševna uničevalnost podreditve, pa tudi grotesknost samega užitka v podrejenosti. Iz te grozljivosti izvira spoznanje, ki je osvobajajoče: v življenju so situacije, ki se zdijo brezizhodne, vendar za tem občutkom brezizhodnosti stoji tudi naš lastni prispevek, ki se ga je mogoče vsaj delno osvoboditi.


26.1.2024

Gepack

Ocena filma Režiser: Žiga Kukovič Nastopajo: Jan Gerl Korenč, Maks Dakskobler, Pia Skvarča, Robert Kladnik, Tine Ugrin, Matjaž Javšnik Piše: Igor Harb Bere: Ivan Lotrič Gepack je slovenski neodvisni film, ki je nastal po scenariju in v režiji najbolj priljubljenega slovenskega uporabnika Tiktoka Žige Kukoviča oziroma Kuxale. Vendar to na njem ni pustilo močnega pečata, prej nasprotno. Namesto gagov in dovtipov, ki polnijo prostor Tiktoka, nam ustvarjalci v Gepacku ponudijo izrazito tradicionalno zgrajen film, ki se zgleduje po delih Martina Scorseseja, Stevena Spielberga in seveda Mitje Okorna. Okvirna zgodba je preprosta – štirje prijatelji se po koncu izpitnega obdobja odpravijo na morje, toda eden izmed njih skrivoma tihotapi mamila. V dogajanje so vpleteni še dekleta, pokvarjen avtomobil, agresiven avtomehanik in sumničav carinik, a film je zgrajen predvsem na medsebojni dinamiki štirih glavnih likov. Ti pomenijo štiri različne stereotipe, vendar jih zasedba dovolj plastično oživi, da postanejo prepričljivi. Podobnosti z Okornovim filmom Tu pa tam izpred dveh desetletij so očitne, vendar je Gepack videti neizmerno bolj profesionalen in izpopolnjen. V tem času se je seveda močno izboljšala raven tehnologije, ki je dostopna tudi neodvisnim filmarjem, opazno pa je tudi vse delo, ki sta ga Kukovič in ekipa vložila v priprave in produkcijo. Ne le, da film ni videti amaterski, občasno celo preseneti z drznimi prijemi, kot je skrbno koreografiran dvominutni kader v nočnem klubu, v katerem se kamera premika med glavnimi liki in plesalkami. Čeprav bo brez dvoma postal uspešnica, saj so prve projekcije že razprodane in imajo nekatere šale potencial, da ponarodijo, pa ni brez napak. Te so predvsem posledica nedovršenosti zgodbe oziroma presečišč njenih različnih niti. Čeprav je osrednje dogajanje dobro predstavljeno in uravnoteženo, motivacije likov občasno niso popolnoma razumljive, glasbeni vložki so včasih predolgi in se premalo navezujejo na glavno zgodbo, konec z razlagalno montažo prebliskov prejšnjega dogajanja pa je pretiran, če že ne odveč. Kljub tem pomanjkljivostim je Gepacku težko kar koli očitati, saj iz vsakega kadra kipita kreativnost in navdušenje nad filmom. Kukovič je samouk, a ima občutek za filmski jezik in pripovedništvo, ki ju je tokrat vpregel v popolnoma komercialne vzorce, da bi ponudil mikaven in zabaven izdelek. Zgodba o prijateljih, ki potujejo na morje, kakopak kliče po primerjavi z Izletom, prvencem Nejca Gazvode iz 2011, in čeprav ga na ravni izpovedništva in vpraševanja o družbeni stvarnosti na novo ne doseže, bo zagotovo našel mlado občinstvo, ki ga bo enako posvojilo in poustvarjalo.


26.1.2024

Ogledali smo si filme Cent'anni, Gepack in Stric ter obiskali Jesensko filmsko šolo

Podajamo se v Trst, kjer je svetovno premiero doživel intimen, a hkrati univerzalen dokumentarni film Cent'anni. Režiserka Maja Doroteja Prelog je pred gledalci razgrnila zahtevno preizkušnjo, ki jo je pred njo in njenega partnerja postavilo življenje, a namesto načrtovanega filmskega prikaza zmagoslavja partnerjevega duha nad smrtonosno boleznijo gledalci nepričakovano vstopimo v svet njunih potlačenih čustev, ki prikipijo na dan med njuno kolesarsko turo po Italiji. Obiskali smo Jesensko filmsko šolo v Kinoteki in si ogledali filma Stric (na spletnem festivalu jadranske mreže filmskih festivalov) in Gepack, ki igra v kinu.


25.1.2024

"Namesto veličastnega potovanja s kolesom je kamera posnela najina potlačevana čustva": Režiserka Maja Doroteja Prelog o svojem celovečernem dokumentarnem prvencu Cent’anni.

V življenju – in s filmom ni nič drugače – se zgodijo presenečenja in zahtevne preizkušnje, ki jih človek – s pomočjo bližnjih – lahko premaga. Snemanje dokumentarnega filma Cent’anni o partnerjevi zmagi nad smrtonosno boleznijo, levkemijo, se je prevesilo v odkrivanje nezaceljenih ran dolgoletnega partnerskega odnosa, je povedala režiserka Maja Doroteja Prelog, gostja oddaje Razgledi in razmisleki. Njen celovečerni dokumentarec Cent’anni oziroma Sto let, ki bo na filmskem festivalu v Trstu doživel svetovno premiero, je med ustvarjanjem sam od sebe zavil v nepričakovano smer: namesto načrtovanega prikaza veličastnega zmagoslavja človekovega duha nad telesom in boleznijo gledalec tako vstopi v univerzalno in hkrati intimno izkušnjo, ki je skupna ljudem v dolgotrajnih in predanih partnerskih zvezah. Potlačena čustva, zamere in nezaceljene rane prej ali slej privrejo na dan in nič drugače ni v filmu Cent’anni. Z Majo Dorotejo Prelog se je pogovarjal Urban Tarman. Na fotografiji: Blaž Murn in Maja Doroteja Prelog v filmu Cent'anni (2024); vir fotografije BSF in SFC.


20.1.2024

Nesrečna bitja

Ocena filma Izvirni naslov: Poor Things Režiser: Yorgos Lanthimos Nastopajo: Emma Stone, Mark Ruffalo, Willem Dafoe, Ramy Youssef, Christopher Abbot, Suzy Bemba, Jerrod Carmichael, Kathryn Hunter, Vicki Pepperdine, Margaret Qualley, Hanna Schygulla Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Bella je nesrečna lepotica, ki naredi samomor s skokom z mostu. Genialni zdravnik dr. Godwin Baxter jo z eksperimentalnim postopkom vrne v življenje, vendar pa se mora kot odrasla ženska z možgani otroka vsega naučiti na novo. Bella se izkaže za inteligentno ter hitro učljivo in v zrelem telesu kmalu odkrije lastno seksualnost. Z odvetnikom, ki pripravlja predporočno pogodbo med Bello in Baxterjevim pomočnikom, pobegne na avanturo po Evropi. Celovečerni film Nesrečna bitja, zmagovalec festivala v Benetkah, je nova mojstrovina grškega šampiona avtorskega filma Yorgosa Lanthimosa. Posnet je po provokativnem romanu in z blagoslovom pokojnega škotskega avtorja Alasdairja Graya. Dogajalni čas je deloma abstrahirana viktorijanska doba, vendar s svojo tematiko še kako nagovarja naš tukaj in zdaj. Zgodbo požene v tek frankensteinovski zdravnik, sicer pa gre žanrsko za presek znanstvene fantastike, drame, razvojnega romana in črne komedije. Lanthimos z neverjetno veščino in z vrhunskim nastopom ustvarjalno vedno pomembnejše Emme Stone krmari med karikaturo in satiro, pri čemer z vsakim prizorom ponudi nov miselni izziv. Stalno se vrača k temam kot so vprašanje ženske emancipacije in patriarhata, determiniranosti in izkoriščanja, vloge spolnosti pri osebni neodvisnosti in opolnomočenju, vprašanja družbene neenakosti in feminizma, pri čemer ne pozabi zbujati dvomov v prikazano. Skratka, kot že doslej avtor postavlja bolj vprašanja kot ponuja odgovore in kot v prejšnjih filmih Yorgosa Lanthimosa gre tudi tokrat za sijajno sociološko analizo z dodatkom lingvistike in filozofije, pri čemer se vsega loteva z nemara največjo mero humorja doslej. Ta smešna plat celovečerca Nesrečna bitja korenini predvsem v nelagodju in brechtovskem učinku potujitve, ki se ga poslužuje pri vseh elementih kinematografskega jezika. Tu se tudi kaže, kako temeljno pomembna je arhitektura pri oblikovanju miselnega prostora filma in dojemanja notranjega sveta junakov. Spremembe v vizualnem pristopu tako spremljajo tudi razvoj likov, predvsem seveda večpomensko odraščanje Belle Baxter iz izkrivljenega črno-belega viktorijanskega okolja prek bohotnega art-deco razcveta v pisan futurizem. Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da so Nesrečna bitja prvi avtorski celovečerec, ki je videti, kot da bi ga vizualno zasnovala umetna inteligenca. Pri fotografijah, ki so izdelane s pomočjo digitalnih algoritmov, običajno lahko razberemo številne reference, spojene v nove podobe, vendar nam intuicija govori, da je nekaj pri teh slikah narobe, da so očitno »nenaravne«. In točno ta občutek zbujajo prizori Nesrečnih bitij – pri čemer je najbolj briljantno, da je prav to vprašanje naravnosti tudi temeljna poanta Lanthimosovega dela …


20.1.2024

Adamant

Ocena filma Izvirni naslov: Sur l'Adamant Režiser: Nicolas Philibert Piše: Urban Tarman Bere: Igor Velše Adamant francoskega režiserja dokumentarnih filmov Nicolasa Philiberta je samo na prvi pogled alegorija, ki je našla filmsko upodobitev. Dvonadstropna železno-lesena hiša zaobljenih oblik z dvižnimi senčili, ki razpirajo krasne poglede na Seno, se je naselila na splavu. Sidro je privezala v središču Pariza pri mostu Charlesa de Gaulla. Plavajoča stavba je nastala šele pred kratkim in postala dnevni center za ljudi z duševnim težavami. Ladja na reki, kot jo spoznamo v Adamantu, je precej več kot pregovorna »ladja norcev«, o kateri pripovedujejo alegorije od antike do francoskih poststrukturalistov z Michelom Foucaultem na čelu. Foucault je pred dobrega pol stoletja pisal o tem, kako je – moderna doba še posebej intenzivno – oblastne in disciplinske mehanizme podredila racionalnosti in racionalizaciji. Široko pahljačo človeške drugačnosti in samosvojosti je z uveljavljanjem norm izrinila na drugo stran: v domeno norosti. Adamant uporabnice in uporabniki radi obiskujejo. S terapevti, psihiatri in socialnimi delavci gradijo skupnost bolj na kreativnih impulzih kot na morebitnih primanjkljajih članov: spodbujajo izražanje, ustvarjanje, komunikacijo. Ljubiteljsko umetniško ustvarjanje in strpna skupnost, kjer so sodelujoči opazno naklonjeni drug drugemu; to je najbrž prav tako zdravilno kot farmacevtske učinkovine. Toda obiskovalci Adamanta, ki jih režiser povabi pred kamero, so realistični. Frédéric jasno pove, da so zdravila zanj temelj: brez njih bi verjel, da je Jezus; namesto da bi sodeloval v filmu, bi verjetneje plaval v Seni. Philibertov dokumentarec je posnet observacijsko, vendar kamera, ki jo usmerjata s psihiatrinjo Lindo de Zitter, ni vzvišena ali distancirana »muha na steni«, ampak deluje podobno kot v Družini in Domu slovenskih dokumentaristov Roka Bička in Metoda Pevca. Ko režiser recimo z brega opazuje center in na ladijskem mostu prepozna obiskovalce, malce nerodno zumira in nas opozori, da gledamo film in ne resničnosti same. Adamant ni spoliran izdelek in v tem je njegov čar. V nekem trenutku zaslišimo glas izza kamere. Režiserjevo oko je namreč odprto za dialog: ne samo sprašuje, ampak tudi odgovarja na radovedna vprašanja portretirancev. Razvidno je, da je v montaži režiser pripravljen predčasno končati kakšen že malo mučen prizor ali na drugi strani iskrivemu in duhovitemu sogovorniku pustiti, da razvije krhko misel do konca. Zdi se, da dnevni center stoji na mestu, zunaj časa, medtem ko Sena in z njo običajno dogajanje v družbi utečeno tečeta naprej. Tako je najbrž vedno bilo in film v tem smislu ne dodaja aktivistične komponente. Adamant je film za vse radovedne duše, ki razumejo, kako pomembno je, da v družbah ohranjamo prostore, kjer je z mislimi mogoče plavati tudi proti toku, ne le z njim.


20.1.2024

Šterkijada

Ocena filma Režiser: Igor Šterk Nastopajo: Silva Čušin, Janez Škof, Jernej Gašperin, Tito Novak, Blaž Setnikar, Saša Pavček, Primož Pirnat Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Šterkijada, življenjska odisejada jadralca Jureta Šterka, intimno portretirana skozi filmske oči njegovega sina Igorja, je film o svobodi. Tisti svobodi, v kateri lahko svoje sanje ne le sanjaš, ampak jih tudi uresničiš, o svobodi, ki izpolnjuje najbolj skrite želje, a je hkrati to tudi tista svoboda, v kateri večkrat ni prostora za potrebe bližnjih, partnerja, otrok, družine … Svoboda posameznika je v svojem najglobljem bistvu verjetno vedno nekoliko egocentrična in cena zanjo po navadi ni prav majhna. Zato se ji scela lahko predajo le redki in Jure Šterk se ji je predal vse do v valove skrivnosti zavitega konca. Vendar pa Šterkijada ni biografski portret enega naših najdrznejših jadralcev, ki je na doma izdelanih jadrnicah premikal meje mogočega in čigar misteriozno usodo smo pred skoraj natanko petnajstimi leti spremljali tudi popolni nepoznavalci – tak film bi verjetno lahko posnel marsikateri režiser – ampak je predvsem močna avtobiografska refleksija enega najvidnejših slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ponuja edinstven intimen vpogled v kompleksno dinamiko svoje primarne družine. Igor Šterk se je žalostnih, trpkih, a hkrati komičnih in absurdnih družinskih trenutkov, ki jih sam omenja kot glavne gradnike Šterkijade, lotil predvsem – pošteno. Verjetno se je v subjektivnosti spomina marsikaj že davno izgubilo, a gledalec tega ne občuti, saj je zgodba sem in tja tako absurdna, da v resnici enostavno ni moglo biti kaj dosti drugače, nosilni trije liki – poleg očeta Jureta še mama Vojka in seveda Igor, osrednji katalizator zgodbe – pa so prikazani stvarno in neolepšano, brez tako privlačne črno-bele karakterizacije, tako rekoč z vseh plati, tudi tistih nekoliko manj pohvalnih. Igralska zasedba vseh treh je brezhibna. Silva Čušin, ki je bila menda sploh edina možna izbira za upodobitev Vojke Šterk, je v čakanju na vedno odsotnega moža, kar sčasoma seveda pusti tudi določene posledice, z minimalistično natančnostjo preigrala celo paleto čustvenih stanj od obupa do apatije in spet nazaj. Jernej Gašperin se je odlično znašel razpet med ne le dvema, ampak več ognji družinskega in osebnega kaosa, Janez Škof pa je s svojo iskrivo zvedavostjo in neizčrpno strastjo do vedno novih življenjskih dogodivščin, verjetno zadel v samo bistvo avanturističnega duha Jureta Šterka. Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več – je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa jo je vsak družinski član razumel na svoj način.


19.1.2024

Kino Volta: Kako je James Joyce v Trstu snoval prvi kino v Dublinu

Kako je James Joyce ob začetku 20. stoletja tedaj še kot učitelj v Trstu s svobodomiselnimi podjetniki že gledal naprej in snoval odprtje prvega kina na Irskem? Odgovor bodo prikazali konec na festivalu v Trstu v dokumentarcu Kino Volta režiserja Martina Turka, gosta tokratne oddaje. Pridružite se nam v naslednjih minutah tudi pri razmislekih o enem od najboljših filmov lanskega leta, Nesrečnih bitjih Jorgosa Lanthimosa, Šterkijadi Igorja Šterka ter dokumentarcu Adamant Nicolasa Philiberta.


12.1.2024

Igralci o Šterkijadi

Eden od najbolj nagrajevanih in nadarjenih slovenskih režiserjev, Igor Šterk, se v svojem sedmem celovečercu Šterkijada s podnaslovom Okoli sveta, mimo doma vrača v obdobje svojega odraščanja od 70. let prejšnjega stoletja naprej. S skrbno izbrano scenografijo Marca Juratovca, doživetimi igralskimi nastopi in brezkompromisnim scenarijem se spominja svoje ožje družine: pokojnih staršev, mame Vojke, ki ga je pred kratkim zapustila, in očeta Jureta, legendarnega jadralca, ki se je pred 15 leti brez slovesa poslovil na svoji zadnji plovbi okoli sveta. O filmu so po premieri v ljubljanskem Kinodvoru spregovorili igralci: Janez Škof, Silva Čušin in Jernej Gašperin.


12.1.2024

Zlo ne obstaja

Ocena filma Izvirni naslov: Aku wa sonzai shinai Režiser: Ryusuke Hamaguchi Nastopajo: Hitoshi Omika, Ryo Nishikawa, Ryuji Kosaka, Ayaka Shibutani, Hazuki Kikuchi, Hiroyuki Miura, Yuto Torii, Taijiro Tamura Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Takumi in njegova osemletna hčerka Hana živita umirjeno, odmaknjeno življenje v podeželskem kraju sredi neokrnjene narave nedaleč stran od Tokia. Preživlja se s priložnostnimi deli, ki jih opravlja za sokrajane – skupnost živi v miru in medsebojni povezanosti. V kraj prispeta predstavnika podjetja iz Tokia, ki želi pri njih zgraditi glamping naselje, s temi načrti pa se prebivalci ne strinjajo, saj bi nepovratno poseglo v okolje in njihov način življenja. Povzetek filma zveni kot zelo trendovska fabula o razmerjih med naravo in kapitalom, med tradicijo in razvojem, sonaravnim bivanjem in brezobzirnim izkoriščanjem. Vendar je več kot to – mednarodno najbolj izpostavljen japonski avtor srednje generacije Ryûsuke Hamaguchi s spretnim nizanjem dialoških drobcev in vsebinskih namigov, predvsem pa z zagonetnim zaključkom iz navidez preproste pripovedi naredi eksistencialno fresko. Celovečerec Zlo ne obstaja je zanimiv filmski organizem, ki se začne kot videoinstalacija – z dolgo vožnjo kamere, usmerjene v krošnje zimskega gozda. Nadaljuje se kot observacijska drama, ki z razdalje opazuje vsakdanje življenje krajanov in njihovo mirno bivanje, povezano z naravo. V dramo pridejo elementi Čehova s konfliktom od zunaj, hkrati pa spoznamo tudi antagoniste, predvsem skozi dolge dialoške pasuse, kakršne poznamo že iz avtorjevega prejšnjega filma Drive My Car, velikega zmagovalca festivala v Cannesu leta 2021. In nazadnje, preobrat v ekološki horror ali pretresljivo zagonetko, ki nas vrne k naslovu filma in odpre več vprašanj kot ponudi odgovorov. Kot lahko preberemo, je tudi sama zgradba celovečerca Zlo ne obstaja doživljala organsko rast iz avdiovizualne meditacije s temo narave, brez dialogov, prek ekološke pripovedi o rušenju harmonije do metafizičnega premisleka o temeljih bivanja. Težko bi rekli, da je kakšen od sestavnih delov filma boljši ali slabši, njihov spoj pa je bržkone tisti, ki filmu prinaša nagrade na festivalih, med drugim tudi srebrnega leva v Benetkah. Konec gledalcu spodmakne tla izpod nog in razpre delo v smer različnih interpretacijskih možnosti. Predvsem se zdi, da nas hoče s šokantno kodo zbuditi – težko bi namreč rekli, da ne obstaja družbeni, lahko bi rekli celo malomeščanski konsenz okrog enačb narava=dobra in kapitalizem=slab. Pa so stvari res tako preproste? Je narava res dobra ali slaba sama po sebi? Smo ljudje del nje ali zunaj nje?


12.1.2024

Bili smo na premieri Šterkijade Igorja Šterka, v Slovenski kinoteki pa se začenja retrospektiva filmov Petra Musevskega

Šterkijada je avtobiografski portret družine Igorja Šterka, v ospredju katerega je odnos med sinom in zaradi jadralnih podvigov pogosto odsotnim očetom. V slovenski art kino mreži se je zavrtel tudi film Zlo ne obstaja Ryusukeja Hamaguchija – dobitnik velike nagrade žirije v Benetkah. Med 12. in 30. januarjem se v Slovenski kinoteki s filmskim ciklom posvečajo spominu na slovenskega igralca Petra Musevskega. Prav tako v Kinoteki 11. januar posvečajo delu Alexandre Halkin – v oddaji Gremo v kino boste lahko slišali pogovor s filmsko kuratorko in ustvarjalko iz Chicaga, ki že od konca 90. let avtohtone skupnosti v Mehiki in na Kubi z vzpostavitvijo medijskih centrov spodbuja k produkciji lastnih videoposnetkov in s tem k prezentaciji samih sebe skozi medij filma.


10.1.2024

Bela krajina za radovedneže in ljubitelje ter pregledna razstava DLUM

Ob prehodu v novo leto Društvo likovnih umetnikov Maribor tradicionalno pripravi pregledno razstavo najnovejših umetniških del svojih članic in članov in izbere nagrajence. Medtem so v Črnomlju predstavili zbornik Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki predstavlja enega najbolj izčrpnih virov o pokrajini vpeti med Gorjanci in reko Kolpo.


10.1.2024

Šterkijada: Okoli sveta, mimo doma

V ljubljanskem Kinodvoru so pripravili premiero novega igranega celovečerca režiserja in scenarista Igorja Šterka. V svojem sedmem celovečercu Šterkijada se je Igor Šterk posvetil svoji družini. V filmu s podnaslovom Okoli sveta, mimo doma je predstavil svoje odraščanje v družini, ki so jo zaznamovali jadralski podvigi očeta Jureta Šterka. Premiera se je odvila v posebnem ozračju. Potem ko je pred 15 leti na jadranju okoli sveta izgubil očeta Jureta Šterka, se je nedavno poslovila njegova mati, Vojka, in njej je bila posvečena sinočnja projekcija. V vlogi Vojke Šterk je zaigrala Silva Čušin: "Kot mi je govoril Igor, je imela zelo rada igralski poklic, ampak ji nikoli ni uspelo priti bližje zraven. Bila je zelo postavna, lepa in je zelo skrbela zunanji videz pod vso to nesrečo, ki jo je najbrž nosila pod sabo glede na vsa ta leta, ko je čakala na moža." Igor Šterk se v Šterkijadi neizprosno spominja svojih staršev, pogosto odsotnega in nase osrediščenega očeta, ter mame, ki je moževe avanture nemočno opazovala. Režiser se samokritično spominja tudi samega sebe. V njegovi vlogi je zaigral Jernej Gašperin: "Igorjeva želja je bila, da igralci v filmu ne prevzamemo vloge negativca ali pozitivca; da smo vsi krvavi pod kožo. Je pa res, da je Igorjev lik opazovalec in poslušalec v filmu; ne razvija lastne zgodbe, ampak je bolj priča temu, kar se dogaja mami in očetu in seveda to pušča na njem sledi." Razlog za film niso bili jadralski podvigi in tragično izginotje očeta; kar ga je pritegnilo, so bili trenutki v njihovi družini: žalostni, trpki, a hkrati komični in absurdni, takšni, ki odslikavajo kompleksnost odnosov, pa je o filmu, ki prihaja na redni kino spored, pred premiero zapisal Igor Šterk. Foto: SFC


9.1.2024

''S sivim na sivem se ne da pomladiti, temveč le spoznati'': V Cankarjevem domu razstava knjižnih in revijalnih naslovnic Alena Ožbolta in cikel predavanj sodelavcev Društva za teoretsko psihoanalizo

Filozofija in vizualno oblikovanje imata več skupnega, kot bi morda ocenili na prvi pogled. To nam dokazuje obsežen opus skoraj 300 naslovnic filozofske zbirke Analecta in revije Problemi, pod katerega se podpisuje Alen Ožbolt, vizualni umetnik in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Svoj prepoznaven opus naslovnic v zadržanih in elegantnih odtenkih sive, srebrne, črne in bele že tri desetletja in pol pripravlja v sodelovanju z Društvom za teoretsko psihoanalizo in zdaj je na ogled na razstavi v prvem preddverju Cankarjevega doma v Ljubljani. Izhodišče Ožboltove oblikovne osnove je v filozofiji, in sicer v Heglovem citatu: ''Ko filozofija slika svoje sivo na sivem, tedaj se je neka podoba življenja postarala, in s sivim na sivem se ne da pomladiti, temveč le spoznati.'' Ob razstavi Ožboltovih naslovnic z naslovom Srebrna okna Društvo za teoretsko psihoanalizo pripravlja nov cikel predavanj filozofov Alenke Zupančič, Petra Klepca, Jele Krečič, Roberta Pfallerja, Jureta Simonitija, Slavoja Žižka, Franka Rude in Mladena Dolarja. Pobudnica projekta je filozofinja Jela Krečič. Pred mikrofon jo je povabil Urban Tarman in jo vprašal, kakšna so teoretska izhodišča razstave Ožboltovih naslovnic in cikla predavanj z naslovom Sivo na sivem. Foto: Urban Tarman


29.12.2023

Najbolj nagrajevani filmi leta '23

Pred nami so zadnji dnevi leta in v naslednjih minutah se bomo sprehodili po minuli filmski sezoni. Po katerih si bomo zapomnili leto '23? Izpostavili bomo nekaj najbolj nagrajevanih domačih in tujih filmov in znova slišali prejemnike nagrad ter odlomke iz recenzij naših kritikov.


22.12.2023

Ptičar

Ocena filma Režiser: Robert Černelč Nastopajo: Dejan Berden, Maruša Majer, Pavle Ravnohrib, Lara Simona Taufer, Tina Mauko, Žan Pirman, Matej Gnamuš Černelč, Janez Žilavec, Erika Žilavec, Simon Berden, Tanja Buzeti, Branko Horvat, Franc Solina, Vladimir Vlaškalić, Anja Vrdlovec, Vanja Zadravec Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Ptičar se ukvarja s filmom kot ne samo z enim od možnih medijev za pripovedovanje zgodbe, ki temelji na besedi in dialogih, temveč kot specifičnim medijem, ki deluje onkraj jezika. Zgodba tudi ni časovno linearna, mešajo se različni časi, ki niso nakazani s kakim posebnim prijemom. Lahko bi rekli, da Ptičar para živce, vendar umetniškemu sladokuscu nikoli ne da misliti, da je to povsem zaman, čeprav ga pripelje do meje takšnega prepričanja. Samo iz vizualnih znakov, dogodkov in njihove montaže, iz dolgih statičnih kadrov namreč skušamo sestaviti celoto, ki testira našo zmožnost koncentracije. Med gledanjem postane očitno, da se bo na koncu zgodila ena od dveh stvari: ali bo film mojstrsko priveden do razrešitve in razjasnitve ali pa bo propadel. Na srečo smo najbližje prvi možnosti. Vse se razjasni in na svoje mesto pride v nekaj potezah. V osnovi gre za metafilm, torej film o filmu. Ptičar se v veliki meri navezuje na tradicijo nemega filma, specifično na Slepe soproge Ericha von Stroheima iz leta 1919. Gre za poklon temu delu ob njegovi stoti obletnici, iz tega pa lahko tudi sklepamo, do kod sežejo idejne zasnove Ptičarja. Kljub temu pa ne gre za suho filmsko študijo, temveč, tako kot pri referenčnem filmu, za čustveno zgodbo o zakonski ljubezni, izgubi in hrepenenju. Iz oblikovnih razlogov je jasno, zakaj je uporabljenih malo besed, obenem pa tišina poudarja čustva in izrisuje njihov spekter. Kljub začetni misterioznosti, celo grozljivosti, nas nenaden obrat popelje v vsakdanjost, običajno človeško bolečino in toplino, ki ju izriše v občutljivih in lepih orisih. Kritiko bi lahko usmerili na neprevprašano instrumentalizacijo živali, konkretno kanarčka. Seveda je poudarjeno, da med filmom ni bila poškodovana nobena žival, vendar je film, kot je to večkrat dokazal, odličen medij za raziskovanje oziroma kontemplacijo možnosti razumevanja živalske perspektive onkraj samo našega pogleda nanje. V tem pogledu Ptičar kljub svoji eksperimentalnosti ostane precej konvencionalen. Morda znotraj izjemno zastavljenega okvirja kdaj zaškripa izvedba. Kakšna tišina se zazdi pretirana, kakšen izraz se v danih okvirih, kjer vsak trenutek šteje in je pozornost usmerjena na vsak detajl, zdi preveč izumetničen. V splošnem pa lahko govorimo o uspešno izpeljanem umetniškem projektu, katerega vrednost lahko v naših očeh še dodatno zraste ob zavedanju, da je narejen s skoraj ničnim proračunom, začeli pa so ga snemati brez vseh sredstev. Vedno je prijetno videti umetnost, ki temelji na entuziazmu in želi kar najbolj dosledno slediti svojim lastnim pravilom.


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt