»Pisala je literaturo v najširšem pomenu besede; ne le umetniško, temveč tudi publicistično in znanstveno. Pisala jo je neposredno: ko je črtala izraze, odlomke, poglavja ali prepovedala celotna dela. Pisala jo je posredno: ko je avtorje globila, tožila, sodila in zapirala, ko je plenila in uničevala izdaje, a tudi tedaj, ko ni dovolila novih periodičnih glasil in od založnikov zahtevala visoke kavcije. In ne nazadnje, pisala jo je v obliki samocenzure.« To je spoznanje, ki ga zapiše dr. Marijan Dović v uvodu k zborniku znanstvenih razprav Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju. Zbornik je eden izmed rezultatov istoimenskega triletnega raziskovalnega projekta, ki sta ga sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije te Narodna in univerzitetna knjižnica iz programa, ki ga financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Tokrat pretresamo vprašanja, kaj sploh je in kakšne oblike cenzure poznamo, kako je določila razvoj slovenske literature, publicistike, kulture sploh in, ne nazadnje, slovenskega narodnega gibanja v devetnajstem stoletju.
Iskanje
