Ewan McGregor in Lea Seydoux igrata glavni vlogi v znanstvenofantastičnem filmu Zoe, v katerem je napredna tehnologija bolj kot ne ozadje za spraševanje o naravi ljubezni.
Deloholični inženir Cole je med vodji tehnološkega podjetja Relationist Labs, ki skuša pomagati človeškim razmerjem z računalniško analizo kompatibilnosti znotraj parov, s čimer opredeli možnosti za njihovo uspešno prihodnost. Se pa družba ukvarja tudi z razvojem robotov naslednje generacije, ki bodo poleg ostalih programiranih funkcij predstavljali še popolnega osebnega partnerja: zvestega, zanesljivega in trajno zaljubljenega. Prototip takega robota je Coleova simpatična sodelavka Zoe, ki se sprva ne zaveda svojega sintetičnega porekla in v katero se, medtem ko skrivaj občuduje izpopolnjenost lastne stvaritve, sčasoma zaljubi tudi sam Cole. Vendar to razmerje odpre pravo Pandorino skrinjico težav.
V osrčju filma Zoe, ki je postavljen v zelo bližnjo prihodnost, je intelektualno vznemirljiva premisa, vendar se obenem zdi, da je vanj vgrajena tudi neka temeljna napaka, ki mu preprečuje, da bi polno zaživel. Kot da bi bil film režiserja Drakea Doremusa robotsko sestavljen iz drobcev tem in vzorcev, ki so jih že obdelali vrhunski celovečerci s podobnimi izhodišči. Zanimivo je, da je producent filma Zoe prav Ridley Scott, režiser prelomne mojstrovine Iztrebljevalec iz daljnega leta 1982, in da je enemu od pomembnejših likov ime Ash, tako kot znamenitemu androidu iz njegovega Osmega potnika. Še bolj zanimivo je, da štiri desetletja po Iztrebljevalcu še vedno večina celovečercev, ki se lotevajo kompleksnejših človeško-robotskih odnosov deluje samo kot opomba k temu. S častno omembo treh del, ki so se razvila v samosvoj, avtorsko prepričljiv organizem: Spielbergov film A. I. Umetna inteligenca iz »Kubrickovega« leta 2001, ki je od vseh omenjenih najbolj podcenjen, film Spikea Jonzea Ona iz leta 2013, v katerem se je osamljeni pisec zaljubil v napredni operacijski sistem Samantha, ter Ex_Machina Alexa Garlanda iz 2014, v katerem zapeljiva robotka Ava razvije lastno voljo.
Celovečerec Zoe, katerega glavni adut sta igralca Ewan McGregor in Léa Seydoux, se na teritorij raziskovanja umetne inteligence, vprašanja lastne svobode in avtonomije odločitev, determiniranosti in nadzora, narave emocij in vdora v zasebnost podaja po uhojeni poti romantične drame, žal pa mu zmanjka prav navedenih kakovosti: čustev in spontanosti. Vtis imamo, kot da bi se tudi sam film zavedal svojih programskih omejitev.
