Iskanje
"Kaj je slovenska ilustracija? Je ilustracija kot univerzalni jezik sploh lahko nacionalno opredeljena?" Tako se v spremnem besedilu razstave Slovenska ilustracija – nepričakovano razkošje sprašuje Samira Kentrić. Čeprav je vizualni jezik težko zamejevati, so še najboljši odgovor morda prav dela ilustratorjev in ilustratork. Na razstavi na Frankfurtskem knjižnem sejmu je izpostavljenih deset nagrajenih ilustratorskih imen, to so: Zvonko Čoh, Maja Kastelic, Tomaž Lavrič, Polona Lovšin, Andreja Peklar, Lila Prap, Alenka Sottler, Damijan Stepančič, Peter Škerl in Ana Zavadlav. Še dvaintrideset avtorjev in avtoric je predstavljenih z nekoliko manjšimi reprodukcijami, šestinšestdeset pa so jih vključili v katalog. Ta ima posebno vlogo tudi na razstavi, saj je sestavljen iz kartic, ki si jih lahko obiskovalci izberejo in odnesejo s seboj. Kakšni so odzivi in kakšen pomen ima takšna predstavitev? Tudi o tem razmišljajo Tina Bilban, članica strokovne komisije za pripravo razstave in predsednica slovenske sekcije IBBY, Maša P. Žmitek, ilustratorka in vodja Centra ilustracije, Samira Kentrić, ilustratorka in avtorica besedil ter Tina Popovič, vodja zavoda Divja misel. Razstavno opremo predstavita nagrajeni avtorici Sara Badovinac in Sara Škarica, svoje mnenje o razstavi pa je delilo tudi nekaj obiskovalcev.
Razstavo je produciral Center ilustracije, ki deluje v okviru zavoda Divja misel.
Foto: FB stran Centra ilustracije
"Kaj je slovenska ilustracija? Je ilustracija kot univerzalni jezik sploh lahko nacionalno opredeljena?" Tako se v spremnem besedilu razstave Slovenska ilustracija – nepričakovano razkošje sprašuje Samira Kentrić. Čeprav je vizualni jezik težko zamejevati, so še najboljši odgovor morda prav dela ilustratorjev in ilustratork. Na razstavi na Frankfurtskem knjižnem sejmu je izpostavljenih deset nagrajenih ilustratorskih imen, to so: Zvonko Čoh, Maja Kastelic, Tomaž Lavrič, Polona Lovšin, Andreja Peklar, Lila Prap, Alenka Sottler, Damijan Stepančič, Peter Škerl in Ana Zavadlav. Še dvaintrideset avtorjev in avtoric je predstavljenih z nekoliko manjšimi reprodukcijami, šestinšestdeset pa so jih vključili v katalog. Ta ima posebno vlogo tudi na razstavi, saj je sestavljen iz kartic, ki si jih lahko obiskovalci izberejo in odnesejo s seboj. Kakšni so odzivi in kakšen pomen ima takšna predstavitev? Tudi o tem razmišljajo Tina Bilban, članica strokovne komisije za pripravo razstave in predsednica slovenske sekcije IBBY, Maša P. Žmitek, ilustratorka in vodja Centra ilustracije, Samira Kentrić, ilustratorka in avtorica besedil ter Tina Popovič, vodja zavoda Divja misel. Razstavno opremo predstavita nagrajeni avtorici Sara Badovinac in Sara Škarica, svoje mnenje o razstavi pa je delilo tudi nekaj obiskovalcev.
Razstavo je produciral Center ilustracije, ki deluje v okviru zavoda Divja misel.
Foto: FB stran Centra ilustracije
Slikar, performer in vsestranski umetnik Yoshio Nakajima ustvarja že sedem desetletij. Pri štirinajstih letih je pobegnil od doma in se v iskanju svojega lastnega umetniškega izraza iz vaškega okolja preselil v velemesto, Tokio. Na začetku ustvarjalne poti sta ga navdihovala dadaizem in takrat sodobna japonska umetniška skupina Gutai. Pozneje se je preselil v Evropo, kjer živi in dela še danes. Navkljub častitljivi starosti, Nakajima ima kar 85 let, je na povabilo Galerije Vžigalica prišel v Ljubljano in svojo retrospektivo Umetnost je vedno naslednja možnost odprl z dolgim in živahnim performansom skupaj z umetnico Chico Fukushima. Pred mikrofon smo poleg umetnika povabili tudi poznavalca Nakajimove umetniške prakse dr. Williama Marottija, profesorja zgodovine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Na povabilo oddelka za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je Marotti ob razstavi pripravil tudi predavanje o Nakajimovem ustvarjanju. Nakajima je ustvarjal v obdobju, ki je bilo zaznamovano z umetniškim in političnim vrenjem. Njegovo delo simbolizira takraten izstop umetnikov iz muzejev in galerij ter upor proti konformizmu. Yoshio Nakajima, Ginza, Tokio, Japonska, 2023 © foto Sakae Okatomi / Arhiv družine Nakajima (izrez)
20 min • 05. 12. 2025
Marina Abramović in Ulay, ikoni performativne umetnosti, sta se spoznala pred 50 leti v Amsterdamu in ugotovila, da imata oba rojstni dan 30. novembra. Bila sta vsak iz svojega družbenopolitičnega okolja – ona iz Jugoslavije, on iz Nemčije. Postala sta ljubimca in umetniški tandem, ki je spreminjal zgodovino. V svojem prvem performansu Relation in Space leta 1976 na bienalu v Benetkah sta gola uprizarjala silovite trke teles. Potem sta nenehno preizkušala svoje telesne in duševne meje, v akcije pa vključevala tudi občinstvo. Iz dveh energij sta se zlivala v tretji jaz, ki se je na koncu tako zgostil, da je razpadel nazaj na dvoje, in po dvanajstih letih sta se na Kitajskem zidu z 90-dnevno hojo naproti ob srečanju simbolično poslovila. Velika razstava v Cukrarni z naslovom Art Vital, ki se odpira prav na rojstni dan obeh umetnikov, se osredinja na njuno skupno pot, in sicer najobsežneje do zdaj, marsikaj je na ogled prvič. Nastala je v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman, kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Ob razstavi bodo uprizorili tudi rekonstrukcije nekaterih performansov. Ob tej priložnosti se je za Likovne odmeve z Marino Abramović pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Neža Tuma
35 min • 28. 11. 2025
Libanonsko-ameriški umetnik Walid Raad se v Moderni galeriji v Ljubljani predstavlja z obsežno razstavo Festival (ne)hvaležnosti. Na ogled so dela, ki jih kontinuirano ustvarja v sklopu treh projektov: The Atlas Group, Skice tega, kar bi lahko zatajil (Scratching on Things I Could Disavow) in Sladke besede: Bejrut (Naročila) (Sweet Talk: Beirut (Commissions)). Razstavo dopolnjujejo tudi dela, ki so nastala posebej za to priložnost. Fotografa, ki se sicer izraža skozi paleto ustvarjalnih praks, v pogovoru predstavlja kustosinja Zdenka Badovinac. Foto: Sanja Rejc
25 min • 21. 11. 2025
Glavno mesto Francije je te dni v znamenju tedna fotografije in 28. mednarodnega fotografskega sejma Paris Photo. Sejem, ki je bil ustanovljen leta 1997, velja za najpomembnejšo platformo za raziskovanje fotografije in podobe ter spodbujanje dialoga med zgodovinskimi deli in sodobnimi praksami. Z več kot 200 galerijami in 45 založniki Paris Photo ponuja bogat program, razdeljen v pet segmentov. Iz Slovenije se je letos posebne okrogle mize udeležil Dejan Sluga, programski vodja ljubljanske Galerije Photon, ki je tudi nam podrobneje predstavil fotografsko dogajanje v Parizu in pod stekleno streho Velike palače. Foto: Pixabay
19 min • 14. 11. 2025
Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga. Foto: Žiga Bratoš
32 min • 07. 11. 2025
