Prvi z imenom dokazani nastop Boga Leskovica je bil 6. junija 1928. leta v mali Unionski dvorani v Ljubljani. Zadnjič je stal za dirigentskim pultom 20. decembra 1985. leta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na prvem je bil 18-letni mladenič, violončelist, gojenec Državnega konservatorija v Ljubljani, na zadnjem 76-letni maestro z bogato prehojeno potjo svetovnega dirigenta. Za zadnji nastop ni po naključju izbral del Mozarta, Beethovna in Debussyja. V zahvalo za odlične interpretacije salzburškega genija ga je namreč odlikovala avstrijska vlada z visokim Mozartovim priznanjem. Beethoven ga je popeljal v Baden pri Dunaju, kjer je začel mednarodno dirigentsko kariero, v Baden - mesto Beethovnove Devete simfonije. In Debbusy ga je spomnil na gostovanja ob koncu kariere, ko so se mu z deli francoskih skladateljev na široko odprla vrata dvorane kraljice Elizabete v Antwerpnu za nastope z Antwerpensko filharmonijo. Omenjenim trem velikanom glasbene umetnosti je na zadnjem koncertu dodal še slovensko delo, Melanholični preludij za godala Janka Gregorca in tako znova potrdil svoje programsko vodilo, da je namreč dela slovenskih in jugoslovanskih skladateljev uvrščal na svoje koncerte doma in v tujini. Tudi za to je Bogo Leskovic prejel priznanje. Društvo jugoslovanskih skladateljev ga je v Beogradu nagradilo s posebno nagrado.
Iskanje
