Iskanje
54 min • 14. 02. 2024
Slovita indijska pisateljica Arundhati Roy v esejih, ki jih je zbrala v knjigi Azadi in ki so pred nedavnim izšli v slovenskem prevodu, izrisuje resnično zagatno sliko družbeno-političnih razmer v svoji domovini
Združeni narodi ocenjujejo, da je aprila lani Indija prehitela Kitajsko in tako postala država z največ prebivalci. Po približno dveh desetletjih neprekinjene, strme gospodarske rasti se na Podcelini ponašajo tudi s statusom pete največje svetovne ekonomije, no, v zunanji politiki pa vlada v New Delhiju očitno spretno krmari med interesi Združenih držav in Rusije, spričo česar je videti, da teža indijskih besed na mednarodnem odru nezadržno narašča. V tem kontekstu se zunanjemu opazovalcu kaj lahko zazdi, da je tri četrt stoletja po osvoboditvi izpod britanskega kolonialnega jarma pred Indijo resnično svetla prihodnost. Pa ni nujno tako.
Kdor namreč bere romane in eseje Arundhati Roy, danes ene najbolj proslavljenih pisateljic s Podceline, bo hitro uvidel, da ima tamkajšnja zgodba o uspehu tudi svojo senčno plat. Pravzaprav zelo senčno. V enem izmed esejev, zbranih v zbirki Azadi : svoboda, fašizem, književnost, ki so v slovenskem prevodu prav pred nedavnim izšli pod okriljem Založbe /*cf., Arundhati Roy na primer piše takole: »Indija v resnici ni država. To je celina. Bolj zapletena in raznolika, z več jeziki […], več narodi in narodnostmi, več staroselskimi ljudstvi in verstvi, kot jih premore vsa Evropa. Samo predstavljajte si, kako je ta širni ocean, ta krhki, občutljivi družbeni ekosistem, nenadoma zasegla hindujska supremacistična organizacija, ki verjame v doktrino ene nacije, enega jezika, ene veroizpovedi in ene ustave.«
Nam pisateljica hoče povedati, da se v orjaškem prostoru med Himalajo in Indijskim oceanom pravzaprav rojeva nekakšen fašizem? Kaj to pomeni za vse tiste Indijke in Indijce, ki se zaradi svoje verske, etnične ali jezikovne identitete ne zmorejo prepoznati v doktrini homogene nacije? Bi, ne nazadnje, morali biti vsi tisti, ki jim je na tem svetu še mar za demokracijo, zaradi Indije zaskrbljeni, prav kakor so zaskrbljeni zaradi Donalda Trumpa, Recepa Tayyipa Erdoğana ali Vladimirja Putina? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo in predavateljico na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, dr. Ano Kralj, ki je eseje Arundhati Roy prevedla, ter našo radijsko kolegico in filmsko kritičarko, Petro Meterc, ki jim je pripisala spremno besedo.
foto: pripadniki skrajne hindujsko-nacionalistične organizacije Rashtriya Swayamsevak Sangh marširajo po ulicah Bhopala v osrednji Indiji (Suyash Dwivedi / Wikipedia)
Slovita indijska pisateljica Arundhati Roy v esejih, ki jih je zbrala v knjigi Azadi in ki so pred nedavnim izšli v slovenskem prevodu, izrisuje resnično zagatno sliko družbeno-političnih razmer v svoji domovini
Združeni narodi ocenjujejo, da je aprila lani Indija prehitela Kitajsko in tako postala država z največ prebivalci. Po približno dveh desetletjih neprekinjene, strme gospodarske rasti se na Podcelini ponašajo tudi s statusom pete največje svetovne ekonomije, no, v zunanji politiki pa vlada v New Delhiju očitno spretno krmari med interesi Združenih držav in Rusije, spričo česar je videti, da teža indijskih besed na mednarodnem odru nezadržno narašča. V tem kontekstu se zunanjemu opazovalcu kaj lahko zazdi, da je tri četrt stoletja po osvoboditvi izpod britanskega kolonialnega jarma pred Indijo resnično svetla prihodnost. Pa ni nujno tako.
Kdor namreč bere romane in eseje Arundhati Roy, danes ene najbolj proslavljenih pisateljic s Podceline, bo hitro uvidel, da ima tamkajšnja zgodba o uspehu tudi svojo senčno plat. Pravzaprav zelo senčno. V enem izmed esejev, zbranih v zbirki Azadi : svoboda, fašizem, književnost, ki so v slovenskem prevodu prav pred nedavnim izšli pod okriljem Založbe /*cf., Arundhati Roy na primer piše takole: »Indija v resnici ni država. To je celina. Bolj zapletena in raznolika, z več jeziki […], več narodi in narodnostmi, več staroselskimi ljudstvi in verstvi, kot jih premore vsa Evropa. Samo predstavljajte si, kako je ta širni ocean, ta krhki, občutljivi družbeni ekosistem, nenadoma zasegla hindujska supremacistična organizacija, ki verjame v doktrino ene nacije, enega jezika, ene veroizpovedi in ene ustave.«
Nam pisateljica hoče povedati, da se v orjaškem prostoru med Himalajo in Indijskim oceanom pravzaprav rojeva nekakšen fašizem? Kaj to pomeni za vse tiste Indijke in Indijce, ki se zaradi svoje verske, etnične ali jezikovne identitete ne zmorejo prepoznati v doktrini homogene nacije? Bi, ne nazadnje, morali biti vsi tisti, ki jim je na tem svetu še mar za demokracijo, zaradi Indije zaskrbljeni, prav kakor so zaskrbljeni zaradi Donalda Trumpa, Recepa Tayyipa Erdoğana ali Vladimirja Putina? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo in predavateljico na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, dr. Ano Kralj, ki je eseje Arundhati Roy prevedla, ter našo radijsko kolegico in filmsko kritičarko, Petro Meterc, ki jim je pripisala spremno besedo.
foto: pripadniki skrajne hindujsko-nacionalistične organizacije Rashtriya Swayamsevak Sangh marširajo po ulicah Bhopala v osrednji Indiji (Suyash Dwivedi / Wikipedia)
Ali bomo zahodnjaki že v kratkem začeli sanjariti, da bi lahko bivali in ustvarjali v Tokiu, Seulu ali Šanghaju – prav kakor so ljudje z vsega sveta nekoč sanjali o življenju v Parizu in New Yorku?
51 min • 04. 03. 2026
Namesto da zgodovino delimo na različna področja (kot so politika, gospodarstvo, kultura in socialna zgodovina), jo raje preučujmo celostno. Le tako bomo lažje razumeli, zakaj so pri intelektualnih delih nesorazmernosti pri tem, kakšen je bil prispevek moških in kakšen žensk. Zgodovinarka dr. Manca G. Renko se v svojem projektu, imenovanem WILA19-91 in ki ga izvaja na Univerzi na Dunaju, ukvarja s tem, kako so bile številne ženske spregledane ravno zaradi raziskovalne omejenosti, ko se pri intelektualni zgodovini ni upoštevalo zgodovine dela. S to okoliščino lahko tudi lažje pojasnimo, zakaj se žensk in njihovega intelektualnega prispevka pogosto ni cenilo v času njihovega življenja ali celo pozneje na časovni premici. Kako so se – zgodovinsko gledano – postopno odpirala karierna, intelektualna, umetniška vrata za ženske v širšem slovenskem prostoru od začetka 20. stoletja? Gostja: dr. Manca G. Renko Foto: Posavski muzej Brežice (fotografija prikazuje posavsko šiviljsko mojstrico Valerco – Valerijo Auguštin, pri kateri se je šiviljske obrti učilo veliko deklet; ob sebi je hkrati imela od 4 do 6 vajenk in pomočnic)
54 min • 25. 02. 2026
Hrana ni samo življenjska nuja, hrana je antropologija. Zadovoljuje, vsaj zdi se tako, toliko človekovih potreb, hrepenenj, izraža najbolj intimen pogled na svet in njen simbolni pomen krepko presega njeno praktično vrednost – da nahrani lakoto telesa. O hrani je toliko govora, mnogi v svetu živimo v dobi preobilja, a naše prehranske navade v hektiki večopravilnostnega vsakdana in poplavi informacij postajajo vse bolj siromašne. In s tem tudi naše prehranske izbire in posledično - kakovost življenja. V tokratnih Glasovih svetov smo spregovorili o temeljih prehranjevanja, ki nas lahko opolnomočijo, za začetek pa vsaj ustrezneje ali pa dodatno informirajo. Gost avtorice in voditeljice oddaje Liane Buršič je Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetka Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce.
55 min • 18. 02. 2026
250 let od njegovega rojstva o enem najvplivnejših evropskih politikov zgodnjega 19. stoletja
49 min • 11. 02. 2026
V času od konca 18. stol. do začetka druge svetovne vojne se je svet sicer nekajkrat obrnil na glavo, ključno moralno sporočilo, ki ga posredujejo izobraževalne institucije na Slovenskem, pa se slej ko prej ni spremenilo
50 min • 04. 02. 2026
