Knjige

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

Maribor : Litera, 2019

pet-ljubezni
Zdenko Kodrič: Pet ljubezni
foto: Litera

Na začetku romana Zdenka Kodriča Pet ljubezni je svečnik – menora. Pred pripovedovalko, najprej arhivarko Pokrajinskega arhiva in pozneje filmsko umetnico, ga prvič postavi njen ljubimec Rudolf Grünfeld in ji zabiča, da gre za “dragoceno, dvakrat dragoceno stvar”. Prvič zato, ker je iz zlata, drugič, ker je zgodovinske vrednosti. “Mogoče so prvo ime nanjo vgravirali pred petsto leti.” Prolog nas uvede v meandrasto razplasteno zgodbo, ki jo zaznamuje pet žensk: Kaila, Varda, Sara, Marisha in Zorica. Poimenovane so kot herojinje, s čimer je namignjeno, da so povzete po resničnih dogodkih, pa vendar so domišljijske junakinje, ki so, kot beremo v Epilogu, “stopile iz močvirja in tišine in naglas povedale, da so bile žive, samosvoje in krvave pod kožo, da se niso plazile pred moškimi, še manj pred oblastmi”. Skupno jim je to, da so Judinje in da so njihova imena izpisana na menori, ki je do pripovedovalke potovala neskončno dolgo. Njena pot se je začela v Konstantinoplu, od tam je pripotovala v Maribor, od tu v Osijek in Sarvaš, potem v Benetke, Granado, Kairo, Genovo, Piran, Budimpešto, München …

Menora povezuje ljudi iz vseh teh mest, iz česar se plete impozantna mreža dogodkov in ljudi. Ko se že začenjamo izgubljati v množici podatkov in nas odnaša in odplavlja v stilu romana reke, priplava na gladino leitmotiv in nas prizemlji, romanu pa da strukturo, v kateri se očitno zelo premišljeno in torej zavestno vzpostavlja odnos med delom in celoto. Čeprav “neki budžo z državne uprave za kulturno dediščino”, s katerim pripovedovalka skuša prehiteti mnenje bralca, trdi, da je posneti film “odličen zato, ker z vsebino ne blodi, zgolj slika svet”, in da v njem ni “ponarejanja: ženska je ženska, kosa je kosa, Maribor je Maribor”, je jasno, da je Kodrič ustvaril idealni svet, ki mu kraljujeta njegov lastni umetno vsiljeni red in harmonija. Tudi tedaj, ko se zdi, da najbolj posnema realnost in popolnoma izključi atmosferičnost, ustvarja iluzijo, ki ji kraljuje njena lastna – recimo, da ni tako skrita – množica umetnih pravil. Poleg že omenjene menore, ki zgodbo omogoča in strukturira, je estetski modus iz katerega se poraja roman Pet ljubezni, ne toliko ženski pogled kot empatičnost do ženskih junakinj.

Jasno je, da ne pripoveduje ženska, pač pa moški. Odziv žensk na svet, ki jih obravnava kot Judinje, torej zgodovinsko gledane Druge, ki so zaradi verskega in etničnega porekla dvakratno zaznamovane, se ujema z ženskim “vedênjem”. Ne glede na to, v katerem zgodovinskem času jih ujamemo, je njihov opis ekvivalenten s subjektivnim, intuitivnim, introvertiranim, upajočim, zasanjanim in celo fantastičnim ter povezan z nezavednim, čustvenim, temperamentnim. Ne glede na to, ali govorimo o Sari, ki sredi Kaira ugovarja, da Koran podreja ženske, ali o Vardi, ki je napisala učbenik o spolnih navadah in torej spomenik človekove svobode, se ženske definirajo glede na moške. Ti so ubežniki, začenši z Rudolfom, ki ga je münchenska policija iskala zaradi suma vloma in umora francoskega državljana, prebega v drugo vero, požiga sinagoge, itd.. Oboji opuščajo družbene konvencije, ki potrjujejo realnost; resničnosti nimajo pod nadzorom, pač pa jih ta nosi, si jih podreja. Večina jih konča tragično, pri čemer pa ne gre za posamične usode, pač pa jim Kodrič na način razumevanja življenja in ljubezni v kontekstu (judovske) vere, eksodusa in judovskega preživljanja, postavlja spomenik.

Kopičenje informacij in razumevanje odzivov vseh likov, ki ponikajo in se spet pojavljajo iz zgodbe v zgodbo, je sredstvo za širši cilj: vsi liki čutijo nasprotje med “zasebnim” in “javnim” življenjem. Sami v tem, da živijo v skladu z lastnimi konvencijami, ne vidijo protislovja, problem se pojavi na ravni, kako te njihove konvencije vidi okolica. V zadnji zgodbi na primer, deklica Kaila na sodišču s sodnikom razpravlja, ali so Judje in z njo tudi njen oče res samo oderuški ali pa so tisti, ki lahko prispevajo k razvoju mesta, njegove obrti, bančništva, šolstva, zdravilstva, vinogradništva, pivovarstva, ter tako razčleni enega temeljnih stereotipov o Judih. Očitno je, da pisatelj sočustvuje z njimi, jih predstavlja kot mislece, ljudstvo knjige, in v neki točki privede tako daleč, da pripovedovalki v usta položi besede: “Ti in jaz sva edina potomca tisoč let starega judovskega bitja, a samo ti si del fanatične družine in tebi je bilo dano, da prepir spreminjaš v harmonijo, ti in jaz sva temni in svetli usodi tega mesta /…/. To, da si Jud, je tvoj edini kapital!”

Roman Pet ljubezni opisuje človekovo naravo, zbira vednost, s čimer kliče k ponovni presoji zgodovine nekega intrigantnega mesta ter s tem spreminja meje neke domovine. Hkrati z ljubeznimi, ki jih uprizarja, poudarja, da ta vednost nikoli ni popolna. Čeprav opazimo sledi empirizma, ima to delo svoj literarni zagon in težnjo, da poveže miniaturne zgodbe v fresko. Osupljivo je, kako je Kodrič zagnal pripovedni stroj in obvladal pripovedno maso, in kako je kloniral like in njihove pripovedne perspektive. Na nekaterih mestih si zaželimo, da bi bil roman krajši, čeprav nam z večjezičnostjo in inteligentnimi dialogi kaže svojo širino, pa tudi natančnost v deskripciji. Pet ljubezni tudi v obrtniškem smislu vrača romanu njegovo kvalitativno vrednost, čeprav občasno pogrešamo določeno mero poetičnega ali pa recimo jezikovne bravure. Pri tem je jasno, da je jezik ključno sredstvo, s katerim se skuša obvladati pogovor z mrtvimi, ki je imel namen ostati v okvirih realnega in obstajati kot koherentno literarno delo.