Zadnji teden januarja je čisto blizu nas, v Trstu, potekal 34. filmski festival, na katerem so prikazali številne filme vseh žanrov in dolžin iz srednje in vzhodne Evrope, tudi veliko slovenskih. V tržaškem fokusu so vedno tudi dokumentarni filmi, v butični sekciji za sladokusce. Žirija, v kateri je bil tudi Rok Biček, je za najboljšega izbrala prvenec nizozemske režiserke hrvaških korenin Biserke Šuran Prizori z očetom.
Biserka Šuran je z Nizozemske v Trst pripotovala skupaj s svojim očetom in večkrat se je tudi zato zdelo, da se njen film pretaka s platna v dvorano. In skorajda ponuja nadaljevanje, ki je bilo zaradi neposrednosti obeh, tudi ganljivo, predvsem pa iskrivo in odkrito.
»V središču filma je odnos med hčerko in očetom in upam, da je film v tem delu univerzalen. Vsak ima očeta in odnos med staršem in otrokom vedno nekako poteka v smislu – starš misli, da ve, kaj je za otroka dobro, otrok pa ima svoje zamisli in tako lahko pride do napetosti. To je nekaj univerzalnega, vsakodnevnega v vseh državah in krajih. Tako je tudi med nama in tega ne prikrivava. Oče ima svoje poglede in to mi pove. Ko sva skupaj, mi ves čas govori, da moram vedeti, kaj so moje prioritete, da sem stara 33 let, da čas teče. Zelo neposreden je in to je del najinega odnosa,« je Biserka Šuran povedala v pogovoru z Ingrid Kovač Brus.
Biserkina družina, njen oče je Hrvat, mama pa Nizozemka, se je v začetku devetdesetih iz Istre preselila na Nizozemsko in tam ostala. Tu ob odnosu med očetom in hčerko v film vstopi še druga tema – življenje družine potem, ko je zaradi vojne zapustila svoj dom. V moško obleko napravljeno Biserko zanima prav vse o družinski in očetovi zgodovini.
»Kot otrok sem vedela, da je moj oče drugačen od drugih, drugačen od nizozemskih očetov – po oblačenju, vedenju, vedno se je ukvarjal z vračanjem na Hrvaško, telefoniral je sorodnikom … Skupaj sva hodila na Hrvaško in pozneje sem ugotovila, da je vse v naši hiši ostalo, kot je bilo, ko smo jo zapustili. Vsako leto smo se vračali in vse nas je pričakalo. Tako je bilo 25 let in moji starši so ves čas mislili, da se bodo vrnili.«
A se niso. In režiserka se z očetom pogovarja tudi o tem, o občutkih krivde, ki so sledili odhodu, pa o času in prostoru, ki ju več ni …
»Res sem si želela povedati zgodbo o hrepenenju, zato sem se tudi navezala na Tarkovskega in njegov film Nostalgija, v katerem glavni junak hrepeni po Rusiji. In kako lahko pokažeš hrepenenje, ki je nekaj, česar ne moreš videti? Kako ga pokažeš v filmu? Zato sem rabila abstrakten prostor, da bi prek njega vstopila v podzavest, ki je vedno prisotna,« je povedala režiserka.
Kamero in mikrofon je postavila v veliko, opuščeno tovarniško halo in tam na različnih mestih – kot v gledališču – postavila scene. Te delujejo kot oživljene stare fotografije in to so prizori njenih pogovorov z očetom. Prazna hala pa ima seveda še druge konotacije.
»Delavec je bil v socialistični Jugoslaviji zelo pomemben. Zato je bila zame velika, zapuščena tovarna primeren prostor za snemanje. Vključila se je v zgodbo s svojim razpoloženjem in občutkom, ki sem ju iskala. Nekaj, kar je imelo pomen, a ga je izgubilo … Podobno kot – imaš identiteto, si Jugoslovan, Hrvat, ko pa prideš, npr. na Nizozemsko, sta tvoja identiteta in vse tvoje védenje, povsem neuporabna.«
Istra, kot kraj hrepenenja, se v filmu pojavi le nekajkrat - z drevesi v vetru ali pa z Biserko, ki v rdeči obleki in s kovčkom, kot Aleksandrinka ali pa Alica v čudežni deželi, stoji ob obali. To je eden redkih prizorov brez očeta, a spet z mnogimi podtoni.
In, da so Biserkini Prizori z očetom izvirni, drugačni, je na koncu, ob uradni žiriji, priznal tudi gospod Šuran.
Foto: Iz filma Prizori z očetom
Iskanje
