Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere:Bernard Stramič.
Ljubljana : Knjižna zadruga, 2019
Knjiga Ervina Fritza Savinjčanke je izšla v tisoč štiristotih izvodih. Sklepali bi lahko, da jih je toliko, bralk in bralcev seveda, v vsej Savinjski dolini. Pesmi so ovite v tri barve: belo, črno in rdečo. Tako jih je obarvala Barbara Demšar. Da pesmi niso kar tako tja v en dan, zagotavlja kdo drug kakor župan občine Prebold. Za širšo prepoznavnost, pesmi seveda, pa poskrbi na koncu dodan Besednjak manj znanih besed in pojmov.
Za priokus savinjske govorice je tu nekaj vrstic iz pesmi Jes pa gospod Kus:
„Biu sm hauzarski srotek, doma iz fabriških hauzov,
gospod Kus pa una dva so bli iz fabriške vile,
pet cimrov, u predsob pa telefon direkt u fabriko.“
Navedek poleg slogovnega pristopa izraža tudi izhodišče, ki mu je pesnik zvest skozi celotno svoje pesnikovanje. Med bralci je namreč znan tudi in predvsem po svojih zbadljivkah. Pesnjenje Ervina Fritza vsebuje vsaj dve skrajnosti: zbadljivost, ki meji na obrekovanje, a je takšen le njegov slogovni način, in pa zbor vrhunskih pesmi, ki sestavljajo vidno mesto na Slovenskem.
Na takšen način je treba brati tudi te pesmi oziroma s pesnikovo besedo: savinjčanke. Večinoma so bile spesnjene v slovenskem glavnem mestu, a ne vse, kakor je zapisano v knjižnem kazalu. Da so sveže, dokazujejo zraven dodane letnice. Da je njihova tema široka in presegajoča zgolj Savinjsko dolino, pa tako ali tako ni treba posebej dokazovati. Razdeljene so na posamezne sklope, ki se ujemajo s pojavom tako poimenovanega kulturniškega turizma. V takšnem smislu lahko znova poudarimo s presežki ovenčano število knjižnih izvodov, ki gravitira na trume, gruče in ekspertne skupine, iščoče še skrivajoči se narečni izraz, ki je v svoji sramežljivosti še nepoknjižen. In da bi bilo takšno seznanjanje z nepremičninsko kulturno dediščino kar se le da zabavno, razvedrilno in navdihujoče, pa poskrbi sam pesnik, ko sporoča, da je opevana dolina prepolna ljubezni v vseh oblikah. Nekakšen bio eko bordel, bi lahko označili. V dodanem besednjaku sicer ni prav posebnih besed, ki bi tozadevno usmerjale, a saj se ve, da je tisto manj znano še okusneje. Ob vsesplošni demografski in še kakšni ogroženosti bi nemara lahko pomislili, da je pesniška zbirka, naslovljena s samostalnikom ženskega spola in to v množini, feminističen priročnik, a seveda ni, čeprav ni daleč od tega. Ženskost, vpesnjena in na nek način tudi obdelana, ki je temelja sestavina teh pesmi, je ženstvenost igrivosti, je ženstvenost v svojih skrajnejših legah ali v počutju, ki ni usklajeno z ustaljeno rabo, je ženstvenost, ki jo pesmi ravno prav obarvajo s preteklostjo in ji dodajo sedanjost na način, ki doni naprej in ne le odzvanja. Ervin Fritz v teh pesmih preseže svojo zbadljivost, saj so vbodi takšne vrste, ki igraje opozarjajo na nekatere še ne presežene stereotipe. Pesmi plemeniti tudi način zamolčanja oziroma suspenz smisla, ki še poudarja žensko zastrtost, ob tem pa tudi njeno odprtost.
