Ocene: knjige

Simone de Beauvoir: Starost, stališče zunanjosti

Prevedel Tomaž Gerdina; Ljubljana : OPRO, 2018

s-knjiznega-trga-e1535984941817-1
foto: ARS

Simone de Beauvoir svoje delo Starost imenuje esej, vendar bi ga bilo mogoče imeti za interdisciplinarno raziskavo in študijo. Avtorica je preštudirala vrsto del, ki tako ali drugače govorijo o starosti. Pri tem izhaja iz zgodovinskega dogajanja in se sklicuje na dejstva, podatke, statistiko, ankete in znanstvene ugotovitve. Filozofinja se poglablja v raziskovalne rezultate biologije in etnologije ter proučuje starost v zgodovinskih družbah in današnjem času. Zanimajo jo tako filozofski premisleki kot tudi upodabljanje starosti v različnih vrstah umetnosti, zlasti literaturi. Ne gre za filozofsko knjigo, čeprav se ustavlja tudi pri znanih filozofih in njihovem odnosu do starosti, temveč za sociološko naravnano literarizirano delo, ki celovito razgalja položaj starih, opozarja na neustrezen odnos do njih ter kritizira neprimerno ravnanje in vrednotenje teh oseb v zadnjem življenjskem obdobju. Tako kot je Simone de Beauvoir v ženskah videla drugi spol, so tudi stari ljudje zanjo nekakšni Drugi.
Rdečo nit njenega raziskovanja pomenita pojmovanje, prevzeto iz Marxove filozofije o družbenem antagonizmu med vladajočim in izkoriščanim razredom ter poudarjanje razrednega boja. Prav ta boj je bolj kot generacijski konflikt pojmu starosti podelil ambivalentnost. Tudi starost je podrejena družbeni razklanosti in je politično in kulturno vprašanje ter predmet ideoloških spekulacij. Tisti, ki imajo v družbi moč in lastnino, vladajo drugim, si jih podrejajo in hkrati določajo položaj in razvoj vseh starostnih skupin in spolov.
Opisovanje in vrednotenje družbene hierarhije in umestitev starih ljudi na nižje stopnje družbene lestvice so obarvani eksistencialistično, torej z eksistencialijami, ki so zaznamovane pesimistično, čeprav je tako imenovani papež eksistencializma, Jean-Paul Sartre, zagotavljal, da eksistencializem ni pesimizem, temveč je zvrst humanizma. Simone de Beauvoir vidi temne strani staranja – telesno, duševno in umsko pešanje, pojemanje moči, potisnjenost na rob družbe, revščino, beg v samomor in osamljenost. Ker mlajši ljudje v starkah in starcih predvidevajo svojo prihodnjo podobo in slutijo bližino smrti, jih obkladajo z brezobzirnimi, neprizanesljivimi in neusmiljenimi besedami. V literarnih delih se jim tudi posmehujejo, razgaljajo morebitno radoživost in se zgražajo nad ohranjanjem čutnosti.
V preteklosti, ki jo avtorica temeljito analizira, so sicer obstajale tudi družbe, ki so starost spoštovale, na primer Kitajska v Konfucijevem času, toda v nebo vpijoč je današnji, nič kaj spodbuden pogled na to obdobje v človekovem življenju, čas, ko je več preteklega kot prihodnjega in spomini pomenijo zatočišče pred praznino v bivanju. Tudi pri nas nenehno poslušamo o staranju prebivalstva in starih, ki naj bi vse bolj postajali strošek in družbeno breme.
Knjiga Starost je izšla leta 1970. Avtorica Simone de Beauvoir omenja Jugoslavijo, Slovenijo in Josipa Broza Tita, saj sta s Sartrom v nekdanjo skupno državo prihajala na obisk in počitnice. Seveda se je marsikaj spremenilo, mnogo podatkov ne drži več, nekatere države, med njimi skandinavske, skušajo danes do starih ljudi uveljavljati kakovosten odnos, starosti namenjajo pozornost mediji, znanost in umetnost. Pomembno je prisluhniti avtoričinemu predlogu, kako bi bilo mogoče rešiti to zapleteno problematiko in omiliti tudi tisto, kar je pravzaprav nerešljivo. Simone de Beauvoir meni, da je treba starim ljudem omogočiti aktivnosti, dokler jih zmorejo, nazadnje pa jim zagotoviti dostojno, kakovostno in človeka vredno življenje.
Vsebinsko bogato, poznavalsko razvejano in poglobljeno spremno besedo z naslovom Oči le še za jok je napisal Boris A. Novak. Knjiga Starost je po njegovem mnenju pionirsko delo o fenomenu staranja in starosti, žal pa je bila v primerjavi z avtoričinim znamenitim in prelomnim Drugim spolom neupravičeno prezrta. Knjiga je Novaka v času, ko se je od življenja poslavljala njegova mati, globoko pretresla. V spremni besedi opozarja na ključne ugotovitve te obsežne, sistematične in lucidne raziskave. Med drugim razblini poenostavljeno sklepanje o avtoričinem razmerju s Sartrom in zmanjša pomen njunega sodelovanja v odporniškem gibanju. Brez dlake na jeziku vzklikne, da bi knjiga Starost morala postati obvezno branje vsem idiotom, po navadi moškim politikom srednjih let, ki tako arogantno odločajo o usodi starejših.
Obsežno delo Simone de Beauvoir je skrbno prevedel Tomaž Gerdina in v nasprotju z drugimi prevajalci prevedel tudi vse naslove v tujih jezikih in pojasnil neznane besede, kratko sklepno misel o sociologiji staranja pa je dodal Matjaž Uršič.