Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Uredništvo za kulturo

Izidora Pevec

490 prispevkov



15.3.2024

Klavdij Sluban: "Kadar fotografiram, se vsega otresem in ostane samo jedro, ki je v meni"

Klavdij Sluban, eden od mednarodno najbolj uveljavljenih fotografov slovenskega rodu z osebno vizualno govorico raziskuje kraje, kjer sta čas in prostor strnjena: države z zgodovinskimi ranami, otoke ali zapore. A pri tem ne gre za dokumentiranje, temveč je zavezan umetniški fotografiji, ki bolj kot opisuje posreduje določen občutek. Ostaja zvest črno-beli estetiki in poetično zrnatemu slogu s preigravanjem sivin in temnin. Svojih fotografij pa ne vidi kot temačnih ali pesimističnih, tudi Marija Skočir, kustosinja njegove pregledne razstave Nekje drugje Tukaj, govori o odstiranju. Vse fotografije na razstavi so bile izdelane prav za to priložnost kot avtorjeva donacija zbirki Muzeja in galerij Mesta Ljubljane, več kot 150 izbranih del pa predstavlja vrhunce več kot treh desetletij njegovega ustvarjanja. Več pa v pogovoru z umetnikom in kustosinjo, ki je nastal še pred odprtjem razstave v Galeriji Jakopič z naslovom Nekje drugje Tukaj. Fotografija: Svetišče Icukušima, Mijadžima, Japonska, 2016 © Klavdij Sluban; vir: spletna stran Galerije Jakopič, izrez fotografije


11.3.2024

Amazonia Sebastiãa Salgada in eseji Helene Koder

V nekdanji tržaški ribarnici je na ogled razstava Amazônia priznanega brazilskega fotografa Sebastiãa Salgada. Fotografije divje lepote narave in življenja v amazonskem pragozdu pozivajo k ohranitvi zaklada pomembnega za celotno človeštvo pravi 80 letni fotograf, ki upa, da njegove fotografije ne bodo postale podobe izgubljenega sveta. Krošnja z neznanimi sadeži pa je nekoliko enigmatičen naslov knjige scenaristke in režiserke dokumentarnih filmov Helene Koder, ki je te dni izšla pri založbi Mladinska knjiga. Za svojo prvo knjigo, zbirko esejev, si je naslov izposodila verz Petra Kolška.


8.3.2024

Kaj pomeni biti feministična umetnica?

Ali je pomembno, da se danes definiramo kot feministke in kakšna je to feministična umetnost? Kako s tem primerjati razstave zgolj umetnic? To je nekaj od vprašanj, o katerih ob 8. marcu razmišljata Duba Sambolec in Tanja Lažetić, ki svoja dela trenutno predstavljata na razstavi Vedno na voljo. Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije. Delo Dube Sambolec Ženske prihajajo iz leta1976 po nekaterih interpretacijah velja za prvo eksplicitno feministično delo pri nas, nastalo pa je kot odziv na vzdušje na ljubljanski akademiji v času njenega šolanja. Na ogled sta še njen portret čistilke Ančke ter ½ skulptura Volume Hanging, ki spominja na okleščeni torzo ženskega telesa. Tanja Lažetić se predstavlja z dvema deloma: eno govori o izkušnji spontanega splava, drugo o nasilju nad ženskami – femicidu. Portrete umorjenih žensk je v delu Neznane žrtve vgravirala na krožnike in s tem namignila na zgodnejša feministična dela. Foto: Duba Sambolec, Delavski razred na pohodu, 1976, vir: Moderna galerija


8.3.2024

Zmago Jeraj: Z visokim korakom prestopim okensko polico

Na delih Zmaga Jeraja je vedno navzoč človek – tudi ko ni upodobljen, pravi Gregor Dražil, kustos razstave Jerajevih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru z literarno obarvanim naslovom – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Ta morda nakazuje občutek ob ogledu – nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno se prepletajo v izbranih slikah, fotografijah in grafikah iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je Jeraj ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom. Ob vstopu v razstavne prostore MGLC-ja se na videz znajdemo v zatemnjenem stanovanju iz približno šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Jerajeva dela v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop premikajoče se svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Čepav je leta 1937 rojeni Jeraj znan kot ekspresivni figuralik, pozneje pa se ga povezuje tudi z novo podobo, ob sprehodu skozi razstavo opazimo bolj malo figuralike – in še tedaj, ko se človek pojavi, je prej izginjujoča silhueta kot polnokrvna oseba. A tudi kadar človek na njegovih delih ni navzoč, ga je mogoče čutiti, je prepričan Dražil. Ob slikah in grafikah so na ogled tudi Jerajeve črno-bele fotografije, v katerih so ga prav tako zanimali odtujeni, zapuščeni svetov, okna in prehodi. Deloval je v okviru Mariborskega fotokluba in velja za enega od predstavnikov avtorske, neoavantgardne fotografije pri nas. Bil pa je tudi oblikovalec, scenograf, pisal je o umetnosti in se zanimal za literaturo. Navdušen je bil nad poljskim pisateljem Brunom Schulzem – njegovo pisanje se mi je zdelo slikovito, Schulz pa je bil tudi likovnik in je kdaj ilustriral svoje knjige. Citat iz ene od njegovih zgodb je tako postal naslov razstave – Z visokim korakom prestopim okensko polico. Prehajanje med prostori lahko pri Jeraju razumemo metaforično. Morda pa v Jerajevih delih pri tem ne gre le za prostor, temveč to velja tudi za življenje, v katero stopimo, in naj bi se počutili domače, ampak se morda ne. V prostore Zmaga Jeraja pa lahko v MGLC-ju z visokim korakom čez okensko polico stopite še do 16. junija. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC, izrez fotografije


1.3.2024

Cerkvena umetnost v vojnem času – ob knjigi Cerkev sv. Jožefa v Soči

Knjiga Cerkev svetega Jožefa v Soči, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu Inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU predstavlja cerkev s prav posebno zgodovino. V obeh svetovnih vojnah ju je zaznamovalo umetniško ustvarjanje – najprej Josefa Vachala in nato Toneta Kralja. Od dela češkega slikarja Josefa Vachala se je ohranilo zelo malo, poslikavo Toneta Kralja, ki velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas, pa si lahko ogledamo še danes in je del njegovega primorskega opusa, v katerem je sakralno motiviko povezal z narodnostnimi vidiki in obsodbo nacizma ter fašizma – v negativcih tako pogosto uzremo prikrit portret denimo Mussolinija, svetnike ali Marijo, pa je rad odel v barve slovenske trobojnice. Posebnost soške cerkve pa je nabor slovanskih svetnikov. V času od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja je sicer Tone Kralj ustvaril dela kar za več kot štiridesetih primorskih cerkva. Kako to, da je v vojnem času nastajala cerkvena umetnost in kakšna je ta bila, razloži Andreja Rakovec, avtorica žepnice o cerkvi sv. Jožefa v Soči. Foto: Andrej Furlan, ZRC SAZU, izrez fotografije


27.2.2024

Maria Lassnig in telo kot najresničnejša realnost

V Galeriji Cankarjevega doma so odprli razstavo Marie Lassnig, leta 1919 rojene mednarodno priznane avstrijske umetnice, ki je med drugim za svoje življenjsko delo v Benetkah prejela zlatega leva, njena dela pa hranijo tudi v newyorški MoMi. Znana je predvsem po psihološko ekspresivnih avtoportretih, za svoje delo pa je uporabljala izraz slikarstvo zavedanja telesa. Avtoportret z možgani, ki lezejo iz lobanje ali pa telo, ki mu manjka kakšen del – Maria Lassnig je s svojimi popačenimi, včasih fantastičnimi podobami telesa danes, v času idealizacije na družbenih medijih, morda še bolj aktualna. V ospredju ni realen izgled, temveč občutje telesa, prek tega pa psiha, čustva, lastno doživljanje in ranljivost. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, je kot sokustosinja razstavo pripravila s Petrom Pakeschom, direktorjem fundacije Marie Lassnig. Na prvi samostojni razstavi umetnice v Sloveniji, ki zaznamuje deseto obletnico njene smrti, so na ogled predvsem risbe, nekaj oljnih slik in dva krajša animirana filma. Čeprav je znana predvsem po slikah s pogosto živahno pastelnim koloritom, so risbe številčen in pomemben del njenega opusa. Moje risbe so zanimivejše kot slike, je dejala Maria Lassnig, ki je svinčnik označila za most proti domu, ena od risb na razstavi pa ima naslov – Rišem, torej mislim. Foto: Maria Lassnig, Simultano slikanje / Slikanje z dvema rokama, 1991. Foto: Maria Lassnig Foundation / Bildrecht, Dunaj 2024, izrez fotografije


22.2.2024

Ko vojni čas pusti umetnostne sledi – cerkev sv. Jožefa v Soči

“Pregovorna modrost, da muze med vojno molčijo, se je v primeru cerkve sv. Jožefa v Soči izkazala za neveljavno, saj so v vojnih razmerah nastala umetniška dela za cerkev, kar je nekaj izjemnega ne le v slovenskem prostoru, temveč tudi širše.” S tem besedami se začne knjiga Cerkev svetega Jožefa v Soči, ki je izšla v zbirki Umetnine v žepu pri ZRC SAZU in predstavlja cerkev s prav posebno zgodovino. Obe svetovni vojni sta namreč v vas Soča privedli umetnika, ki sta zaznamovala cerkev – Josefa Vachala v času prve in Toneta Kralja pred, med in po drugi svetovni vojni, pove avtorica Andreja Rakovec. Od dela češkega slikarja Josefa Vachala se je ohranilo zelo malo, poslikavo Toneta Kralja, ki velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti pri nas, pa si lahko ogledamo še danes in je del njegovega primorskega opusa, v katerem je sakralno motiviko povezal z narodnostnimi vidiki in obsodbo nacizma ter fašizma – v negativcih tako pogosto uzremo prikrit portret denimo Mussolinija, svetnike ali Marijo, pa je rad odel v barve slovenske trobojnice. Posebnost soške cerkve pa je nabor slovanskih svetnikov. V času od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja je sicer Tone Kralj ustvaril dela kar za več kot štiridesetih primorskih cerkva. Foto: Andrej Furlan, ZRC SAZU, izrez fotografije


22.2.2024

O Van Goghu v Trstu in umetniškem pečatu dveh svetovnih vojn v Soči

Razstava Vincenta Van Gogha, ki je v Rimu požela izreden uspeh, saj si jo je ogledalo 600 tisoč ljudi, bo zdaj z nekaj novostmi na ogled v naši bližini – v Trstu. V muzeju Revoltella so na ogled postavili več kot 50 del, ki ponujajo vpogled v razvoj umetnikovega izražanja: od črno belih risb ljudi iz socialnega roba, do prepoznavnih barvitih pokrajin in portretov. Predstavljamo tudi 4. koncert cikla Carpe Artem ter knjigo o cerkvi v vasi Soča, ki jo je zaznamovalo umetniško ustvarjanje v času prve in druge svetovne vojne.


16.2.2024

Razširjeni vid

O realnosti težko govorimo, ne da bi ob tem govorili o naši zaznavi in podobno velja tudi za vizualno umetnost. Umetniki so se v svojih delih že od nekdaj skušali približati našemu dojemanju resničnosti, kdaj pa se z našo zaznavo tudi poigrajo ali jo bolj neposredno tematizirajo. Izkušnja gledanja je v ospredju razstave Razširjeni vid, ki so jo včeraj odprli v ljubljanski Cukrarni. Dvajset umetnikov in umetnic z deli v časovnem razponu petdesetih let med drugim izkorišča vrzeli v naši percepciji, več o poudarkih razstave in temi zaznave pa je povedala kustosinja Alenka Trebušak. Foto: Nejč Slapar: GALAKSIJA, 1977, vir: Cukrarna, izrez fotografije


13.2.2024

O preganjanju zime in umetniškem dialogu

Na današnji dan tradicionalno preganjamo zimo in se veselimo prihajajoče pomladi - tudi tako, da se našemimo. Pri tem so pogoste lokalne tradicije - agent, petêlin, košuta, Huhu, policaj, ta star in ta stara, ta lep in ta lepa ter konji so na primer liki, ki sestavljajo skupino ponikovskih mačkar. Če se boste na današnji pustni torek mudili v središču Ljubljane, lahko zavijete v Slovenski etnografski muzej, v katerem je na ogled razstava teh zanimivih pustnih likov. Predstavljamo pa tudi novo postavitev v Grafičnem kabinetu Bogdana Borčića v Galeriji Božidar Jakac.


9.2.2024

"S Prešernovim spomenikom je Ljubljana simbolično postala slovensko mesto"

Prešernov spomenik v Ljubljani je priljubljena točka srečevanja, kjer se ob kulturnem prazniku tudi bere recital. Čeprav se tam številni srečujejo ali zgolj hitijo mimo, pa sta njegov avtor in zgodba ob nastanku manj znana. Ob razkritju 1905 je spomenik razdelil kranjsko javnost – klerikalna struja je bila zgrožena na goloto muze, očitali pa so mu tudi likovno zastarelost. Tudi nadaljne življenje spomenika ni bilo povsem mirno – leta 1931 so se tako ob gradnji Tromostovja pojavljale pobude za njegovo prestavitev na drugo lokacijo. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani, je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivom javnosti in drugih Prešernovih podobah, razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu v Narodni galeriji. Foto: Wikipedia


8.2.2024

Praznik kulture

Smo ena od redkih držav, ki je kulturi in pesniku posvetila državni praznik in dela prost dan - datum Prešernove smrti je praznik od leta 1945, državni praznik je postal leto pozneje, dela prost dan pa leta 1991. Vrstijo se poslanice o pomenu kulture, kot vsako leto nas tudi danes vabijo številni kulturni dogodki in prireditve, nekateri med njimi so posvečeni poeziji in Prešernu ali pa letošnjim Prešernovim nagrajencem. V prazničnem duhu je tudi današnja oddaja, v kateri bomo med drugim predstavljamo novi cikel Salon z razgledom, v okviru katerega je kot prvi gost nastopil pisatelj Vladimir Tabašević.


29.1.2024

Ali Munch kriči še danes? Ob 80. obletnici avtorja slike Krik

"Slike morajo prikazovati žive ljudi, ki dihajo in čutijo, trpijo in ljubijo. Ljudje bodo razumeli svetost, moč teh prizorov in sneli klobuk kot bi bili v cerkvi." Tako je bil prepričan Edvard Munch, avtor slavnega Krika, podobe tesnobe, ki jo poznamo skoraj vsi in se je tudi znašla skoraj vsepovsod – na majicah, magnetih, skodelicah, v karikaturah, reklamah in nanizankah. Zakaj se zdi, da je naše doživljanje tega bitja v tihem kriku, ujetega v rdečih vijugah neba, skorajda univerzalno? Tudi o tem ob 80. obletnici umetnikove smrti razmišlja Goran Milovanovič, vodja Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, slišite pa lahko tudi kako Munchov Krik doživljajo laiki in pa nekaj umetnikovih misli ter literariziran zapis o Kriku v približnem prevodu. Foto: Krik (1893), olje, tempera in pastel na kartonu, Narodna galerija Norveške; vir: wikimedia, izrez fotografije


26.1.2024

Stanko Kristl (1922‒2024): "V arhitekturi je bistven zakaj!"

Poti v bolnišnico so po večini neprijetne, neredko nas spremljajo tesnoba, skrbi in travmatični občutki. Stanko Kristl je s svojo arhitekturo to želel spremeniti. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja je postavil v ospredje človekovo dojemanje in humanost prostora. Ob bolnišnicah, med katerimi je najbolj znan leta 1975 zgrajeni Univerzitetni klinični center v Ljubljani, to določa tudi njegove stanovanjske zgradbe in vrtce. Stanko Kristl je leta 2022 praznoval 100. rojstni dan in tedaj je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Tedaj je nastala tudi oddaja, v kateri so Kristlovo delo osvetlili takratni prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s fakultete za arhitekturo, ter arhitektka in kustosinja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje Maja Vardjan, ob koncu pa je govoril tudi Stanko Kristl sam. Foto: RTV SLO


19.1.2024

Peter Koštrun: "Pogosto rečem, da sovražim fotografijo!"

Zlomil sem si čas, pravi umetnik Peter Koštrun, znan predvsem po fotografijah praznih in zapuščenih megličastih krajin, ki pa se tokrat v Galeriji Photon predstavlja z nekoliko drugačnimi podobami. V dveh prostorih sooči ostre, skoraj dokumentarne fotografije mrtvih žuželk na rumenih lepljivih lističih in bolj meditativne fotografije sneženja ter podobo, ki je videti kot oko – a gre v resnici za narobe obrnjen klobuk gobe. In kaj misli s tem, da si je zlomil čas, kot je tudi naslov razstave? Fotografija: Peter Koštrun, vir Galerija Photon, izrez fotografije


15.1.2024

Pot v temo in plastično sonce

Pri založbi Beletrina je izšla ena izmed najpomembnejših pričevanjskih knjig o holokavstu, delo biografinje, zgodovinarke in preiskovalne novinarke Gitte Sereny Pot v temo. Knjiga je nastala na podlagi več kot 70 urnih pogovorov s Franzem Stanglom, ki je med 2. svetovno vojno vodil uničevalni taborišči Sobibor in Treblinka. Predstavljamo tudi razstavo fotografa Matica Pandela Plastično sonce v Mali galeriji Cankarjevega doma.


18.12.2023

Nismo stroji Mete Krese in nagrade sklada Staneta Severja

V Škofji Loki so včeraj podelili nagrade sklada Staneta Severja. Za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih je nagrado dobila dramska igralka Mateja Pucko, za igralske stvaritve v štirih uprizoritvah zadnjih dveh let pa dramski igralec Matija Rupel. Tekstilna industrija je povezana s težkimi zgodbami, pravi fotografinja Meta Krese, ki se s to temo ukvarja že dolgo. Od pridelave bombaža, povezane z izkoriščanjem in slabimi pogoji, do razpada domače industrije – vse to se znajde na njenih fotografijah, ki so na razstavi Nismo stroji na ogled v Jakčevem domu Dolenjskega muzeja v Novem mestu.


15.12.2023

Uroš Weinberger: "Strah pred prihodnostjo oblikuje sedanjost."

O Urošu Weinbergerju preberemo, da v svojih monumentalnih slikah ustvarja svetove distopične prihodnosti ali da njegova dela učinkujejo kot futuristični znanstvenofantastični scenariji. Na njegovih slikah se znajdejo roji ogrožujočih dronov, ljudje v skafandrih ali postrojeni v marširanju, pogosto neprijetni zeleni ali rumeni toni pa s svojim žarenjem nakazujejo na digitalno poreklo podobe. Rdeča nit njegovih del je strah pred prihodnostjo, a kot poudarja sam ga bolj kot napovedovanje prihodnosti zanima naša psihološka realnost. V delih iz zadnjih dveh let, ki so na ogled v ljubljanski Galeriji Equrna, pa osebe pogosto umešča pod ogromne kupole. Če se bomo kdaj preselili na druge planete, je struktura take kupole najprimernejša notranjost za preživetvene tehnologije v krutih pogojih vesoljskega domovanja, pa preberemo v besedilu razstave. Gre torej za nova okolja, ki jih oblikuje človek, na kar se veže tudi naslov razstave Neoantromi – antromi so namreč naravna okolja, ki jih človek preoblikuje po svoji potrebi. Foto: Uroš Weinberger, Blue Haven, 2023; vir: Galerija Equrna, izrez fotografije


14.12.2023

Uroš Weinberger v Galeriji Equrna slika nove umetne ekosisteme

"Strah pred prihodnostjo oblikuje sedanjost. Sam slikam kako človek doživlja ta strah, zanima me naša psihološka realnost." Tako razmišlja slikar Uroš Weinberger, čigar dela pogosto zaznamujejo neprijetno ozračje in žareče barve. V zadnjih dveh letih pa njegove prizore pogosto naseljujejo astronavti – tako je tudi na razstavi Neoantromi, ki je na ogled v ljubljanski Galeriji Equrna. Astronavti, rastlinjaki, tropski paradiž, lunapark, leteči krožnik in kupole – vse to se znajde na slikah Uroša Weinbergerja iz zadnjih dveh let. Podobe migotajo in se skorajda razkrajajo v rdečih, modrih, vijoličnih in oranžnih žarečih tonih in kot je za umetnika značilno, namigujejo na svoje digitalno poreklo. Njegove barve žarijo kot ekran. Ljudje se na njegovih prizorih včasih znajdejo v navidezno vsakdanjih situacijah, ki pa so vendar nelagodne, spet drugič kot da gre za bizarne obrede ali izredne situacije. Tokrat gledamo astronavte in pa osebe pod velikimi kupolami: Če se bomo kdaj preselili na druge planete, je struktura take kupole najprimernejša notranjost za preživetvene tehnologije v krutih pogojih vesoljskega domovanja, pa preberemo v besedilu razstave. Gre torej za nova okolja, ki jih oblikuje človek, na kar se veže tudi naslov razstave neoantromi – antromi so namreč naravna okolja, ki jih človek preoblikuje po svoji potrebi. Pogosto preberemo, da Weinberger v svojih monumentalnih slikah ustvarja svetove distopične prihodnosti ali da njegova dela učinkujejo kot futuristični znanstvenofantastični scenariji. Sam poudarja, da ga bolj zanimajo naši sedanji strahovi glede prihodnosti kot pa prihodnost sama. Foto: Uroš Weinberger, Cluster Dome, 2023; vir: Galerija Equrna, izrez fotografije


12.12.2023

Ars in nekaj novosti Cankarjeve založbe

Radio večinoma poslušamo, zdaj pa ga lahko tudi vidite. Na prvem programu Televizije Slovenija bo na sporedu novi dokumentarni film Ars režiserja Amirja Muratovića, ki prinaša vpogled v delovanje našega Tretjega programa Radia Slovenija. Program Ars se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. Naše kulturno-umetniške vsebine so namenjene vsem generacijam, celo dojenčkom. Predstavljamo pa tudi nekaj novosti Cankarjeve založbe.


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt