Želja po vračanju k naravi je v tem divjem in zapletenem kapitalističnem svetu, ki spodmika vsak občutek varnosti, vse močnejša. A kaj to zares pomeni? Fizični umik vanjo ali iskanje zgléda za ravnovesje in zmernost? Lahko od narave kar zahtevamo, da bo naša prijateljica, ko nam to paše? Lahko njeno divjost ujamemo v stekleno kletko? Smo jo že dovolj uničili, da bo pohlevno sklonila glavo? Morda pa je še vedno čas, da z njo vzpostavimo iskreno, sodelovalno vez – a vprašanje, če bomo to zmogli samo z razumom.
"Naravo zapišem z veliko začetnico in jo razglasim za svojo cerkev," je leta 1957 zapisal ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright. S to mislijo so pospremili skupinsko razstavo Naravna vera v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Štirinajst umetnic in umetnikov je s fotografijami, slikami, videom in prostorskimi instalacijami prepletlo tri nadstropja Švicarije, mogočne starinske vile pod vznožjem Rožnika. To je bil od nekdaj prostor gostoljubja in sobivanja, tudi z gozdom v okolici, povesta kustosa Dušan Dovč in Yasmin Martin Vodopivec.
Naravno vero bo pospremil obrazstavni program, tudi glasovni performans Irene Tomažin Korenine glasu # odmev, ki ga pravkar slišimo.
Foto postavitve Marka Pogačnika: Žiga Bratoš
Iskanje