Pripravili smo pogovor z letošnjo prejemnico Aškerčeve nagrade za življensko delo za varovanje in ohranjanje slovenske arhivske dediščine ter posredovanja le-te v javnost
Marija Hernja Masten je poklicno pot leta 1971 začela v Zgodovinskem arhivu na Ptuju, ki mu je ostala zvesta do leta 2011, ko se je uradno upokojila. Svoj poklic doživlja kot poslanstvo, ki se ni zaključilo v pokoju. V ptujskem arhivu se je soočila z vsemi izzivi, ki jih prinaša arhivsko delo. V začetku njene kariere se je moderna slovenska arhivistika šele uveljavljala, porajala so se številna strokovna vprašanja. Sodelovala je v raznih projektnih skupinah, ki so uvajale standarde na področju vodenja evidenc, popisovanja, dela z ustvarjalci, arhivske zakonodaje, razstav in stikov z javnostmi. Delala je na pripravi metodoloških kriterijev za izdelavo vodnikov, inventarjev in drugih pripomočkov za uporabo arhivskega gradiva.
V okviru znanstvenega dela, ki ga je posvetila raziskovanju starejše zgodovine ormoško-ptujskega območja, je izvedla mnoga predavanja in znanstvene simpozije ter pripravila številne razstave. Njeno raziskovalno delo je prispevalo k celovitejšemu poznavanju lokalne in širše slovenske zgodovine. Med najpomembnejše projekte, ki jih je vodila, spada raziskovanje obeh ptujskih statutov (1376 in 1513), raziskovala je pečate in grb mesta Ptuja, ptujske meščane, mestno hišo, njena zadnja obsežna raziskava pa je bila posvečena zgodovini dominikanskega samostana. Glede na večletno sodelovanje, ki ga je imel ptujski arhiv s Kasaškim klubom Ljutomer, je Marija Hernja Masten postavila Muzej ljutomerski kasač. Zbrala je nekaj tisoč dokumentov in predmetov ter ustvarila največjo zbirko arhivskih virov za rejo in tekmovalni šport kasačev na Slovenskem.
Skupaj z Nado Jurkovič je v letih 2012–2015 uredila arhiv minoritskega samostana in slovenske minoritske province sv. Jožefa s sedežem na Ptuju. Bila je ena glavnih sodelavk projekta Arhivski fondi in zbirke v SFRJ za SR Slovenijo iz leta 1984 ter urednica obeh vodnikov po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva na Ptuju (1985, 2009). V ptujskem arhivu je začela tudi z izdajo arhivskih virov (Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 1684–1917 iz leta 1995, Urbar gospoščine Gornji Ptuj 1597 iz leta 2008) in inventarjev (npr. dva zvezka Urbarji gospoščine Hrastovec 1555–1848).
Vzpostavila in ohranjala je številne povezave z arhivi v tujini. Pomemben je njen prispevek pri evidentiranju za slovensko zgodovino pomembnega arhivskega gradiva v Štajerskem deželnem arhivu, še zlasti za potrebe restitucije gradiva iz Avstrije.
V letih 1996–1998 je bila predsednica Arhivskega društva Slovenije. Tudi v društvu je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije v mednarodnih arhivskih krogih. Navezala je stike s številnimi stanovskimi društvi, zlasti iz sosednjih držav. Posebej velja omeniti mednarodni kolokvij Delovne skupnosti srednjeevropskih arhivskih društev, ki ga je na Ptuju organizirala leta 1996.
Njeno delo je bilo vedno usmerjeno v javnost, vse z namenom popularizacije arhivske stroke, spoštovanja pisne kulturne dediščine ter seznanjanja javnosti s pomembnostjo arhivov pri prevzemanju, urejanju in ohranjanju arhivskega gradiva.
(nekoliko skrajšano besedilo utemeljitve Arhivskega društva Slovenije ob podelitvi Aškerčeve nagrade za življensko delo l.2020 sogovornici)
