V Art kino mreži se je zavrtela biografska drama Gospodična Marx o borki za delavske in ženske pravice Eleanor Marx, najmlajši hčeri Karla Marxa
Odraščala je ob preučevanju zgodovine in klasične literature, povsem organsko je vsrkavala očetove revolucionarne filozofsko-ekonomske zamisli in že kot deklica se je zagnano vključevala v družbenopolitične debate v domačem salonu. Njen oče je bil Karl Marx, njen največji življenjski zaveznik Friedrich Engels. Eleanor Marx se je v zgodovino vpisala kot neomajna politična aktivistka s konca devetnajstega stoletja, ki je svoje življenje posvetila boju za delavske pravice, opozarjala je na neenakost med spoloma v družini in družbi ter se borila za odpravo otroškega dela. Že kot deklica je sodelovala pri nastajanju, urejanju in prevajanju Kapitala, pozneje pa je skrbela tudi za postumne izdaje ostalih očetovih del. A kdo je bila v resnici Eleanor Marx oziroma Tussy, kot so jo klicali bližnji? Kakšna je bila? Kako se je znašla v svetu, ki ga je tako zelo želela spremeniti, a je hkrati v njem morala tudi živeti?
Režiserka in scenaristka Susanna Nicchiarelli se v svojem nenavadno zasnovanem, nestereotipnem biografskem filmu Gospodična Marx Eleanorine družbenopolitične plati dotakne le bežno, tako rekoč samoumevno, kot neizpodbitno danost ženske, ki se je povsem naravno odločila za aktivizem, veliko bolj pa se posveti njeni intimnosti, želji po sreči, ki se ji ves čas izmika, osredotoči se na njeno protislovno razpetost med emancipacijo in ujetostjo v toksično razmerje z ljubljenim moškim. V režiserkinih očeh Eleanor nikakor ni ne viktorijanska junakinja, ki umira za svoje ideje, prav tako pa tudi ni nikakršna žrtev moškega sveta. Prav nasprotno – ves čas se živo zaveda svojih želja in svojih predvsem s partnerstvom povezanih težav, a se zdi zavestno odločena živeti, kakor živi. S svojim moškim živi na koruzi, finančno ga podpira, saj sam nima po njenih besedah »prav nobenega odnosa do denarja«, zaveda se njegovih ljubezenskih afer in njegove splošne neodgovornosti, a se kljub vsemu odloči zanj. Znova in znova.
Zdi se, da zanjo to sploh ni vprašanje, samo način življenja, ki je po svoje tako drugačen od njenih revolucionarnih in emancipacijskih družbenih idej, po drugi strani pa nedvomno njihovo najbolj iskreno uresničevanje.
Gospodična Marx, kjer poleg osupljivo naravne igre glavne igralke Romole Garai veliko vlogo skoraj dobesedno odigra tudi povsem sodobna, punk-rockovska glasba, ni film, ki bi gledalcu z natančno premišljeno dramaturgijo ob tragični resnični zgodbi v klimaksu izvabil solze v oči, prej obratno – gre za zelo samosvojo zasnovano pripoved o izredno moderni ženski, ki gledalcu počasi zlezle pod kožo in ga spodbudi k iskanju lastnih odgovorov. Modernost pač ni stvar zgodovinskega obdobja, ampak je odnos do življenja.
