Ocena klasične detektivke s sodobnim pristopom Riana Johnsona z zvezdniško zasedbo.
V filmu je vse na svojem mestu, prežet je z duhovitimi citati, nabrušenimi dialoškimi izmenjavami in posrečenimi referencami.
Živahni in lucidni patriarh, avtor kriminalnih uspešnic Harlan Thrombey, ki ga igra Christopher Plummer, na praznovanje svojega 85. rojstnega dne v stari podeželski vili zbere vse potomce in razširjeno družino. Enega za drugim seznani, da je bilo dovolj življenja na njegov račun in da jih namerava razdediniti. To sicer nejevoljno sprejmejo, a izkaže se, da je bil to njegov zadnji rojstni dan. Po prvih ugotovitvah naj bi ponoči naredil samomor, vendar se na vratih pojavi zasebni detektiv, ki začne s pomočjo kriminalistov vse prisotne zasliševati. Ob rašomonskem plastenju izpovedi se izkaže resnica za kompleksnejšo, kot se je zdelo na prvi pogled.
Kriminalna drama s primesmi črne komedije Nož v hrbet je avtorsko delo markantnega režiserja srednje generacije Riana Johnsona, ki je v precej kratkem času prišel od nizkoproračunskih žanrskih del do franšize Vojna zvezd. Nobenega dvoma ni, da gre v prvi vrsti za posvetilo literarnemu opusu Agathe Christie, od zaprte lokacije do motivacije in oblikovanja likov – od strežnic do poirotovskega detektiva, ki ga čudovito odigra Daniel Craig. Vendar je bistvo filma Nož v hrbet v tem, da vsem dobro prepoznavnim in skoraj klišejskim nastavkom vdihne novo življenje oziroma nanje pogleda s sodobnimi očali. V pripoved spretno vključi spletna orodja in mobilne telefone, s čimer se morajo za razliko od klasikov soočiti vsi novodobni avtorji kriminalk, poleg tega posrečeno profilira sodobno Ameriko. Znotraj družine se znajdejo tako privrženci Trumpa kot študentke sociologije, tako milijonarji, ki so ves čas na robu bankrota, kot dobrosrčni priseljenci. Režiser v svoji satiri sicer ni najbolj subtilen, a težko bi rekli, da gre v svoji karikaturi čez rob.
V filmu Nož v hrbet je skratka vse na svojem mestu, prežet je z duhovitimi citati, nabrušenimi dialoškimi izmenjavami in posrečenimi referencami. Ob izvrstni zasedbi disfunkcionalne družine sta me najbolj navdušila cinefilska posladka, režiser Frank Oz v vlogi odvetnika in M. Emmet Walsh v vlogi upokojenega varnostnika. Najboljši pa je film v tem, da na gledalca prenese čisti užitek ustvarjanja in videz spontane lahkotnosti. Takih avtorjev ni veliko, na misel mi pridejo Quentin Tarantino in brata Coen, kar je najbrž ustrezno priporočilo za ogled.
