Enodejanka OB SVITU Stanislava Biničkega je imela zgodovinski pomen tako v obdobju nastanka kot tudi leta pozneje, saj je prinesla nov glasbeni žanr, ko v Srbiji še ni bilo možnosti za razvoj glasbenega življenja – kajti kot je znano, prvi poskusi opernih uprizoritev, ki so nastajali od srede 19. stoletja naprej, niso zagotavljali dovolj trdnih temeljev za tako bogat repertoar, kot je cvetel v zahodni Evropi in Rusiji. Prvič zato, ker srbski skladatelji tistega časa niso imeli ravno veliko predhodnikov, po katerih delih bi se lahko zgledovali, drugič pa tudi zato, ker ni bilo profesionalnih reproduktivnih glasbenikov, zato tudi občinstvo ni bilo vajeno te oblike umetnosti, saj še ni minilo prav dosti časa, odkar je knez Miloš porajajoče se beograjsko meščanstvo seznanil s klasično glasbo. Ravno zaradi takih okoliščin je Binički sprva hotel kar odpovedati premiero svoje opere, a si je potem premislil, saj se mu je vendarle zdelo, da je skrajni čas, da tudi v Srbiji opera požene korenine. Tako njegova enodejanka ne pomeni le edukacijskega instrumenta, s katerim je hotel občinstvo seznaniti z novo glasbeno obliko, pač pa je hkrati tudi njegov prispevek k razvoju nacionalne zavesti.
Iskanje
