Piše Tonja Jelen,
bere Mateja Perpar.
Prvenec Vse ali nič nekdanjega novinarja in zdaj pisatelja Anžeta Voha Boštica je s tematskih vidikov najprej roman o življenju mladega odraslega in o politiki. Kritično pretresanje zareže že s težavo zaposlovanja sveže diplomiranega politologa in s tem povezanimi eksistencialnimi vprašanji. Pri tem avtor natančno izpisuje dogajanje in posledice, ki jih take težave povzročajo. Voh Boštic pri tem predstavi tudi družinski okvir protagonista Franja, ki je iz enostarševske družine iz tako imenovane province zaradi prve službe odšel v prestolnico. Sociološka plat je v obravnavanem delu izjemno dobro izrisana, saj upošteva vse zakonitosti in temelje.
Roman Vse ali nič sicer jezikovno ne preseneča, v kontekstu neoliberalizma pa je vreden premisleka. Prikazuje življenje diplomiranega posameznika in s tem odstira vsa vprašanja, ki ga doletijo na novem začetku po koncu študija. Razpravljanje o začetnih možnostih in o tem, kako se bo lahko izobraževal in uspel v življenju, je izredno smiselno vloženo, prav tako tudi namig, da se idejnemu loku neoliberalizma kljub uporu proti dodobra vpeljanemu sistemu ne moremo upreti. Vedno smo namreč vpeti v sistem, tudi če se mu naivno ali premišljeno želimo izogniti ali živeti na drugačen način, najsi bo že v zrelih letih ali šele na začetku karierne poti. Roman je umeščen v srednjo ali severno Evropo, jasno pa je zavedanje o splošnih posledicah političnih odločitev v celotnem svetu.
Iz več vidikov zanimiv razvojni roman spretno razgrinja notranje mehanizme politike. Junaku Franju se končno le nasmehne sreča – ali celo nesreča – da zaide v politične vode. Pisatelj Anže Voh Boštic se seveda tudi tukaj ne izogne problematiki neplačevanja in zaposlovanja mladih ter v nadaljevanju delitvi po veri ali na leve in desne stranke, kar pa med mladimi ne sproža pomislekov in nasprotovanj. Izmišljena imena političnih strank sledijo strankarskim idejam, prav zaradi teh pa se dogajanje v romanu zaostri. Manevriranje med opazovanjem, doživljanjem, mobingom, lažmi in napetostmi znotraj stranke in pozneje med ostalimi strankami je premišljeno in sistematično prikazano. Kaj je resnica, ni vedno ugotovljeno. Pomembno je samo to, da gre v romanu na vse ali nič, najsi bo to Franjevo povprečno dostojno življenje ali celotna politika. Pri tem avtor ne pozablja na stranske like in likinje, ki so danes še lahko vpeti v odločanje, jutri pa ne več. Zamenljivost posameznika je tudi v svetu belih ovratnikov pač vsakdanja.
A protagonist kljub predstavljenim teminam in začetni vzvišenosti ne želi izgubiti samega sebe. Še vedno verjame v pravičnost in poštenje in pogosto dvomi o karierni poti, na kateri se je znašel. Pomemben sprožilec razmislekov o tej poti je tudi njegova mama. Ta je kot znanilka vesti, ki vsake toliko potrka in skorajda potrdi protagonistovo nejevero in neugodno občutenje v novem svetu. Vez med materjo in sinom je v romanu pomembna; avtor nakaže tudi Franjevo skrb in hvaležnost do nje. V času pogostega problematiziranja družinskih travmatičnih odnosov v leposlovju je tak izpis redek in pomemben kazalec, da je lahko tudi drugače.
Razvojni roman Anžeta Voha Boštica Vse ali nič preseneča v opisih odzivov ljudi in se tehtno sooča z vprašanji preživetja mladih. Pri tem je pomembno, da ne gre samo za politiko – takó je namreč na vseh področjih dela. Najbolje pa je, da človek na etičen način sledi samemu sebi. Vmesne poti med vse ali nič namreč ni.
Iskanje
