Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Prevedla Irena Duša Draž; Novo mesto : Goga, 2019
Leta 1992 je mladi sarajevski diplomant književnosti in porajajoči se pisatelj Aleksandar Hemon na vabilo ameriških stanovskih kolegov odpotoval v ZDA. V času njegovega bivanja tam je v Bosni in Hercegovini izbruhnila vojna in mu preprečila vrnitev. Pametneje se je bilo odločiti za nevračanje kot tvegati življenje. Naslednjih nekaj let je živel od raznih fizičnih del, preganjali so ga občutki krivde in asimilacijske težave, ob tem pa se je zagnano učil jezik nove dežele. Izmojstril ga je do tolikšne mere, da je leta 2000 v angleščini izdal zbirko kratke proze Vprašanje Bruna. Naletela je na navdušen odziv bralcev in kritikov; ti so ga celo primerjali s Conradom in Nabokovom.
V knjigi je zbranih sedem kratkih zgodb in odlična osrednja novela Slepi Jozef Pronek in mrtve duše, nekakšen avtobiografski zapis o Hemonovem prihodu v Ameriko, naslovljen po bendu, v katerem so igrali Aleksandar in njegovi sarajevski prijatelji. Avtor se v noveli s pretanjenim občutkom za ravnotežje in pravo mero giblje od nonšalantnega naturalizma pri opisovanju ‘ameriškega sna’ do prvinskega izražanja tragike in bolečine, ko po televiziji spremlja dogajanje v obleganem Sarajevu, ob tem pa razvije sovraštvo do samega sebe, češ da “je bil sebičen, ne glede na to, kaj je počel, samo zato, ker je bil živ”.
Pisatelj ima ostro oko za opazovanje stvari in ljudi, uporablja svojevrstne izraze in metafore. Kruto se zna šaliti na račun svojega nezavidljivega položaja (ko na primer ob vrnitvi v stanovanje pozdravi ščurka z “Ljubica, doma sem” ali pa gostu, ki se v restavraciji s hitro prehrano pritoži nad napačno solato, v polomljeni angleščini trmasto ponavlja: “Romanska, ledenka, kakšna razlika? Romanska, ledenka, isto isto,” Podtalno se ponorčuje iz ‘permanentno’ srečnih Američanov, pa spet pade v otožno praznino neobstoja, iz katere ga rešujejo življenjske banalnosti. Ko na primer dobi delo čistilca in ga pošljejo čistit kopalnice, mu delo priraste k srcu,
“ker je ob njem nehal razmišljati o sebi in vseh ostalih, osredotočil se je na dlake in madeže, užival je v enakomernem, neizogibnem izginjanju. Cel svet se je skrčil na packo gnoja iz mozolja na ogledalu, ki jo je urno obrisal.”
Tolaži ga misel,
“da je njegovo prejšnje življenje povsem izven dosega vsakogar in da ga lahko celega izumi na novo, da lahko ustvari legendo, kot vohun.” Prvič ga začne tudi begati, da nikoli ni vedel, kaj je to smrt, ter da ni bil v svojem življenju nikoli povsem prisoten, ker se mu je zdelo – ne da bi res razmislil –, da bo trajalo večno.”
Druge zgodbe so zelo raznorodne in so mi zbudile mešane občutke, drugačne od vznesenih slavospevov Američanov. Morda je krivo to, da preprosti uvodni pripovedi, otroškim spominom o potovanju k sorodnikom na otok Mljet, sledita dve, zaradi katerih sem knjigo skoraj odložila. Za Življenje in delo Alfonza Kaudersa mi še vedno ni jasno, kaj v knjigi počne, tudi potem ne, ko sem se nekako le dokopala do podatka, da je Hemon ta lik ustvaril še zelo mlad za svojo zafrkantsko oddajo na sarajevskem radiu. Težko sem se, predvsem zaradi obsežnih opomb pod črto, prebila tudi skozi Sorgejev vohunski obroč, čeprav sem na koncu morala priznati, da je zgodba s premišljenim povezovanjem otroške domišljije in resničnih dejstev posrečeno izpeljana. V kratki Harmoniki se, kot že tolikokrat pri bosanskih pisateljih, srečamo z razvpitim sarajevskim atentatom iz leta 1914, tokrat skozi oči samega nadvojvode Franca Ferdinanda. Zgodba Izmenjava prijaznih besed gostobesedno in jezikovno bravurozno opisuje veliko družinsko srečanje, prekipevajoče od obujanja spominov in obilice hrane in pijače. Hemon je mojster opisnega naštevanja in primerjalnih metafor, lahko bi rekli, da so skoraj njegov zaščitni znak.
“Miza se je šibila pod gorami svinjine in piščančjih udov. Na njej so bile jušne sklede z velikimi ušesi, ki so jih spoštljivo podajali naokrog, medtem ko je navzgor navdušeno švigala para kot dim iz zaspanega vulkana. Bili so tudi krožniki mlade čebule, naložene kot požagana drevesna debla, in kosi paradižnika so se utapljali v lastni sluzi. Po kosilu je vse prevzela zaspanost, z mesnatih gora so se spustili v nižine spanca. Delci pogovora so pojenjali v nekaj trenutkih, saj kri ni nikomur več prišla do možganov.”
V povsem drugačnem tonu je napisana grozljiva zgodba Kovanec, ki govori o vsakodnevnem mučnem prebijanju sarajevskega prebivalstva od točke A do točke B, saj vsemogočno nevidno oko ostrostrelca nenehno bdi nad ljudmi, da morajo celo mrliče metati skozi okno. Zadnja, Imitacija življenja, pa je spet niz otroških spominov, ki se posrečeno izteče v kader s filmskega snemanja.
Moram priznati, da sem zbirko Vprašanje Bruna po začetnem zatikanju in zadržanosti odložila z občudovanjem. Razjasnilo se mi je, zakaj je Hemon tako obnorel Američane. Kombinacija svežega jezika z na novo skovanimi frazami in balkanske sočnosti, neposrednosti, strastnosti, humorja, vpeta v hudo osebno preizkušnjo, je zanje prav eksotično zanimiva. Všeč mi je bil povzetek enega od ameriških kritikov, ki je zapisal da je knjiga premišljeno zabavna in globoko žalostna. Mogoče sem prebrala preveč podobnih del balkanskih pisateljev in pisateljic, da bi bila nad Hemonom povsem navdušena (na misel mi v povezavi s Sarajevom prideta Velibor Čolić, ki piše v francoščini, in Miljenko Jergović, pa jih je še cela vrsta). Domači so mi, čutim jih in delim z njimi marsikateri spomin, pa še ta privilegij imam, da jih lahko berem v izvirniku, če si zaželim. In vsi so odlični.
