Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Izidora Pevec

404 prispevkov



3.12.2022

Ta veseli dan kulture

Danes, ko bi rojstni dan praznoval naš najslavnejši pesnik France Prešeren, številne kulturne institucije po vsej državi obeležujejo Ta veseli dan kulture in brezplačno odpirajo svoja vrata. Vabijo razstave, predstave, delavnice in koncerti, kar nekaj dogodkov pa omogoča tudi vpogled v zakulisje in delo, ki sicer javnosti ni vidno. Foto: MGLC


30.11.2022

Sijajna predstava čopiča Mateja Sternena v Narodni galeriji

Najbolj priljubljeno poglavje iz naše zgodovine umetnosti so verjetno slovenski impresionisti. Matej Sternen je med četverico najslabše raziskan in prav njemu v Narodni galeriji v Ljubljani namenjajo letošnjo osrednjo razstavo. Migotava narava in sprehajalka z rdečim sončnikom, ki odseva na njenem obrazu. Meščanski portret dame v razpršeni beli obleki. Ali pa polakt rdečelaske, ki nam kaže hrbet, svetloba pa ji ožarja telo in lase. Optični učinki, dinamično kadriranje in debeli nanosi barv so značilni za Mateja Sternena, predvsem slikarja aktov in portretov, ki ustrezali željam rastoče samozavesti nacionalno prebujenega meščanstva. A ker je s slikarstvom zaslužil premalo, je deloval tudi kot restavrator in velja za pionirja tega področja pri nas. To bo osvetlila serija manjših razstav ob osrednji postavitvi. Predstavljajo pa še izbor njegovih grafik in risb. Risbo je Sternen obvladal, a v ospredju je predvsem slikarstvo, v katerem lahko še dobrih sedemdeset let po njegovi smrti gledalci uživajo v sijajni predstavi njegovega čopiča. Foto: kolaž in izrez fotografij – levo Rdečelaska (1902), desno Rdeči parazol (1904), vir: Narodna galerija


22.11.2022

38. slovenski knjižni sejem in Karantena

Sinoči se je s slavnostnim odprtjem v Festivalni dvorani v Ljubljani, na katerem so podelili Schwentnerjevo nagrado, začel 38. slovenski knjižni sejem. Danes dopoldan pa so sejem na Gospodarskem razstavišču, kjer bo potekal do prihajajoče nedelje, odprli še za širšo javnost. Letos bo sejem s sloganom Berem svet prvič potekal hibridno – v živo in na spletu, kjer bo trajal teden dni dlje. V obdobju epidemije covida 19 smo redno spremljali priporočila Alojza Ihana, mikrobiologa in imunologa, ki pa je tudi nagrajevan pesnik, pisatelj in esejist. Epidemije se je zdaj lotil v dveh knjigah: človeške občutje in odzive je izrazil v romanu Karantena, tik pred izidom pa je tudi knjiga Skupinska slika z epidemijo, v kateri so zbrane kolumne iz časnika Delo. Za obe knjigi je poskrbela založba Beletrina.


18.11.2022

Small but dangers: "Umetniško delo je ozadje, na katerem lahko življenje zopet vznikne"

O delu umetniškega tandema Small but dangers ni lahko govoriti. Prepoznavna nit dela Mateje Rojc in Simona Hudolina - Salčija je izmikanje jasne interpretacije - SBD, kot se imenujeta s kratico, svoje delo gradita na neuresničljivi potrebi po osmišljevanju nesmislov. Podobno velja tudi za njuno trenutno razstavo Odlomki, okruški in ostanki v Centru in galeriji P74 v Ljubljani. Z njo se osredotočata na težko prepoznavne fragmente sveta, ki vztrajajo v prihodnost in vsebujejo sled celote. Foto: Iza Pevec


28.10.2022

Grossmannov festival fantastike in stripa

Ormož gosti že drugi Grossmannov festival fantastike in stripa. Sestrski festival Ljutomerskemu poletnemu Festivalu fantastičnega filma in vina se osredotoča na pisano oziroma risano besedo, tako v obliki stripa kot znanstvene fantastike. Letošnji festival bo namreč posvečen literarni žanrski podzvrsti znanstvene fantastike "cyberpunku", z namenom, da bi branje, ki odpira obzorja duha, znova približali ne le obiskovalcem ormoškega festivala ampak vsem. Ocenjujemo predstavo Izginjajoči svet v Lutkovnem gledališču Ljubljana, vabimo k poslušanju druge epizode podkasta Jabolka, hruške in knjige ter se krajše posvetimo pesniški zbirki Prostor sred križišč, za katero je Nataša Velikonja prejela Jenkovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let. Foto: Grossmanov festival fantastike in stripa.


26.10.2022

Črtomir Frelih: Grafike in risbe. Štiri desetletja.

"Dobr s se tole u MGLC zmenu, ejga!", "Do 12. februarja 2023 mava preskrblen ogrevan brlog … nč skrbi za ceno plina, pa to …" tako se o razstavi Črtomirja Freliha pogovarjata lika lisic na risbi, ki jo je objavil na Facebooku. "Lisice lahko povedo marsikaj, česar sami ne moremo" pravi Frelih o svojih hipnih risbah, s katerimi komentira dnevno dogajanje. Vsaj na videz povsem drugačna pa so dela, s katerimi umetnik v Mednarodnem grafičnem likovnem centru predstavlja zadnjih 40 let svoje umetniške prakse. Ko se sprehajamo med približno stotimi deli Črtomirja Freliha na razstavi, vidimo predvsem temnine in nekaj beline. Boj med svetlim in temnim, je likovna govorica eksistencializma, pravi umetnik o svojem barvnem svetu. Iz Frelihove zajetne likovne bere izluščimo domala vse klasične ikonografske teme od akta do tihožitja in krajine, ki jo navdihuje skrivnostni bohinjski kot, v katerem je odraščal in kjer še danes v prostem času išče svoje ustvarjalno zatočišče, je zapisala kustosinja Breda Ilich Klančnik. V likovnem smislu pa poleg dvojnosti med temnim in svetlim, opazujemo tudi napetost med abstrakcijo in berljivimi podobami, ter pogosto stapljanje figure z ozadjem. Eksistencialna nota zaznamuje tudi njegove upodobitve domačih krajev, ki niso podobne turistični idili, temveč jih prej določajo dolga deževna obdobja, značilna za območje. Na ogled so njegove risbe v tehniki akrila, pastela in voska na papirju, prevladujejo pa grafike. Prav grafični medij je namreč Frelihu najbližji. Grafika govori z minimalno količino likovnih sredstev, a zelo jasno in na nek način na glas, pravi umetnik, ki je že v času študija poglobljeno raziskoval njene tehnične možnosti. Frelihovi lisici se znajdeta tudi na grafikah in risbah v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, a skorajda ne gre za isti lisici, kot sta tisti dve s Facebooka, saj sta na razstavljenih delih obravnavani bolj likovno in ne komentirata dnevnega dogajanja. A vendar so tudi razstavljena novejša dela bolj humorna in sproščena. Ves čas pa je zanj ključna predvsem kvaliteta likovnega jezika, poudarja Črtomir Frelih, ki bo dela iz 40ih let svojega opusa v Mednarodnem grafičnem likovnem centru predstavljal še do 12. februarja. Na fotografiji: Črtomir Frelih, Regen, foto: Iza Pevec, izrez


18.10.2022

Karel I., zadnji slovenski cesar

Ko omenimo Habsburžane, večina med nami pomisli predvsem na Marijo Terezijo. A to dinastijo bi morali bolje poznati, saj so vladali tudi našim krajem, so prepričani na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Da bi tudi laični bralci boljše razumeli širši kontekst, v katerega se umešča naša zgodovina, so izdali že več monografij o Habsburžanih. Čisto sveža je monografija Karel I. – zadnji slovenski cesar, posvečena pogosto spregledanemu vladarju. Zakaj tak naslov? "Želeli smo pokazati, da ne govorimo o tujih vladarjih, temveč o zadnjem cesarju dinastije, ki je vladala tudi nam", odgovarja urednik monografije Gregor Antoličič. Karel I. Habsburški je spregledan morda tudi zato, ker so njegov čas in vladanje zaznamovali prva svetovna vojna, razpad večstoletnih imperijev in nastanek nacionalnih držav. Monografija, ki je nastala ob stoti obletnici cesarjeve smrti, združuje prispevke več slovenskih in hrvaških zgodovinarjev, z njo pa želijo nagovoriti tudi laično javnost. Knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi, so predstavili v okviru okrogle mize z naslovom Habsburžani v 20. stoletju, še pred tem pa se je z urednikom Gregorjem Antoličičem pogovarjala Iza Pevec. Foto: Iza Pevec in Wikipedia


21.10.2022

Stanko Kristl, pionir arhitekture dobrega počutja

Arhitektura je že od nekdaj v odnosu s človekom, a pogosto se mu prilagaja predvsem fizično. Akademik, arhitekt in pedagog Stanko Kristl pa je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja v ospredje postavil človekovo dojemanje in humanost prostora. To določa tako njegove stanovanjske zgradbe in vrtce, kot tudi bolnišnice, med katerimi je najbolj znan Univerzitetni klinični center v Ljubljani, zgrajen leta 1975. Kristl je letos praznoval 100. rojstni dan in ob tej priložnosti je njegovo delo osvetlil simpozij, ki sta ga v Ljubljani organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Kristlovo delo so na njem med drugim osvetlili prof. dr. Aleš Vodopivec, doc. Aleksander Ostan, asist. Jure Henigsman, vsi s Fakultete za arhitekturo ter arhitektka in kustosinja v MAO Maja Vardjan, ob koncu pa je spregovoril tudi Stanko Kristl. Foto: RTVSLO


14.10.2022

Andrej Smrekar: "O Heleni Vurnik pred njenim srečanjem z možem vemo zelo malo."

Minilo je 60 let od smrti in 140 let od rojstva Helene Vurnik, rojene Kottler, avstrijsko-slovenske oblikovalke in slikarke. Dunajčanka z ustrezno likovno izobrazbo je že začela svojo ustvarjalno pot, ko se je leta 1913 poročila z arhitektom Ivanom Vurnikom in se z njim leto pozneje vrnila na Kranjsko. Od tedaj je bila popolnoma odvisna od njegovih naročil. Njeno delo, ki je do tedaj ostajalo v moževi senci, je leta 2017 osvetlila razstava v Narodni galeriji v Ljubljani. Tedaj se je s kustusom razstave dr. Andrejem Smrekarjem pogovarjala Maja Žel-Nolda. Foto: kolaž fotografij, vir: Wikipedia in Narodna galerija


11.10.2022

Vincent van Gogh v Rimu

Eden osrednjih kulturnih dogodkov sezone jesen/zima v Rima je velika razstava nizozemskega slikarskega klasika s konca 19. stoletja, Vincenta van Gogha. Večno mesto se hoče z njo pokloniti 170-letnici njegovega rojstva, ki jo bo svet obeležil prihodnje leto. Predstavljamo tudi razstavo Janeza Bogataja z naslovom "Osemdeseta. Desetletje (kulturnega) prehoda" na ploščadi pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Bogatajeva razstava prinaša portretirance tako alternativne kot uradne kulture tistega časa. Med njimi predstavnike punk scene, profesorje ALUO in priznane slovenske literarne ustvarjalce in ustvarjalke. Foto: Vincent Van Gogh, Soba v Arlesu, 1889, vir: Wikimedia, izrez fotografije


30.9.2022

Tone Demšar je raziskoval odnos med mehko organsko in nasilno anorgansko obliko

Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank. Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana


27.9.2022

"Zaprta študija. New constructive ethics"

"Kako biti in ostati etičen?" je vprašanje, ki ga bo ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga zastavljala predstava "Zaprta študija. New constructive ethics" v Prešernovem gledališču Kranj. Drama Ivana Viripajeva v formi intervjujev treh intelektualcev razkriva njihova prepričanja ter neskladja med poklicnimi stališči in zasebnimi življenji. "Lahko bi rekli, da tekst poskuša obsoditi spone kapitalizma, neokolonialnih zasužnjevanj tretjega sveta in vse pogubnejših podnebnih katastrof za človeka in celotno Zemljo ter v istem hipu odgovor zaupati vrhu treh znanstvenikov 21. stoletja, ki ob preučevanju človeške evolucije (in nasprotno, zakaj se dogaja zaviranje le-te) razvijejo tezo, da so človeški možgani vnaprej biološko determinirani," je o predstavi zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac. Predstavljamo tudi roman Polovica dvojine avtorice Vande Šega, ki notranjo moč in navdih črpa iz domačega okolja. Roman, ki ga je izdala Mohorjeva družba, pripoveduje o soočanju družine z izgubo hčerke v prometni nesreči. foto: Nada Žgank


23.9.2022

Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo

Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času. V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur. Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije. Foto: Iza Pevec


9.9.2022

Victor Burgin: "Zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh?"

Umetnik in teoretik fotografije Victor Burgin v svojem delu razmišlja predvsem o vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme. Poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika ter nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Zanima ga mesto, ki ga fotografija zavzema v vsakdanjem življenju in njena vloga pri oblikovanju naših idej, prepričanj in vrednot. "Skušal sem poudariti politični vidik vizualnega užitka in po drugi strani estetski vidik dokumentarne fotografije," pove Burgin o svojem pristopu, v katerem med drugim združuje semiotiko in psihoanalizo. S semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Pravi tudi, da ne obstaja ena sama, edninska fotografija, temveč prej cela paleta fotografskih praks – medicinska, žurnalistična, umetniška, dokumentarna, itd. A če je vse te prakse združeval vsaj fotoaparat, se je z digitalnim preobratom spremenilo še to – saj pogosto ne moremo vedeti, ali gre za digitalno fotografijo ali simulacijo. Čeprav je svojo pot začel kot politično angažirani avtor, je danes do takšne umetnosti kritičen. Meni namreč, da ta dela pripovedujejo o temah, o katerih bere in posluša že v medijih. S to mislijo se je zaključil prvi del najinega pogovora, v drugem delu pa je med drugim pojasnil, zakaj se mu je politična umetnost zdela smiselna nekoč. Foto: Wikipedia


3.9.2022

Kristina Kočan je prejela Veronikino nagrado, končale so se Salzburške slavnostne igre

Pesnica Kristina Kočan je ta teden prejela Veronikino nagrado za pesniško zbirko Selišča, ki v ospredje postavlja zvočno plat pesništva; naslednji teden pa se obeta 32. mednarodni literarni festival Vilenica. Zbrali smo nekaj utrinkov s Salzburških slavnostnih iger in festivala sodobnega plesa Fronta v Murski Soboti, predstavljamo pa tudi novo stalno postavitev del Nandeta Vidmarja ter razstavo Prevzetnost in pristranost, ki tematizira narodno nošo in njene upodobitve, pripadnost in identiteto ter vlogo in položaj ženske v družbi.


2.9.2022

Victor Burgin: "Smiselno bi bilo opustiti idejo fotografije"

"Nima smisla, da bi danes še ustvarjali nove fotografije." je polemična misel Victorja Burgina, umetnika in teoretika fotografije. Poudarja, da je ključno predvsem, kako že obstoječe fotografije razumemo. Zavedati bi se morali vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme in o tem razmišljati. Burgin poudarja tudi soodvisnost fotografske podobe in jezika, nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Sprva se je uveljavil kot politično angažirani fotograf, ki je s konceptualnim spajanjem podob in besedila opozarjal na družbene nepravilnosti in konvencije. Pogovor s teoretikom objavljamo v dveh delih – v prvem beseda teče predvsem o digitalnem obratu. Pravi namreč, da se danes, ko je vse digitalno, fotografija ne loči več od kakšnega drugega digitalnega objekta, kot je na primer zdravstvena kartoteka ali lik zmaja v igrici, v vseh primerih gre za zaporedje ničel in enk. Če smo nekoč lahko rekli, da različne vrste fotografije (astronomsko, medicinsko, družinsko …) združuje vsaj fotoaparat, danes tudi za digitalne simulacije ni več nujen. Zato je prepričan, da bi morali akademiki, kritiki in teoretiki fotografije dati nekoliko na stran te kategorije, kot sta fotografija in film. Samo tako bi lahko digitalni objekt bolje razumeli. Ob koncu prvega dela pogovora Burgin odgovori še, zakaj mu ni blizu politično angažirana umetnost, čeprav je nekoč bila del njegove prakse, o čemer več v drugem delu. Foto: Wikipedia


26.8.2022

Janez Koželj: "Če je Plečnikova Ljubljana že splošna floskula, pa bi lahko govorili tudi o Fabianijevi Ljubljani"

Ta mesec je minilo 60 let od smrti arhitekta Maksa Fabianija, ki je pomembno zaznamoval Ljubljano, a pogosto ostaja v Plečnikovi senci. Med razlogi za to naj bi bila tudi njegova narodna in politična pripadnost. Njegovo delo je pomembno tako za slovensko, kot tudi za avstrijsko in italijansko kulturo. V 20. stoletju, ko je postala pomembna politična pripadnost, naj bi ga Slovenci zaradi udinjanja fašističnim oblastem imeli za Italijana, Avstrijci zaradi naklonjenosti slovenskim umetnikom za Slovenca, Italijani zaradi zvez z avstrijskim dvorom za Avstrijca, so ob obletnici zapisali na STA. Eden najvidnejših arhitektov avstro-ogrske monarhije se je rodil leta 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, od koder je bila očetova družina. Družina njegove matere, ki je bila rojena v Trstu, pa je imela na Dunaju pomembne zveze vse do Habsburžanov. Deloval je marsikje – po ljubljanskem potresu leta 1895 je na svojo lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za Ljubljano, zaznamoval je številne kraje na Goriškem, v Posočju in na Vipavskem, svoje najbolj inovativne in znamenite projekte pa je uresničil na Dunaju. Bil je tudi prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. Celovitejši vpogled v Fabianijevo delo in življenje je leta 2010 prinesla Fabianijeva monografija, ki jo podpisujeta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Ob izidu se je tedaj z njima pogovarjala Maja Žel Nolda, njuna razmišljanja pa ostajajo aktualna še danes. Foto: Wikipedia


2.8.2022

Krušni oče in Krušče, roman o industrialcu in filantropu ter festivali, posvečeni ustvarjanju, medsebojnim odnosom in psihoterapiji

Maribor je pred kratkim dobil roman z naslovom Krušni oče, ki govori o Josipu Hutterju, industrialcu, ki je v 20. stoletju pomembno zaznamoval razvoj mesta Maribor. Napisal ga je Orlando Uršič, sicer založnik, ki se občasno ukvarja tudi s pisanjem literature. V ustvarjalnem centru na Kruščah na hribu nad Cerknico se začenja prvi izmed treh malih festivalov, ki so namenjeni ustvarjanju in raziskovanju, vključujejo pa tudi predavanja ter delavnice psihoterapije in meditacije. Festivali potekajo v organizaciji in pod vodstvom režiserja Tomija Janežiča ter performerke in koreografinje Katje Legin; privabljajo tako slovenske kot mednarodne goste. Foto: Pogled na Hutterjevo tovarno s Pobrežja čez Dravo v smeri središča mesta, fotografija iz leta 1938 (fotograf: Franjo Pivka, hrani: Pokrajinski arhiv Maribor), izrez fotografije.


1.8.2022

V Motovunu se je s podelitvijo nagrad sklenil 25. filmski festival

V hrvaški Istri se je v soboto s slavnostno podelitvijo nagrad in zadnjimi filmskimi projekcijami končal že 25. motovunski filmski festival, na katerem je bilo v petih dneh prikazanih kar 131 celovečernih in kratkih filmov. Propeler Motovuna, glavno nagrado na motovunskem filmskem festivalu, je prejela drama Vojni poni, prvenec ameriške režiserke in igralke Riley Keough. Zgodbo o mladih pripadnikih plemena Lakota, ki so jih upodobili naturščiki, je žirija opisala kot prav toliko brutalno kot sladko, poudarili so tudi, da vedno ostaja zvesta protagonistom in njihovemu svetu, odraščanju v rezervatu v Južni Dakoti. Predstavljamo tudi nekaj novosti mladinske in otroške literature ter priročnik V svetu glasov z vajami za fonološko zavedanje. Foto: BoBo


29.7.2022

Risanke in umetnost za vse – festival Zebra in dve razstavi v Mariboru

Če v središču Slovenj Gradca običajno kraljuje skulptura konja, pa je zdaj v ospredju zebra, njegova prijateljica. Jutri bo tam namreč potekal festival animiranega filma Zebra, ki z mislijo, da za risanke nismo nikoli prestari, prinaša animirane filme z vsega sveta. V mariborskem Studiu UGM pa se danes odpirata dve razstavi, ki ju je pripravil ustanovitelj in programski vodja madžarske umetniške ustanove ENA - Everybody Needs Art iz Budimpešte, Peter Bencze. Mednarodna skupinska razstava ponuja nabor upodobitev telesa skozi različne medije, v etaži nižjega pritličja pa so na ogled dela Omare (Mare Oláh). Foto: Ádám Ulbert, Neveste morja in Zsuzsi Ujj, 1990, kolaž fotografij; vir: UGM


Več epizod
Domov V živo Podkasti Spored Kontakt