Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bralec: Jure Franko

Prevedla Veronika Rot; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021

Nona Fernández sodi v literarno generacijo otrok diktature, rojeno v sedemdesetih letih, ki je začetno posvečanje intimi pozneje zamenjala za izrazito politične teme, piše v spremni besedi prevajalka romana Neznana dimenzija Veronika Rot. O tem romanu je gotovo mogoče reči, da je po eni strani sinteza obojega, a ob dodatnem premisleku ugotovimo, da je vprašanje intimnega, pogosto vezanega na realne epizode avtoričinega življenja, kvečjemu odvod političnega in na ravni romana skoraj nekakšno pomagalo k razlaganju politične realnosti.

Ta je osrediščena okoli polpretekle zgodovine, natančneje okoli diktature Augusta Pinocheta. Vstopna točka je zgodba Andrésa Antonia Valenzuele Moralesa, nekdanjega agenta varnostnih služb, ki je sodeloval pri mučenju, ugrabitvah in umorih po naročilu oblasti, leta 1984 pa je podatke o tem izdal v odmevnem intervjuju za opozicijski časopis Cauce. Morales je v romanu prisoten v več časovnih obdobjih, sprva kot tako imenovani »mož, ki je mučil«, nato kot izdajalec in vir podatkov, pozneje, že izseljen v Francijo, pa kot pripovedovalkin oziroma avtoričin sogovornik.

Že v tej osnovni kronološki strukturi je mogoče razbrati morda najmočnejšo plat Neznane dimenzije: intrigantna igra z različnimi prostori in časi, ki nam z vsako stranjo razkrije moreč soobstoj demokracije in diktature, brezskrbnega otroštva in načrtnih ugrabitev in mučenj, mirnega vsakodnevnega življenja in krvavih spopadov. Dediščina diktature ima dolg rep, ki se vleče še v sedanjost, ki jo je težko spoznavati brez védenja o preteklosti.

Te dimenzije lahko ločimo še drugače, po principu pripovedovalskih strategij, ki jih je v grobem mogoče razdeliti na tri skupine: prva operira s faktičnim zgodovinopisjem, osrediščenim okoli zločinov Pinochetovega režima, druga predstavlja pripovedovalkine oziroma avtoričine spomine, tretja pa njena predvidevanja, ki se pogosto ukvarjajo z vprašanjem, kaj so osebe, ki so mučile in osebe, ki so bile mučene, čutile in razmišljale med tem dogajanjem. Ali drugače: najbolj literarna plat Neznane dimenzije je posvečena ugibanju, ki se pogojno rečeno umešča v tradicijo psihološkega romana.

Morda se tako zdi, da romanu ob brutalnem nizanju okrutnih primerov umanjka poskus vzpostavitve širšega političnega okvira, ki bi raziskoval logiko Pinochetovih potez, še druge značilnosti njegovega vladanja, umestitev takratne oblasti v globalno skupnost ipd. Osnovni fokus romana so res ugrabitve in mučenja, a kratke omembe letargičnosti mednarodne skupnosti in neuspele izobraževalne zakonodaje v Čilu vendarle odpirajo nova polja možne refleksije, ki naposled ni zares razdelana.

Tovrsten pristop bi bržkone izdatno umestil Pinochetovo diktaturo v pogojno rečeno »širši red stvari«, s tem pa še dodatno zaostril vtis o transhistoričnosti zloglasne vladavine. In morda v tem oziru ni zanemarljivo omeniti, da je slovenski prevod Neznane dimenzije izšel le nekaj mesecev po smrti Pinochetove vdove Lucíe Hiriart. In nič manj zanemarljivo ni, da hiter pregled komentarjev spletnih prispevkov o Pinochetu ponuja preštevilne slavospeve nekdanjemu čilskemu diktatorju, s čimer dimenzija časovne in prostorske prekrivnosti postaja še toliko bolj pomenljiva.

Aljaž Krivec