Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Uredništvo za kulturo

Izidora Pevec

504 prispevkov



23.5.2024

Mladen Stropnik – adijo pecivo

V Mestni galeriji Ljubljana odpirajo razstavo Mladena Stropnika, ki se v svojih vizualno preprostih delih dotika predvsem tem spolnosti, tranzicije, smrti, sprostitve in (ne)dela. Uveljavljeni umetnik srednje generacije deluje v različnih medijih, zanj pa so značilni humor, vizualna napetost del ter skoraj otroško čudenje in doživljanje sveta. Ob projektih Mladena Stropnika odpovejo ustaljeni mehanizmi razumevanja umetniškega dela, je v katalogu zapisala kustosinja razstave Barbara Sterle Vurnik. In res je njihovo privlačnost težko zagrabiti. Čeprav vizualno izčiščena dela morda delujejo abstraktno, je za njimi pogosto konkretna življenjska izkušnja ali spomin, na katero kdaj napeljuje tudi naslov. Posnetek lista papirja, ki plapola na zobotrebcu, zapičenem v modro kroglico, z naslovom ko spim, na primer namigne na dihanje. Delo a boš šot pa sestavlja ogledalo z luknjo, v kateri je cigareta, ki ga spominja na prijatelja: Številni objekti na razstavi so namenjeni gledalčevi interakciji z njimi, k raziskovanju pa spodbuja tudi sama postavitev, saj se umetniška dela širijo onkraj razstavnih prostorov. Kot je za Stropnika značilno, je k sodelovanju povabil nekaj umetnic in umetnikov, razstavo pa spremljajo tudi performansi.


17.5.2024

Nominiranci nagrade skupine OHO se predstavijo

Nagrada skupine OHO, ki jo podeljuje zavod P.A.R.A.S.I.T.E., je že vrsto let naša osrednja nagrada za mlade umetnike in umetnice. Čeprav je dosežek že uvrstitev med nominirance, ki jih izbere mednarodna žirija, pa je bil medijske pozornosti doslej deležen predvsem nagrajenec, ki so ga razglasili ob odprtju razstave. Potem ko žirija izbere nominirance, imajo ti namreč približno dva meseca časa, da pripravijo nova umetniška dela za razstavo. Letos so to nekoliko spremenili – razstava del Maje Bojanić, Lucije Rosc, Dominika Štibernika in Nežke Zamar je že na ogled, kdo pa je prepričal žirijo, bo znano ob zaprtju.


3.5.2024

Adriena Šimotová je pripovedovala o iskanju odnosa in stika

Adriena Šimotová morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. Znana so njena krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. Letos bo minilo deset let od umetničine smrti, in ob tej priložnosti vas ponovno vabimo k poslušanju pogovora, ki je nastal ob razstavi njenih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Pogovor s kustosom razstave in umetničnim dolgoletnim sodelavcem Pavlom Brunclikom je tedaj sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.


26.4.2024

O 60. umetnostnem bienalu z Markom Jenkom

Beneški bienale, ena od najpomembnejših prireditev sodobne umetnosti, je praktično vedno deležen tudi kritik. Nič drugače ni letos, ko si je kurator Adriano Pedrosa za izhodišče zamislil naslov Tujci povsod. Na dvodelni osrednji razstavi v Giardinih in Arsenalu v ospredje postavlja predvsem umetnost globalnega juga, staroselcev, samoukov, kvir umetnic in umetnikov ter tistih, ki so migrirali. Na izhodiščno temo se kot vedno v večji ali manjši meri odzivajo tudi nacionalni paviljoni. Ti v primerjavi s precej zgodovinsko zasnovano osrednjo razstavo Adriana Pedrose bolj osvetljujejo aktualne probleme in vprašanja. Pogled v preteklost je seveda legitimno izhodišče, a se zdi, da nam razstava o spregledanih zgodovinah in nezahodnih modernizmih ne ponudi dovolj konteksta in informacij, sploh, ker gledamo dela iz različnih podoročij in kontekstov. Dr. Marko Jenko iz Muzeja Lah pa izpostavlja tudi precejšnjo predvidljivost letošnjega bienala. Foto: Dejan Habicht


26.4.2024

Istanbul – obrazi svobode in 4. koncert cikla VIP

Istanbul je bil kot prostor neposrednega stika med kontinenti in civilizacijami, sposoben vsrkati, prepletati in spremeniti vse, ki so se v njem naselili, preberemo ob fotografski razstavi Mance Juvan, ki jo odpirajo v ljubljanski Moderni galeriji in ki želi opozarjati na spremembe v tem mestu. Napovedujemo tudi koncert cikla Vokalno-inštrumentalni program orkestra Slovenske filharmonije. Stolno cerkev sv. Nikolaja bo napolnila glasba Antona Brucknerja, dirigiral pa bo ugledni nemški dirigent Holger Speck.


18.4.2024

Prvi vtisi po odprtju slovenskega paviljona v Benetkah

V Benetkah so se v sklopu predogleda 60. umetnostnega bienala začela vrstiti odprtja nacionalnih paviljonov. Prireditev, ki poteka pod krovnim naslovom Tujci povsod, se tudi letos odvija v luči političnega in vojnega dogajanja. Po več protestih proti udeležbi Izraela na bienalu, so ustvarjalci nedavno sporočili, da paviljona ne bodo odprli, dokler v Gazi ne bo dosežen dogovor o prekinitvi spopadov in izpustitvi talcev. Odprl pa se je že slovenski paviljon, ki je letos prvič zgolj v javnem prostoru – v parku med obema ključnima prizoriščema bienala. Vlogo paviljona je prevzela industrijsko izdelana klet, do katere nas vodijo stopnice, ki ustvarijo dramaturgijo naših pričakovanj in poti v umetniški objekt. Projekt sta pripravila umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar. Tik po odprtju se je z umetnico in komisarko projekta, vršilko dolžnosti direktorice Moderne galerije Martino Vovk, pogovarjala Iza Pevec.


17.4.2024

Odprtje slovenskega paviljona Skrivnost vrta zate

V Benetkah se danes v okviru predogleda tamkajšnega umetnostnega bienala odpira slovenski paviljon. Ta bo prvič zgolj v javnem prostoru, s projektom Garden Secret for You oziroma Skrivnost vrta zate pa se predstavlja umetnica Nika Špan. Letošnji bienale bo pod vodstvom kuratorja Adriana Pedrose v ospredje postavil tujce in na to temo se odziva tudi naš projekt, ki pa tujost razume na nivoju umetniškega objekta. Naš paviljon bo v javnem prostoru Benetk deloval kot tujek pravi umetnica Nika Špan, ki je na fotografijo tega nenavadnega objekta med skulpturo in arhitekturo naletela na spletu in se najprej vprašala – kaj je to? V ospredju bo tudi tema nacionalnega paviljona. Ta sistem nacionalnih paviljonov je za beneški bienale značilen. Ker Slovenija stalnega paviljona nima, prostora v Arzenalu pa nismo uspeli pravočasno pridobiti, se letos predstavljamo malce izven obeh osrednjih prizorišč. V tej lokaciji in nenavadni tujosti objekta, ki bo v vlogi paviljona, pa se, tako kurator Vladimir Vidmar stikajo tudi naša pozicija v mednarodnem umetnostnem prostoru ter želje in pričakovanja glede predstavitve na bienalu. Garden Secret for You – Skrivnost vrta zate pa Vidmar opiše tudi kot nemogoči objekt – klet sredi mesta, v katerem kleti niso mogoče.


17.4.2024

Zakaj je klet postala naš paviljon na 60. beneškem bienalu?

Ko se približamo nekdanjemu rastlinjaku med Giardini in Arzenalom v pričakovanju slovenskega paviljona, uzremo nenavaden objekt z industrijskim značajem in obliko, ki po večini ni vidna. Gre za industrijsko izdelano klet, namenjeno vkopu v zemljo, tokrat razstavljeno na površju. Do nje vodijo kovinske stopnice, v notranjosti pa nas pričaka izkušnja, ki spodbudi razmislek o naravi umetniškega dela in naših pričakovanj. Umetnica Nika Špan in kurator Vladimir Vidmar sicer s projektom Skrivnost vrta zate poudarjata tri vidike poti in tujosti, kar je tudi tema letošnjega bienala, kot si jo je zamislil kurator Adriano Pedrosa. Kaj natančneje je mišljeno s tujostjo in potjo, sta pojasnila v pogovoru, ustavili pa smo se tudi pri vprašanju umeščenosti projekta Skrivni vrt zate v javni prostor. Foto: Katja Korba/STA (izrez iz originalne fotografije)


12.4.2024

Umrl je Gustav Gnamuš, občutljivi kolorist

V 83. letu starosti je umrl slikar Gustav Gnamuš, ki spada med najvidnejše predstavnike slovenskega abstraktnega slikarstva. Cenjen je bil predvsem kot občutljiv kolorist, za svoje delo pa je prejel tako Jakopičevo kot Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Gnamuša poznamo predvsem kot slikarja barve. Njegove žareče barvne ploskve nas lahko spomnijo na mojstra abstraktnega ekspresionizma Marka Rothka, a je Gnamuš barvo razumel manj mitološko. V zgodnejših delih je izhajal iz figuralike, a se je potem obrnil predvsem k raziskovanju sevanja in atmosfere barve ter odnosov med barvami in oblikami; njegove slike bi lahko označili tudi kot meditativne. Diplomiral je leta 1966 na ljubljanski likovni akademiji, kjer je pozneje bil tudi profesor za risanje in slikanje. Leta 2000 je bila v Moderni galeriji v Ljubljani na ogled njegova retrospektiva, devet let pozneje pa še v Galeriji Murska Sobota. Gnamuševa umetnost zrcali avtorsko vsebino in svetovni nazor predvsem s svojo mirnostjo, je zapisal Jure Mikuž in še, da ima barva v njegovem delu sugestivno in hipnotično vsebino. Doživljanje slike naj bi umetnik nekoč primerjal z izkušnjo astronavta v kabini vesoljske ladje, izgubljene v brezsmernosti univerzuma. Ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2001 pa je Gustav Gnamuš spomnil tudi na staro modrost, da moramo, če hočemo dojeti nevidno, kolikor je le mogoče globoko prodreti v vidno.


8.4.2024

Knjižni sejem v Bologni in filmski festival Diagonala v Avstriji

Danes se je v Bologni odprl knjižni sejem knjig za otroke in mladino, kjer je letos Slovenija častna gostja. Logotip častnega gostovanja je sestavljen iz šumnikov – ti so slovanska posebnost, podnaslov pa se glasi: In kaj se je zgodilo potem? Sejem je sicer namenjen mednarodni strokovni javnosti, pričakujejo pa okoli 30.0000 obiskovalcev. Oziramo se še v Avstrijo, kjer se odvija filmski festival Diagonala ter ocenjujemo predstavo To je tekma Slovenskega ljudskega gledališča Celje.


5.4.2024

Enozvezdične ocene – voden ogled

Kadar se odpravimo na potovanje, se danes pogosto obrnemo tudi k spletnim zapisom in ocenam. In če bi preverili, kaj so na Googlu o nekaterih znamenitostih Ljubljane zapisali tuji in domači obiskovalci, bi o Zmajskem mostu lahko našli takšna mnenja: "Most z zmaji. Raje pojdite kam drugam." "Nikoli nisem bil v Sloveniji, le sovražim zmaje" Tudi Ljubljanski grad ali Tromostovje sta deležna kritik: "Od slovenskega gradu pričakujem več" "Trije mostovi? Resno? Naredili bi en res širok most in šli dalje z življenjem." Podobnih absurdnosti je še več ob delu, v katerega so vključili kritike Ljubljane z eno zvezdico, pravijo ustvarjalci razstave Enozvezdične ocene – voden ogled v ljubljanski Aksiomi. To so Selena Savić, Gordan Savičić in !Mediengruppe Bitnik, ki jo sestavljata Domagoj Smoljo in Carmen Weisskopf. Sprašujejo se, kako naše dojemanje in izkustvo nekega kraja oblikujejo takšne ocene. Čeprav so pogosto zelo osebne in včasih absurdne, pa imajo namreč na turistično industrijo in naše doživljanje prostora realne učinke. Foto: Aksioma


25.3.2024

Avgusta se vidiva in Slovenska knjižnica

6. marca, na avtorjev rojstni dan, je sočasno z izvirnikom v več kot 30 jezikih izšlo delo Avgusta se vidiva kolumbijskega pisatelja, nobelovca, Gabriela Garcíe Márqueza. Fragmente, ki jih je avtor pričel pisati že leta 1999, a mu jih zaradi bolezni nikoli ni uspelo dokončati, je v slovenščino za Mladinsko knjigo prevedla Vesna Velkovrh Bukilica. Predstavljamo tudi zbirko Slovenska knjižnica, ki je namenjena seznanjanju avstrijskega občinstva s slovensko literaturo. Zbirko 33 del s štirimi dopolnilnimi zvezki izbranih prevodov slovenskih avtorjev v nemškem jeziku z naslovom Sem dolgo upal in sem bal je izdala založba Wieser v Celovcu.


21.3.2024

Klavdij Sluban: "Samo o sebi govorim."

Klavdij Sluban, eden od mednarodno najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu, ki je prejel več pomembnih nagrad, na retrospektivni razstavi v ljubljanski Galeriji Jakopič na ogled postavlja več kot 150 fotografij iz več kot treh desetletij svojega ustvarjanja. Njegova dela, ki jih hranijo v zbirkah po vsem svetu, z osebno in poetično govorico raziskujejo kraje, kjer sta čas in prostor strnjena: države z zgodovinskimi ranami, otoki ali zapori. Naslov razstave Nekje drugje Tukaj nakazuje pomen potovanj za njegov več kot tridesetletni opus, a pri tem se zdi, da ne glede na to kam odide, pripoveduje predvsem o sebi


22.3.2024

Nebesje, Dobra družba in Salzmusique

Na odru ljubljanske Drame bo zaživela prva slovenska uprizoritev besedila Nebesje, ki ga podpisuje trenutno ena najprodornejših britanskih dramatičark Lucy Kirkwood. Spomnimo, da smo v Drami že lahko videli odmevno uprizoritev njenega dela Otroci. Tokratno besedilo v središče postavi dvanajst žensk, ki sodijo trinajsti za njene zločine. Režije izjemno aktualne sodne drame se je lotil Sebastijan Horvat, njegova desna roka je bil dramaturg Milan Ramšak Marković. Napovedujemo pa tudi predstavo Dobra družba Mihe Bezeljaka v GT22 v Mariboru in gostovanje ansambla Salzmusique, ki na svojih koncertih navdušuje z virtuoznim prepletanjem glasbenih mojstrovin velikanov evropske romantične in operetne glasbe, improvizacijskih praks judovskega ter romskega glasbenega izročila in džeza. V sklopu glasbenega abonmaja Sidrišča Hiše kulture Celje bodo gostovali v Narodnem domu Celje.


15.3.2024

Klavdij Sluban: "Kadar fotografiram, se vsega otresem in ostane samo jedro, ki je v meni"

Klavdij Sluban, eden od mednarodno najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu z osebno vizualno govorico raziskuje kraje, kjer sta čas in prostor strnjena: države z zgodovinskimi ranami, otoke ali zapore. A pri tem ne gre za dokumentiranje, temveč je zavezan umetniški fotografiji, ki bolj kot opisuje posreduje določen občutek. Ostaja zvest črno-beli estetiki in poetično zrnatemu slogu s preigravanjem sivin in temnin. Svojih fotografij pa ne vidi kot temačnih ali pesimističnih, tudi Marija Skočir, kustosinja njegove pregledne razstave Nekje drugje Tukaj, govori o odstiranju. Vse fotografije na razstavi so bile izdelane prav za to priložnost kot avtorjeva donacija zbirki Muzeja in galerij Mesta Ljubljane, več kot 150 izbranih del pa predstavlja vrhunce več kot treh desetletij njegovega ustvarjanja. Več pa v pogovoru z umetnikom in kustosinjo, ki je nastal še pred odprtjem razstave v Galeriji Jakopič z naslovom Nekje drugje Tukaj. Fotografija: Svetišče Icukušima, Mijadžima, Japonska, 2016 © Klavdij Sluban; vir: spletna stran Galerije Jakopič, izrez fotografije


11.3.2024

Amazonia Sebastiãa Salgada in eseji Helene Koder

V nekdanji tržaški ribarnici je na ogled razstava Amazônia priznanega brazilskega fotografa Sebastiãa Salgada. Fotografije divje lepote narave in življenja v amazonskem pragozdu pozivajo k ohranitvi zaklada pomembnega za celotno človeštvo pravi 80 letni fotograf, ki upa, da njegove fotografije ne bodo postale podobe izgubljenega sveta. Krošnja z neznanimi sadeži pa je nekoliko enigmatičen naslov knjige scenaristke in režiserke dokumentarnih filmov Helene Koder, ki je te dni izšla pri založbi Mladinska knjiga. Za svojo prvo knjigo, zbirko esejev, si je naslov izposodila verz Petra Kolška.


8.3.2024

Kaj pomeni biti feministična umetnica?

Ali je pomembno, da se danes definiramo kot feministke in kakšna je to feministična umetnost? Kako s tem primerjati razstave zgolj umetnic? To je nekaj od vprašanj, o katerih ob 8. marcu razmišljata Duba Sambolec in Tanja Lažetić, ki svoja dela trenutno predstavljata na razstavi Vedno na voljo. Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije. Delo Dube Sambolec Ženske prihajajo iz leta1976 po nekaterih interpretacijah velja za prvo eksplicitno feministično delo pri nas, nastalo pa je kot odziv na vzdušje na ljubljanski akademiji v času njenega šolanja. Na ogled sta še njen portret čistilke Ančke ter ½ skulptura Volume Hanging, ki spominja na okleščeni torzo ženskega telesa. Tanja Lažetić se predstavlja z dvema deloma: eno govori o izkušnji spontanega splava, drugo o nasilju nad ženskami – femicidu. Portrete umorjenih žensk je v delu Neznane žrtve vgravirala na krožnike in s tem namignila na zgodnejša feministična dela. Foto: Duba Sambolec, Delavski razred na pohodu, 1976, vir: Moderna galerija


8.3.2024

Zmago Jeraj: Z visokim korakom prestopim okensko polico

Na delih Zmaga Jeraja je vedno navzoč človek – tudi ko ni upodobljen, pravi Gregor Dražil, kustos razstave Jerajevih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru z literarno obarvanim naslovom – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Ta morda nakazuje občutek ob ogledu – nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno se prepletajo v izbranih slikah, fotografijah in grafikah iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je Jeraj ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom. Ob vstopu v razstavne prostore MGLC-ja se na videz znajdemo v zatemnjenem stanovanju iz približno šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Jerajeva dela v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop premikajoče se svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Čepav je leta 1937 rojeni Jeraj znan kot ekspresivni figuralik, pozneje pa se ga povezuje tudi z novo podobo, ob sprehodu skozi razstavo opazimo bolj malo figuralike – in še tedaj, ko se človek pojavi, je prej izginjujoča silhueta kot polnokrvna oseba. A tudi kadar človek na njegovih delih ni navzoč, ga je mogoče čutiti, je prepričan Dražil. Ob slikah in grafikah so na ogled tudi Jerajeve črno-bele fotografije, v katerih so ga prav tako zanimali odtujeni, zapuščeni svetov, okna in prehodi. Deloval je v okviru Mariborskega fotokluba in velja za enega od predstavnikov avtorske, neoavantgardne fotografije pri nas. Bil pa je tudi oblikovalec, scenograf, pisal je o umetnosti in se zanimal za literaturo. Navdušen je bil nad poljskim pisateljem Brunom Schulzem – njegovo pisanje se mi je zdelo slikovito, Schulz pa je bil tudi likovnik in je kdaj ilustriral svoje knjige. Citat iz ene od njegovih zgodb je tako postal naslov razstave – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Prehajanje med prostori lahko pri Jeraju razumemo metaforično. Morda pa v Jerajevih delih pri tem ne gre le za prostor, temveč to velja tudi za življenje, v katero stopimo, in naj bi se počutili domače, ampak se morda ne. V prostore Zmaga Jeraja pa lahko v MGLC-ju z visokim korakom čez okensko polico stopite še do 16. junija. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC, izrez fotografije


1.3.2024

Cerkvena umetnost v vojnem času – ob knjigi Cerkev sv. Jožefa v Soči

Knjiga Cerkev svetega Jožefa v Soči, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu Inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU predstavlja cerkev s prav posebno zgodovino. V obeh svetovnih vojnah ju je zaznamovalo umetniško ustvarjanje – najprej Josefa Vachala in nato Toneta Kralja. Od dela češkega slikarja Josefa Vachala se je ohranilo zelo malo, poslikavo Toneta Kralja, ki velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas, pa si lahko ogledamo še danes in je del njegovega primorskega opusa, v katerem je sakralno motiviko povezal z narodnostnimi vidiki in obsodbo nacizma ter fašizma – v negativcih tako pogosto uzremo prikrit portret denimo Mussolinija, svetnike ali Marijo, pa je rad odel v barve slovenske trobojnice. Posebnost soške cerkve pa je nabor slovanskih svetnikov. V času od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja je sicer Tone Kralj ustvaril dela kar za več kot štiridesetih primorskih cerkva. Kako to, da je v vojnem času nastajala cerkvena umetnost in kakšna je ta bila, razloži Andreja Rakovec, avtorica žepnice o cerkvi sv. Jožefa v Soči. Foto: Andrej Furlan, ZRC SAZU, izrez fotografije


27.2.2024

Maria Lassnig in telo kot najresničnejša realnost

V Galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Marie Lassnig, leta 1919 rojene mednarodno priznane avstrijske umetnice, ki je med drugim za svoje življenjsko delo v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa hranijo tudi v newyorški MoMi. Znana je predvsem po psihološko ekspresivnih avtoportretih, za svoje delo pa je uporabljala izraz slikarstvo zavedanja telesa. Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje ali pa telo, ki mu manjka kakšen del – Maria Lassnig je s svojimi popačenimi, včasih fantastičnimi podobami telesa danes, v času idealizacije na družbenih medijih, morda še bolj aktualna. V ospredju ni realen izgled, temveč občutje telesa, prek tega pa psiha, čustva, lastno doživljanje in ranljivost. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, je kot sokustosinja razstavo pripravila s Petrom Pakeschom, direktorjem fundacije Marie Lassnig. Na prvi samostojni razstavi umetnice v Sloveniji, ki zaznamuje deseto obletnico njene smrti, so na ogled predvsem risbe, nekaj oljnih slik in dva krajša animirana filma. Čeprav je znana predvsem po slikah s pogosto živahno pastelnim koloritom, so risbe številčen in pomemben del njenega opusa. Moje risbe so zanimivejše kot slike, je dejala Maria Lassnig, ki je svinčnik označila za most proti domu, ena od risb na razstavi pa ima naslov – Rišem, torej mislim. Foto: Maria Lassnig, Simultano slikanje / Slikanje z dvema rokama, 1991. Foto: Maria Lassnig Foundation / Bildrecht, Dunaj 2024, izrez fotografije


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt