Aktualno

Izkušnje s prvega virtualnega slovenskega knjižnega sejma

Upam, da se prihodnje leto vidimo v fizični obliki

Virtualni Slovenski knjižni sejem je uradno končan. Ker pa bodo knjigarne zaradi epidemije še naprej zaprte, bodo sejemski del podaljšali do prihodnje sobote. In kakšne so izkušnje s prvim virtualnim slovenskim knjižnim sejmom?

Virtualni knjižni sejem ne more ustvariti vzdušja fizičnega sejma, na katerem se obiskovalec težko upre želji, da ne bi kupil vsaj ene knjige. Gneča, pogovori z avtorji, fizične stojnice s kupi knjig in ustvarjalno vrvenje vtisnejo v obiskovalce pečat. Letos pa tega pečata ni. Občutek je, da slovenskega knjižnega sejma ni bilo. Fizičnega gotovo ne, vendar se zdi, da je tudi virtualni šel mimo.

Pričakovanja organizatorjev so bila nizka. Slišali smo besede: najlažje bi bilo, če sejma ne bi organizirali; če bo prodaja dosegla 20 odstotkov fizičnega sejma bomo zadovoljni; do zadnjega smo upali, da bomo lahko izvedli fizični sejem.

Vendar bi pričakovali nekaj več. Pričakovali bi več spletnih pogovorov z avtorji, v ospredju pa smo videli program, ki je bil namenjen strokovnim udeležencem sejma. Sejem tudi ni dajal občutka, da na njem sodeluje 100 založb, da je vseslovenski.

Pa vendar, katera založba je tista, ki lahko v Sloveniji prva vrže kamen, ker ima sama postavljeno dobro spletno prodajo in promocijo. Nekaj jih sicer je, vendar jih je malo.

Organizacija tovrstnih sejmov je eksperiment, ki so se ga nekateri v svetu letos lotili prvič, nekateri pa si ga niso upali.

Virtualni slovenski knjižni sejem je nastal v okviru danih zmožnosti. Pripravljali so ga ljudje, ki so profesionalci pri organizaciji fizičnih sejmov. V virtualnem prostoru pa niso najboljši. Upam, da se prihodnje leto vidimo v fizični obliki.