Knjige

Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom

Maribor : Litera, 2020

kar-se-zacne-z-nasmehom
Tomo Podstenšek: Kar se začne z nasmehom
foto: Litera

Tomo Podstenšek se v svojem šestem romanu Kar se začne z nasmehom ukvarja z vplivom in posledicami lažnih novic. V središče zgodbe je postavil malega človeka, Feliksa, ki mu kljub srečnemu imenu v življenju ni ravno z rožicami postlano. Dela na recepciji neuglednega hotela, ki ga vodi pohlepen šef, družinsko življenje s partnerko Nadjo in hčerko Mašo pa ga tudi ne izpolnjuje, zato bolj kot ne životari. Njegovo ironično ime seveda takoj povežemo z loterijo, kjer je vse odvisno od sreče, in res se mu zgodi prav to – lokalna prodajalka srečk izblebeta novinarjem, da je prav on dobitnik mednarodne loterije, kar pomeni, da je bogatejši za neverjetnih 81 milijonov evrov. Ta lažna novica postavi Feliksovo življenje na glavo, in čeprav se zaplet ne zdi nič posebnega, je odličen sprožilec za vse norosti, ki sledijo.

Feliks se spopada z različnimi odzivi, najprej vidimo seveda njegovega lastnega, ko razmišlja, kaj bi sploh lahko kupil s tako vsoto, a hitro ugotovi, da ni zares pripravljen niti za razmišljanje o tem, kaj šele za pametno ukrepanje. Po nekaj sladkih željah, kot so hiša z vzdrževalci, dober avto in jahta, mu že zmanjka idej. Kot protagonist je zanimiv, saj ni klasičen naiven lik, vržen v dogajanje, ampak je namazan z vsemi žavbami – laganje, prikrivanje in zahrbtnost mu niso tuji. Hitro se vzpostavi kot antijunak oziroma kot problematičen lik, ki ga je res presenetljivo spremljati. Prek njega Podstenšek izrazi kar nekaj kritike obstoječe ekonomske ureditve. Feliksa na primer zmede, kako drugače se vsi obnašajo do njega, ko sklepajo, da je dobitnik, obenem pa se čudi nad nepredstavljivimi vsotami, ki so dosegljive le nekaterim, drugi pa lahko o njih le sanjajo, čeprav pošteno delajo.

»Kot receptor sem zaslužil približno deset tisočakov na leto. Se pravi, da bi moral že za en milijon delati sto let, za sedemdeset milijonov pa skoraj sedem tisoč let, stoletje gor ali dol. Moja prva misel ob teh številkah je bila, da nihče ne bi smel imeti toliko denarja, druga pa, da bi bilo prekleto dolgočasno tako dolgo sedeti za pultom hotelske recepcije.«

Tudi odzivi okolice so pričakovani, a prikazani zelo raznoliko in sveže. Bližnja okolica je šokirana in mu najprej sploh ne verjame, ko jim dopoveduje, da ni dobitnik, družinska »harmonija« se poruši, saj Nadja sumi, da se je zlagal, vrhunec napetosti pa izkoristi za odhod, ki se je očitno že nekaj časa kuhal. Tudi njegova dobra prijatelja se odzoveta nejeverno, najprej mu ne verjameta, a se kmalu začne zapletati tudi pri njima. Tudi v službi se vse podre, saj ga hoče šef najprej izkoristiti, potem pa ga v navalu besa celo odpusti. Še najbolj od vsega pa ga iztirijo stiki z bežnimi znanci in neznanci. Vsi se namreč obnašajo, kot da jim je nekaj dolžen, k njemu prihajajo s prošnjami, celo z grožnjami. Podstenšek za prikaz bizarnosti situacije uporablja odličen prijem – na začetke poglavij je vložil elektronska sporočila. V njih Feliksa naslavljajo razni priskledniki; od županov, ki si želijo, da bi se pred dvigom nagrade prijavil v njihovo občino, do nekega daljnega sorodnika, ki mu poskusi vzbuditi slabo vest, da bi iz njega iztisnil denarno pomoč. Najprej jih bere nezavzeto, celo posmehljivo, a začnejo postajati bolj in bolj nesramna in neposredna. Podobno je tudi z okoliškimi prebivalci, od hišnika do lokalnega razbijača, ki so najprej še nekako strpni in poskušajo vsak na svoj način priti do kosa pogače, ko pa to ne uspe, se zatečejo k izsiljevanju in grožnjam, kar se stopnjuje v drugi polovici romana, ko se Feliks znajde v res nevarni situaciji.

Še ena avtorjeva domislica je nenadna pojavitev pisatelja Podstenška, ki si želi po Feliksovi zgodbi napisati roman, nekakšen postmoderni postopek, ki bi lahko izpadel zlajnano, tu služi kot hudomušen trik, ki razelektri ozračje. Množica likov, ki poskrbi za kar nekaj sočnih in dinamično spisanih dialogov, prikazuje odziv okolice na nagrajenca. Prek njih Podstenšek iz vseh mogočih vidikov raziskuje in analizira značaje in apetit po slavi in denarju. Nekaj družbenega komentarja pa se znajde tudi v odzivih pristojnih institucij, ki so nesposobne ali podobno nezainteresirane kot Feliks, sodni sistem je prikazan kot prometni zamašek, celo inšpektorji mižijo na obe očesi, če je treba. Kljub temu pa je kritika izražena skozi humor, ki ga v tem spletu absurdnih situacij res ne zmanjka.

Vse to pa lahko deluje, ker je Feliks primerno apatičen in ignorantski. Ne vzpostavi se kot kak junaški lik, ki bo popravil krivico ali se dvignil iz pepela in s performativno gesto pospravil ali skritiziral družbeno situacijo, ampak ostaja zguba, ki se vsakič, ko se odloči za vsaj nekakšno akcijo, samo še bolj zaplete, saj v resnici ni s srcem pri stvari, ampak si le želi, da bi vse skupaj že minilo. Kljub temu se zgodi pravi filmski zaplet, ki se sklene s še bolj filmskim razpletom, ki romanu Kar se začne z nasmehom priskrbi nekaj napetosti in skrivnostnosti, kar je pozitivno. Škoda pa je, da temu vrhuncu sledi precej razvlečen epilog, ki mu moraliziranje ne dela usluge. Res je, da je avtor nameraval z resnobnim in prizemljenim epilogom pomiriti čustva in vnesti glas razuma, a učinek ni tak. Prikaže namreč ustaljen in pričakovan razplet, ki se ga sluti že od začetka dogajanja, vsebinsko pa same prigode ne izrabi ne za satiro ne za kritiko, ampak jo zapelje v smer nekakšne basni v slogu »pravega prijatelja spoznaš v nesreči« in »skromnost je lepa čednost«. Oboje sicer drži, a od tako krasno problematičnega lika, kot je Feliks, bi si želeli kaj drugega.