Ocena filma Doktor Sleep
Doktor Sleep ponuja odgovor na tisto zapleteno vprašanje, kaj se zgodi po srečnem koncu – kakšne posebno trajne sreče ta običajno ne prinese.
Danny Torrance, preživeli deček iz Izžarevanja, je zdaj v svojih štiridesetih letih. Potem ko sta se z mamo Wendy preselila na Florido, stran od zakletega hotela Overlook na zasneženem prelazu, se je desetletja boril s svojim darom telepatskega zaznavanja. A tudi ogromne količine alkohola ga niso mogle povsem utišati; prav ko se odloči urediti svoje življenje, ugotovi, da se vračajo nekateri stari demoni v novi preobleki skrivnostnega kulta in da se bo moral s svojo preteklostjo znova soočiti.
Doktor Sleep ponuja odgovor na tisto zapleteno vprašanje, kaj se zgodi po srečnem koncu – kakšne posebno trajne sreče ta običajno ne prinese. Tega se je zavedal Stephen King, ko je pred nekaj leti objavil nadaljevanje svojega romana Izžarevanje, in tudi režiser Mike Flanagan, ki je zdaj ta roman ekraniziral. Flanagan je vešč in nadarjen avtor srhljivk, in če gledamo celovečerec samostojno, gre za povprečno, obrtniško spodobno delo. Vendar filma ni zares mogoče dojemati na ta način, prvič, ker gre za vrnitev v nek že oblikovan in poznan Kingov svet, in drugič, ker tega sveta ni mogoče misliti brez vplivov Kubrickove mojstrovine.
Izžarevanje iz leta 1980 je postalo znamenito tudi po javnem in odmevnem sporu med avtorjema knjižne predloge in filmske priredbe, zaradi njunega povsem nasprotujočega si svetovnega nazora in pristopa. Medtem ko je King kot pripovedovalec konkretiziral neke abstraktne ideje soočanja z zunanjim zlom, in to še vedno počne in zagovarja, je Kubrick kot vizualni izvršitelj te ideje in koncepte okleščil ter abstrahiral na potovanje v labirinte uma.
Medtem ko je pri Kingu za mnoge moteča njegova potreba po pojasnjevanju, opisovanju in banaliziranju, je pri Kubricku mnoge odvrnila njegova hladna, sofisticirana distanca in dosledno izogibanje odgovorom.
Film Doktor Sleep je zanimiv v tem, da skuša če že ne popolnoma združiti, pa vsaj pomiriti ta dva koncepta, vendar tako, da praktično vnaprej prizna poraz pred Kubrickom. Namesto da bi Flanagan ustvarjal lastne podobe, ki bi pustile ikoničen odtis v filmski zgodovini (kar je recimo v precejšnji meri uspelo Denisu Villeneuvu pri nadaljevanju kultnega Iztrebljevalca), vključi v svoj film neposredno citiranje Kubricka. A po drugi strani v delu, ki se ukvarja tudi z idejo reinkarnacije, ima ta »déjà vu« pristop svojo logiko in smisel, morda je celo najbolj zabaven del filma. Tako je delo na koncu predvsem velika zamujena priložnost, da bi med starimi znanci v hotelu Overlook zagledali tudi Jacka Nicholsona.
