Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2022
Meta Hočevar je arhitektka, scenografka in režiserka, kostumografka, profesorica. Je pa tudi pisateljica. S pisanjem je pritegnila pozornost na začetku leta 1997, ko je v Sobotni prilogi mesec dni objavljala dnevniške zapiske. Sicer pa je napisala dve knjigi o scenografiji in oblikovanju odrskega prostora. Prva je Prostori igre iz leta 1998 in druga Prostori mojega časa z letnico 2020. V obeh knjigah se posveča fenomenu prostora samega, prostoru kot »ujeti svetlobi«, kot sama pravi, in še posebej prostoru v gledališki predstavi: »Vsaka uprizoritev ustvari sebi lasten sistem odnosov v času dogajanja med zgodbo, prostorom in gledalcem, med slišnim in vidnim. Prostor ne govori, je pa zelo zgovoren.« preberemo. To sta knjigi, ki ju mora prebrati vsak, ki se ukvarja z razmislekom o obstoju fenomena prostora, v katerega se človek rodi in brez katerega ne more bivati. Pa tudi vsak, ki bi rad pogledal v skrivne plasti pod površino domišljenega gledališkega dogodka, še posebej likovne in scenografske.
Drobnarije, nova knjiga Mete Hočevar, kot da s prvima dvema in vsem, kar dela in je delala, nima nič skupnega – bela naslovnica s svetlo modrim robom, na njej avtoričina risba: čolniček iz papirja na vodi. Drobna risba ene izmed drobnarij. V knjigi je še več njenih risb, ki ilustrirajo in komentirajo, dopolnjujejo, o čemer piše: ptice na električnih žicah, luna, ki postane krompir, deklice, ki se dotikajo oblakov, hiša, ki je pravzaprav ženska – Tazgrajéna, kot se je reklo in je pomenilo: na pravi politični liniji; čoln na morju, s katerega stresajo pepel, moški, ki je padel s tepke. Krhke podobe – nekaj potez, ki se zdijo, kot da se bodo razblinile, stalile, odšle. Pri zadnji izmed njih piše: »ODŠLA BOM …« Na njej je drobna deklica s kitkami in vejico španskega bezga. Ne more se preriniti skozi množico ljudi, ki so prišli pozdravit svobodo.
Ilustracije korespondirajo z besedilom, z drobnarijami o tem in onem, ki jih je veliko več kot risb. Razdeljene so v tri poglavja z naslovi Mama, Španski bezeg, Vse je igra. Meta Hočevar se z njimi vrača daleč nazaj: v otroštvo, v mladost, včasih pa tudi v ne tako zelo oddaljeno preteklost. Ampak vedno v preteklost. Kot bi hotela z besedami zatipati v neki skoraj pozabljeni trenutek, obuditi občutek, kako ga je doživljala in kako se tega doživljanja spomni, ga ohraniti s tem, da pride na papir. Zato uporabi jezik od takrat. Zapiše, kaj je slišala reči, kako je kaj razumela, kako so njene otroške besede opisale, kar je videla, dojemala, kar se ji je zgodilo in kako. Včasih nas v tem spomni na Nathalie Sarraute in roman Otroštvo. V njem je francoska avtorica z nekakšnim preverjanjem same sebe skušala zabeležiti najmanjše vzgibe iz otroštva, kot se jih je spomnila in kakor so jo zaznamovali. Toda Meta Hočevar je s svojim pisanjem veliko lahkotnejša, tudi humorna in neobremenjena, predvsem pa pušča prosto pot igrivosti in domišljiji:
»Deček se ji je nasmehnil in pokimal. Tudi ona se je nasmehnila. Mogoče se ji je vse skupaj samo zdelo. Mogoče sta bili to dve prikazni, mogoče je bil čudež. Slišala je, kako so se ženske enkrat pogovarjale, da se je neki ženski iz sosednje vasi prikazala Marija. Da je stala sredi poti, stegovala roke, kot bi nekaj prosila, potem pa izginila.«
V zgodbi Praznik pa beremo:
»Mogoče je tole izmišljeno ali pa tudi ne? Mogoče je resnično, ne vem več, kje se konča resnica in kdaj se spremeni v fantazijo. Pa saj to je vseeno. Ne vem, katera vrata sem odprla na tem dolgem hodniku in v čigavo zgodbo me je odneslo.«
Kljub fantaziji in sprijaznjenosti, da je svet, posebej tisti v preteklosti, tak, kot se ga spomni (lahko pa da je povsem drugačen), se skozi pripovedi in drobce pripovedi Mete Hočevar oblikuje resničnost povojnega obdobja v Ljubljani, zaznamovanega s tedanjimi navadami, izrazi, pa tudi morda ne ravno s pomanjkanjem, bolj s skromnostjo, ki nima v sebi nič tragičnega ali obremenjujočega. In s politično resničnostjo, do katere pa ne zavzema stališča. Bilo je, kot je bilo, v otroških očeh in ušesih so ostale podobe in besede, ki v svoji prostodušnosti izražajo bistvo sporočila med vrsticami:
»V hišo dobimo nove stanovalce. Na podstreho se vselita dve tovarišici, Fani in Zinka. Njima rečemo Tazgorne. V klet se naseli ena družinica, njim rečemo Taspodni. Ludvikova in Janezova soba je prazna. Tja se vseli teta Micika s sinom Janezom in hčerko Bebo, ker je njihov oče tudi nekam izginil. Tako so bili že trije izginuli. Eden je bil Tabel, drugi je bil Tardeč, tretji, ta od tete Micike, pa je bil Taplav. Tako so rekli. In na vrhu so bile Tazgorne in v kleti so bili Taspodni.«
Drobnarije Mete Hočevar so zelo osebno in posebno pisanje, včasih namerno preprosto in včasih meditativno poetično o komaj še dosegljivih krhkih drobcih preteklosti, včasih pa neposredno, svobodno in brez dlake na jeziku o pojavih in dogodkih, ki v bralcu, skupaj z zapisanim, zgane in dvigne na površje njegove izkušnje tako iz bližnje kot iz daljne preteklosti.
