Letošnji Rožančev nagrajenec, avtor najboljše esejistične knjige, je pesnik: to se razbere v njegovih esejih in sliši v njegovih odgovorih
Esad Babačić že desetletja soustvarja sodobno slovensko kulturo: najprej kot pevec skupine VIA Ofenziva, nato z vrsto pesniških zbirk kot pesnik, letos pa se je knjižno predstavil še kot esejist in je za esejistično prvenko Veš, mašina, svoj dolg dobil Rožančevo nagrado. V esejih piše o ljudeh, ki jih je srečal, videl, o trenutkih, ki jih je doživel. In čeprav stke občuteno podobo preteklosti, celo galerijo antoloških vinjet, ga zanima svet tukaj in zdaj, svet, ki se izgublja, ki je daleč od najboljšega vseh možnih svetov. Predvsem pa je avtor rojen pripovedovalec: pripoveduje z občutkom, ne da bi zdrsnil v neskončen egotrip, ampak pripoveduje bralki in bralcu z željo, da bi ga slišala. Za nameček je knjiga poklon Vodmatu (Lahko se odseliš z Vodmata, vendar se on ne bo nikoli izselil iz tebe.), vsebuje pa tudi kar nekaj občutenih vrstic o avtorjevem razmerju do očeta. Več o zbirki in seveda panku je Esad Babačić povedal v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
