Filmi

Duša

Še eden v vrsti čudovitih Pixarjevih filmov, ki so v osnovi sicer namenjeni mlajšemu občinstvu, vendar pa s svojo nežno neposrednostjo in opozarjanjem na prave vrednote lahko zadovoljijo tudi nekoliko starejše gledalce

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

Večina izmed štiriindvajsetih celovečernih filmov ameriškega animacijskega studia Pixar je zadela žebljico na glavico, ker je brezhibno animirano zgodbo, običajno namenjeno starostno zelo raznovrstnemu občinstvu, spretno povezala z nekim splošnejšim družbenim ali človeškim problemom. Tako so se na primer že v prvem filmu, Svetu igrač iz leta 1995, ukvarjali z ljubosumjem, legendarni WALL-E nas opozarja na onesnaževanje našega planeta, Vrvež v naši glavi se spopada z različnimi človeškimi čustvi in tako naprej. Nekoliko po domače bi lahko rekli, da imajo Pixarjevi filmi svojo »dušo« in skoraj vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo lotili tudi raziskovanja te tematike.

Duša, ki je prejela tudi nagrado oskar za najboljši animirani film, v živahnem jazzovskem ritmu spremlja srednješolskega učitelja glasbe Joeja Gardnerja, po duši seveda strastnega, a neuspešnega glasbenika, ki tik pred prelomnim trenutkom svojega razočaranj polnega življenja stopi v cestni kanal in se znajde na poti v onstranstvo. Joe se s takim izidom nikakor ne strinja, zato se na vse kriplje poskuša vrniti v svoje zemeljsko telo, kar je seveda precej težje, kot se zdi, in povzroči precej zmede tako v človeškem svetu kot tudi v nekakšnem dušnem med-svetu, kjer ene duše odhajajo v večni pokoj, druge pa se na svoje fizično rojstvo šele pripravljajo. Joe mora tako s pomočjo še neutelešene dušice, imenovane 22, s številnimi simpatičnimi pripetljaji, ki bodo navdušili predvsem nekoliko mlajše občinstvo, znova odkriti svojo pravo strast in se ob vrnitvi na Zemljo upati z njo tudi živeti.

Kakor skoraj vsi Pixarjevi filmi je tudi Duša brezhibno animirana, vse podrobnosti so izrisane do potankosti in prav nič ni prepuščeno naključju. Pozornemu gledalcu pa ne bodo ušle niti številne navezave na pretekle uspešnice tega studia, kakor je recimo številka podzemnega vlaka 2319, ki je v Pošastih iz omare oznanila kodo za preplah. Enako natančni so bili ustvarjalci tudi pri raziskovanju zgodovine jazzovske glasbe, ki v filmu odigra povsem enakovredno vlogo glavnim junakom, narekuje dogajalni tempo in – širi obzorje. Povsem samoumevno je, da je glavni lik filma temnopolt, malo manj samoumevno pa, da je Pixar za to potreboval skoraj pol stoletja, a predvsem mlajše občinstvo te po svoje absurdne kljukice v filmski zgodovini najbrž ne bo niti zaznalo.

Duša je še eden v vrsti čudovitih Pixarjevih filmov, ki so v osnovi sicer namenjeni mlajšemu občinstvu – tokrat se tudi zaradi kompleksne tematike priporoča ogled starejšim od 9 let –, vendar pa s svojo nežno neposrednostjo in opozarjanjem na prave vrednote lahko zadovoljijo tudi nekoliko starejše gledalce. Na kratko – tudi Duša ima pravo Pixarjevo dušo.