Avtor recenzije: Miša Gams
Bere Lidija Hartman.
Maribor : Litera, 2020
Roman Plastenje s(r)amot je prava posebnost v slovenskem literarnem prostoru., združuje namreč dve življenjski zgodbi, ki na prvi pogled nimata kaj dosti skupnega. Štefan Kardoš, pisatelj, ki je pred tem v romanu Vse moje Amerike raziskoval dedkovo zgodovino, se je tokrat odpravil na francosko podeželje iskat babičino ljubezensko zgodbo, druga pripovedovalka, 78-letna Jožica Atelšek, pa je zaradi udarca v otroštvu postopno razvila Menierovo bolezen in pred desetletji izgubila sluh, nato pa počasi še vid. Pisatelj želi spoznati odnos med babico Rozalijo in poljskim pianistom, ki naj bi prav tako v mladosti utrpel močan udarec v glavo, a babica je umrla, še preden jo je vnuk lahko povprašal po poljskem pianistu. Edina sled ostajajo črno-bele fotografije z izrezanim moškim likom. Prav ta manko, ki je zazijal v družinski zgodovini, je povod za raziskavo dogodkov leta 1936 v vasi Triel sur Seine blizu Pariza, kamor pa pisatelju nikoli ni uspelo priti. Roman se tako začne z domišljijskimi prebliski iz življenja pisateljeve babice v prleških Križevcih. Pisatelj, ki se uči francoščine, spozna številne zanimive osebe, med njimi tudi Simono, ta pa ga seznani z gluho-slepo Ico, katere zgodba se odvije v drugi polovici knjige. S pomočjo hipnoterapije in regresije vpletene osebe ozavestijo medsebojno vpetost v dogajanje pred začetkom druge svetovne vojne.
Ob prebiranju romana Štefana Kardoša in Jožice Atelšek Plastenje s(r)amot se zdi, kot da avtorja postopno odkrivata plasti svojega nezavednega in hkrati plasti kolektivnega družinskega spomina. To počneta v veri, da bosta zadela v neko trdno eksistencialno jedro, v neke pradavne spomine, ki bodo pojasnili kakšno prekletstvo in blagoslov hkrati je lahko diagnoza Menierove bolezni, vendar pa vsakič znova pod plastmi družinske “sramote” odkrijeta le lastno samoto. Kljub več zakoncem in številnim otrokom se protagonistka v drugi polovici knjige ne počuti nič manj osamljeno, medtem ko se protagonist v prvem delu knjige zave, da se na noben način ne more znajti ob istem času na istem mestu kot njegova babica, pa če si tega še tako močno želi. Hipnoterapevtka, ki mu postavlja vprašanja, mu namigne, da se ji brez lastne katarze ne more približati:
Junaki romana Plastenje s(r)amot si želijo osvoboditve, ob tem pa se nenehno bojujejo z osamljenostjo in predsodki o tem, kako jih vidijo drugi. Kljub temu zberejo pogum, da nadaljujejo v začrtani smeri – pisatelj ne odstopi poizvedovanja po zamolčanem poglavju družinske zgodovine, v drugem delu pa se pripovedovalka kljub majhnima otrokoma odloči, da bo skrbela za slepega partnerja, čeprav tudi sama nepovratno izgublja sluh in vid. Bralec se tako na več mestih zaloti ob vprašanju, ali nista individualni oz. organski in kolektivni oz. družbeni manko tako prepletena, da je ni mogoče razmejiti, do kod sega kateri od njiju. Vprašanje, ki se nam poraja, je, ali nista slepota in gluhota samo drugo ime za zaznavanje drugačnih dimenzij bivanja, za subtilno motrenje realnosti in prepletenosti vsega bivajočega. Ne nazadnje se pisatelju največji uvidi ne porodijo takrat, ko gleda material iz babičinega arhiva, temveč ko uzre praznino na fotografijah in ko se z zaprtimi očmi spusti v eksperiment z regresijo.
Plastenje s(r)amot je tudi roman dveh povsem različnih literarnih stilov. V prvem delu Štefan Kardoš nelinearno preskakuje dogodke in se k njimi vrača, pri tem pa v pripoved vnaša francoske izraze in jih občasno podkrepi s prleškim narečjem. Drugi del knjige, ki je nastal pod taktirko Jožice Atelšek, pa je v nasprotju s prvim delom povsem linearen in zato tudi bolj razumljiv – začne se namreč s pisateljičinim otroštvom in konča z njeno starostjo, vmes pa postreže z zanimivimi detajli iz vsakdanjega življenja, ki ga zaznamuje nenehen boj za obstanek. Čeprav bi roman lahko brali kot izpoved moškega iskanja ženske želje na eni strani in ženske sprijaznjenosti z moško nemočjo na drugi, se nam v vmesnem prostoru razpre cela paleta ljubezenskih in zgodovinskih travm Slovencev. Tistih, ki so v pričakovanju boljšega življenja odšli v tujino, kot tudi tistih, ki so se s tujostjo srečali na domačem pragu.
