Glasovi svetov

Japonski cesar, potomec boginje sonca

Kako je dinastiji Yamato uspelo previhariti vse vojne, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so v zadnjih 1500 letih pretresle deželo vzhajajočega sonca, in ves čas ostati na prestolu?

Flag_of_the_Japanese_Emperor
Japonska cesarska zastava
foto: Wikipedia (javna last)

Po legendi Japonski vse od 11. februarja leta 660 pr. n. št. v neprekinjeni moški liniji vladajo potomci sončne boginje Amaterasu. Prvi naj bi bil cesar Jimmu, drugi cesar Suizei, tretji cesar Annei in tako naprej vse do danes, ko po abdikaciji očeta Akihita na prestolu krizantem že leto in pol sedi Naruhito, ki po tradiciji velja za 126. vladarja dežele vzhajajočega sonca.

Pa tudi če se ne pustimo zapeljati malo verjetni mitologiji, ki začetke japonske države postavlja skoraj 2700 let v megleno preteklost, je vladarska dinastija Yamato brez najmanjšega dvoma starodavna; zgodovinarji, na primer, pravijo, da je bil že 29. cesar, cesar Kinmei, ki je vladal pred 1500 leti, zagotovo resnična zgodovinska osebnost. Seveda so bile njegove pristojnosti in dolžnosti precej drugačne od tistih, ki jih današnja japonska ustava nalaga Naruhitu. Pa tudi ozemlje, ki mu je cesar vladal v 6. stoletju po Kristusu, je bilo bistveno manjše od obsega današnje Japonske.

Kako se je torej v počasnem teku stoletij spreminjala vloga cesarja v tamkajšnji družbi? Kako so cesarji sami spreminjali japonsko zgodovino? In kako je cesarski hiši uspelo previhariti vse državljanske vojne, invazije, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so pretresle deželo vzhajajočega sonca, ne da bi jih s prestola zrinila že kaka rivalska aristokratska družina? – Ta in druga sorodna vprašanja nas zaposlujejo v tokratnih Glasovih svetov, ko pred mikrofonom gostimo japonologa, dr. Luko Culiberga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava tudi japonsko zgodovino.